Zadnja tiskovna konferenca Založbe ZRC je predstavila celo cvrsto pšpovsem nezdružljivih knjig, kar gpvori o raziskovcalni pestrosti Inštitutov in avtorjev. V zbirki Osemdeseta Inštituta za kulturne in spominske študije sta Bratko Bibič in Igor Bašin pripravila svojo knjigo Rock v opoziciji.
Naslovnica
RIO, rock v opoziciji je bilo mednarodno glasbeno gibanje s preloma iz 1970-ih v 1980-a, ki se je uveljavilo tudi na ljubljanski oziroma slovenski alternativni sceni. RIO kot ime, izraz in koncept se je sčasoma razširil onkraj ožjega, z akterji gibanja oziroma kolektiva zvezanega pomena. Zlasti po njegovem zatonu se je uveljavil kot posebna kategorija in oznaka za nenavadne, čudaške, praviloma levičarsko orientirane, progresivno-rockerske prakse v kontekstu širših krovnih kategorij kot so avantgardni, art ali eksperimentalni rock.
Igor Bašin na tiskovni konferenci, foto Marijan Zlobec
Četrti zvezek leksikona Osemdeseta: Pojmovnik novega kulturnega polja fenomen RIO najprej postavi v širši zgodovinski kontekst nastanka in razvoja glasbenega gibanja, zlasti v Veliki Britaniji in Franciji, ter njegovih vplivov, prenosa oziroma posvojitve v slovenskem okolju alternative 1980-ih. V nadaljevanju avtorja fenomen predstavita skozi podrobnejšo razpravo o glasbeno-kulturnem okolju, ki se je vzpostavljalo skozi vrsto inštitucij in prostorov, zlasti ŠKD Forum, Radio Študent in ŠKUC ter festivalih in klubih, ter se nato posvetita razpravi o ključnih skupinah, Begnagrad, D’Pravda, Srp. Na koncu fenomen RIO umestita v širši jugoslovanski in mednarodni kontekst, s poudarkom na njegovi povezovalnosti evropskih akterjev in prizorišč.
Slovensko javnost je z glasbeno organizacijo Rock in Opposition (RIO) konec januarja 1979 seznanil Aleks Lenard s člankom »Rock opozicija« v reviji Stop.
Iz uvoda
Glasbeni pojav Rock in Opposition (RIO), ki je bil na prelomu iz 1970-ih v 1980-a leta kratek čas mednarodno glasbeno gibanje in so ga pri nas hitro udomačili in poslovenili v rock v opoziciji, je bil do nedavnega prezrt v večini dominantnih »velikih pripovedi« o ljubljanski oziroma slovenski alternativni sceni. Če je že bil navajan, so ga vključevali in omenjali zgolj sporadično, v povezavi s posamič-nimi glasbenimi skupinami, kot vzporedni pojav ali kot minorni sestavni del razgibane in raznolike alternativne kulturne scene, večinoma pa so ga te pripovedi preprosto spregledale in/ali zamolčale.
Da rock v opoziciji ni dobil bolj reprezentativnega mesta v naši glasbeni zgodovini, gre med drugim pripisati dejstvu, da ni šlo in ne gre za glasbeni žanr, da ni nastopal kot subkultura in da ni imel oznak in emblemov. Pomembna je (bila) glasbena izraznost, za katero so (bile) značilne odprtost, raznolikost, svobodnost, eksperimentalnost, nepredvidljivost, izmuzljivost. Skozi čas se je oznaka Rock in Opposition oz. rock v opoziciji ohranila kot termin, komplementaren art rocku, eksperimentalnemu, avantgardnemu in progresivnemu rocku.
Tudi v mednarodnem kontekstu najdemo natančnejšo in izčrpnejšo akademsko in muzikološko obravnavo tega fenomena šele leta 2014, na prvi mednarodni konferenci mreže ACADPROG v francoskem Dijonu, posvečeni progresivnemu rocku, kjer je Jacopo Costa ugotavljal: Zgodovinska posebnost Rock in Opposition ostaja pomembna tema za obravnavo tudi danes, štirideset let po njeni ustanovitvi. Ta mednarodni kolektiv skupin in glasbenikov, ki je temeljil na vzajemni podpori in se je posvečal spodbujanju svobodne glasbe ne glede na oznake, je dejansko izzval načine razmišljanja o glasbi, ki jih naslednje generacije niso v celoti sprejele. Naj gre za instrumentalno in kompozicijsko prakso, organizacijske in promocijske strategije ali celo »filozofske« pristope h glasbeni dejavnosti, si primer Rock in Opposition zasluži veliko priznanje javnosti in poglobljeno študijo na akademskem področju.
Dve leti prej, leta 2012, je bil objavljen celovečerni dokumentarec Romantic Warriors II: A Progressive Music Saga About Rock in Opposition (»Romantični bojevniki II: Progresivna glasbena saga o rocku v opoziciji«). Šele leta 2019 je izšla obsežna in podrobna študija Benjamina Piekuta o britanski skupini Henry Cow: The World Is a Problem, ključni za vzpostavitev gibanja, organizacije in fenomena RIO. K revitalizaciji obravnave in preučevanja ter k povečanem zanimanju za RIO je pripomogla tudi predhodna obuditev prirejanja mednarodnih festivalov RIO med letoma 2007 in 2019, največkrat v Carmauxu v Franciji, na katerih so ob veteranskih in ponovno zbranih zasedbah nastopili tudi njihovi bodočniki.
V zgodovinsko-regionalnem kontekstu Slovenije in nekdanje Jugoslavije je imel rock v opoziciji razmeroma specifično kulturno-politično težo in drugačno vlogo kot v drugih okoljih, kjer se je izraziteje pojavljal, npr. v Švici in Franciji. V novem stoletju se je ponovnemu ovrednotenju vloge RIO v genealogiji ljubljanske alternativne scene najprej približal Neven Korda v sestavku »Alter zore«, napisanem za katalog razstave FV –Alternativa osemdesetih v MGLC leta 2008. Korda pojav obravnava v povezavi z zgodnjim obdobjem nastajanja kolektiva FV ter glasbenega in gledališkega segmenta alternativne kulture, ki se je izoblikovala pod okriljem ŠKD Foruma na prelomu iz 1970-ih v 1980-a leta. Sledil je kratek, a informativen članek Igorja Bašina »Memoarska obzorja III.«, objavljen leta 2013 v spletni reviji o glasbi Odzven. Leto dni zatem je to temo precej podrobno, izčrpno in v širšem jugoslovanskem kontekstu obdelal srbski (ljubiteljski) kulturni in glasbeni zgodovinar ter kritik mlajše generacije Nenad Vujić v obsežnem preglednem sestavku oz. blogu »The diversity of diversity – the traditions of nonpunk infused experimentalism in former Yugoslavia«, v katerem je slovensko RIO sceno zamejil na skupine Begnagrad, Srp in D’Pravda.
Pri nas je v istem času fenomen RIO razgrnil eden od akterjev takratnega dogajanja, Bratko Bibič, član skupine Begnagrad, v knjigi Harmonika za butalce, med sporadičnimi, razpršenimi in bolj redkimi objavami in omembami RIO akterjev pa velja omeniti članek »Iz zakladnice velikih robnih albumov (17)«, v katerem Ičo Vidmar na portalu Nova Muska z zgodovinske distance obravnava LP album »Unrest« skupine Henry Cow.
Henry Cow, foto splet
Drugi akter, Tadej Pogačar, član skupine Srp, je konec leta 2019 zasnoval in uresničil predstavitev delovanja gibanja RIO v Sloveniji v sklopu raziskovalnega projekta »Sedemdeseta«, z avdio-vizualno dokumentirano razstavo RIO: Begnagrad, Srp, D‘Pravda v ljubljanski Galeriji P74. V okviru razstave, osredotočene na sceno RIO v Sloveniji, natančneje v Ljubljani, so potekale javne diskusije z akterji in udeleženci takratnih dogajanj. Z zmernim in bolj bežnim medijskim poročanjem o tej razstavi se je šele približno štirideset let po dogajanju določeno vedenje o njem ponovno razširilo v še zmeraj razmeroma ozkem segmentu zainteresirane glasbene in kulturne javnosti.
Begnagrad leta 1983
Razstava je bila konec leta 2024 nadgrajena s publikacijo RIO: rock v opoziciji = Rock in Opposition, prvo monografijo o fenomenu rocka v opoziciji v Sloveniji s »serijo intervjujev s ključnimi organizatorji in ustvarjalci, opisom prizorišč ter razmislekom o kulturnem, političnem in socialnem kontekstu delovanja.«
Begnagrad
V zgodovinsko-raziskovalnem kontekstu sta nezanemarljiva vsaj še sestavka Iča Vidmarja in Tomaža Zaniuka. Vidmar se je v prispevku »Improvizirana godba za določen čas (Opombe za sociologijo glasbene formacije)« za zbornik Narobe / Na robu glasbene praksedotaknil fenomena rocka v opoziciji na primeru navezave skupine Srp, ki je delovala med letoma 1979 in 1984, na svobodno improvizirano glasbo.
Bratko Bibič
V Zaniukovem prispevku »Neodvisna kultura v slepi ulici politizacije kulture in komercializacije študentskega organiziranja«, objavljenem leta 2021 v reviji Maska, pa je bil RIO nemara prvič umeščen kot relevanten in posebne navedbe vreden moment širše zgodovinske obravnave ljubljanske alternativne scene. Ta niz velja zaključiti z leta 2024 objavljeno digitalno spletno kompilacijo »Robniki«, izborom najdenih posnetkov koncertov slovenske popularne in eksperimentalne glasbe iz obdobja 1976–1988. Kompilacija je z večinoma prvič objavljenimi posnetki skupin razgrnila široko in raznoliko polje domače glasbene produkcije v tistem obdobju, ki je sodilo v ali pa bilo glasbeno in situacijsko povezano z gibanjem RIO.
Nabor tudi s pomočjo uvodnika Igorja Bašina in spremne besede Bratka Bibiča »zgladi vsiljeno motnjo diskontinuitete, predstavo, da se je alternativna scena porodila s punkom in njegovimi nadaljnjimi pojavi in surogati, ter kontrakulturo sedemdesetih poveže z alternativo osemdesetih v kontinuiteto, ki traja.«
I. Uvod
II. Rock in Opposition: Zametki, razvoj in zaton internacionalnega glasbenega gibanja
III. Leto notranjega preloma
1. ŠKD Forum, Radio Študent in ŠKUC
2. Pogovorimo se o … Begnagradu – prvi zasedbi (1976–1977)
3. »Kvazi« kulturniško in umetniško leto 1977
4. Montaža mlade slovenske generacije
5. Kulturno-glasbeni posredniki
IV. Kronološka topologija RIO dogodkov pri nas
1. Otvoritev 1979/1980
2. RIO v Riu (junij 1980)
3. Pogovorimo se o … Papa Kinjal Bandu (1979–1980)
4. Pogovorimo se o … Srpu (1979–1984)
5. Pogovorimo se o … FV 112/15
6. »Domači festival RIO« – Škucova novoletna razprodaja (december 1981)
7. Pogovorimo se o … D‘Pravdi (1981–1982)
8. Boj za javni prostor
9. Spomladanski festivali (1980–1984)
10. Drugi festival RIO (2.–3. junij 1982) in tretji Spomladanski festival pocestnih gledališč (3.–5. junij 1982)
11. Pogovorimo se o … Laibachu (1982–danes)
12. Pogovorimo se o … Begnagradu – drugi zasedbi (1981–1983)
13. Pogovorimo se o … gibanju RIO, sodobni improvizirani glasbi in vprašanju kategorizacije glasbenega polja
V. Skoki čez plot
1. Desant na Beograd, Dom omladine (Beograd, 5. in 6. junij 1982)
2. RIO in »Druga novosadska scena«
3. Internacionalizacija glasbenega polja v Sloveniji
4. Skok v potem …
VI. Brez epiloga
Izbrana diskografija
1. Begnagrad
2. Srp
3. D’Pravda
Besedila skupin D’Pravda, Srp in Papa Kinjal Band
Bibliografija
Marijan Zlobec