Stoletnica ustanovitve Akademskega pevskega zbora legendarnega Franceta Marolta, po vojni pa nadaljevanje tradicije z ustanovitvijo npovega Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič je sanoči napolnia Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Prišli so apezejevci vseh generacij in od povsod. Z odra smo slišali, da je v APZ doslej pelo že več tisoč pevk in pevcev.
Dirigent Stojan Kuret je na oder Gallusove dvorane pripeljal stoenega pevca in pevko iz svoje generacije APZ, vse fotografije Marijan Zlobec
Najbolj pa nas je prevzelo vzdušje, ki se je na koncu spremenilo v pravcat praznično kolektivno petje stoje vse dvorane slovite Jenkove pesmi Lipa zelenela je, ki je bila 12. decembra 1941 na koncertu v Unionski dvorani napovedala kulturni molk, upor proti okupaturju in po zmagi nov začetek ali dobesedno nov cvet. To se je v celoto zgodilo.
Aktualna zasedba APZ Tone Tomšič z dirigentko Rahelo Durič
Težko je pisati nevtralno, saj spomini pridejo za tabo, tudi če nočeš. Sreča pa je, da pridejo lepi spomini. In to je bistvo apezeja: poleg petja, umetnosti, druženja, prijateljstva, mnogih apezejevskih porok, letovanj in brucovanj v Premanturi, koncertov po Evropi in zunaj nje, tekmovanj, študija…, utrditev kolektivne narodne kulturne zavesti, pripadnosti slovenstvu, ki je eno samo in edino. Težje doživiš večji ponos kot na takem jubilejnem koncertu, ko se nekdanjim kolegom pevcem pridružiš po pol stoletja odsotnosti.
Pogled z odra po našem nastopu
Mi smo peli v času dirigentskega in umetniškega vodje Marka Muniha. Imeli smo ga za najboljnšega zborovskega dirigenta. Potem so prišli drugi pevci in dirigenti; vsak je bil za pevce najboljši, kar se je sinoči videlo pri reakcijah občinstva po nastopih Jelke Beltram Kovačič, Rahele Durič, Stojana Kureta, Sebastjana Vrhovnika, Jerice Bukovec in Urše Lah.
Šeprerj so seveda dirigirali Radovan Gobec, Janez Bole, Lojze Lebič, pa še Jože Fürst in Jernej Habjanič.
Govor predsednice RS dr. Nataše Pirc Musar
Kaj je povedala predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar
»Lipa zelenela je tam v dišečem gaju …«
Verjetno ni slovenske pesmi, ob kateri bi si lažje predstavljali nekaj, kar je naše od nekdaj in kar traja. Lipa je tudi eden naših najbolj prepoznavnih simbolov – simbol Slovenije, naše drage in edine domovine. V njeni podobi se prepletajo pripadnost, spomin in občutek, da smo del nečesa, kar je večje od nas samih.
Lipa stoji. Raste. Spreminja se skozi letne čase. Njene veje vsako pomlad poženejo na novo, njene korenine pa ostajajo. Nekaj podobnega se je pred sto leti začelo dogajati tudi z Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič.
Takrat si verjetno nihče ni mogel predstavljati, da bo iz skupine mladih študentov zrasla tradicija, ki bo preživela stoletje in postala eden pomembnih stebrov slovenskega zborovskega življenja. Toda tako kot lipa tudi vaš zbor ni ostal enak. Menjale so se generacije. Spreminjal se je čas. Spreminjala se je Slovenija. Prihajali so novi pevci, novi dirigenti, nove glasbene zgodbe. Toda vsaka nova generacija je iz istih korenin pognala svojo vejo. Zato danes ne praznujemo samo stoletnice nekega zbora. Praznujemo sto let žive tradicije.
Vaša zgodovina je bila tudi zgodovina Slovenije. Doživeli ste obdobja, ko je bilo mogoče svobodno ustvarjati, pa tudi čas vojne in kulturnega molka. Leta 1941 je zbor prenehal delovati, vendar njegov glas ni izginil. Po vojni je ponovno zaživel in nadaljeval svojo pot. Morda je prav zato simbolika lipe tako močna.
Drevo lahko preživi zimo. In ko pride pomlad, ponovno ozeleni. Tako je bilo tudi z vašim zborom. In država je to njegovo poslanstvo že pred tremi desetletji prepoznala. Leta 1996 je APZ Tone Tomšič prejel državno odlikovanje – Zlati častni znak svobode Republike Slovenije – za svoje kulturno poslanstvo, za ohranjanje in razvijanje slovenskega zborovskega petja ter za krepitev narodne zavesti tudi v najtežjih časih in razmerah.
Danes, ko gledamo na celotno stoletje, lahko še bolje razumemo pomen tega odlikovanja. Kajti vaš največji dosežek ni le v tem, koliko koncertov ste izvedli, koliko nagrad prejeli ali na koliko odrih nastopili. Vaš največji dosežek je, da ste znali svojo zgodbo predati naprej.
To se morda najlepše vidi prav pri vaših nekdanjih pevcih. Ko človek zaključi študij, bi se lahko njegova pot z APZ končala. Pri vas se ni. Nekdanji pevci so ostali povezani s pesmijo in med seboj. Ustanovili so Mešani pevski zbor »Lipa zelenela je«, v katerem še danes prepevajo nekdanji člani APZ. In tako se je zgodilo nekaj zelo lepega: Pevci so odšli iz zbora, a zbor je ostal v njih. Pesem, ki so jo peli v mladosti, je ostala del njihovega življenja. In nocoj se bodo generacije ponovno srečale. Mladi glasovi sedanjega APZ in glasovi nekdanjih pevcev. Tisti, ki so nekoč stali na tem odru, in tisti, ki na njem stojijo danes. Vsi pod isto lipo.
Zato se mi zdi naslov nocojšnjega koncerta, Od korenin do neba, tako pomenljiv. Korenine so globoke. Ne vidimo jih, vendar brez njih ni drevesa. Tudi večine ljudi, ki so v teh sto letih ustvarjali APZ, danes ne vidimo več. Toda brez njih ne bi bilo tega večera. Vsak pevec je pustil svoj glas v tej stoletni krošnji. Nekateri za kratek čas, drugi za desetletja. Toda vsi so pomagali ustvariti nekaj, kar je večje od posameznika. In morda je prav to največja moč zborovskega petja. Da posamezni glas šele skupaj z drugimi postane harmonija.
Spoštovane pevke in pevci,
nocoj boste pod lipo združili sto let APZ Tone Tomšič. Sto let glasov. Sto let spominov. Naj bo nocojšnji večer poklon vsem, ki so bili del te zgodbe. Predvsem pa naj bo tudi obljuba, da se bo zgodba nadaljevala – da bodo nove generacije znale iz istih korenin pognati svoje veje in ponesti pesem naprej. Akademskemu pevskemu zboru Tone Tomšič ob častitljivi stoletnici iskreno čestitam.
Naj vaša pesem še dolgo sega – od korenin do neba.
Govor
Dobiti na oder na skupni koncert kar šest različnih generacij pevcev pod skupnim imenom istega zbora, je svetovna redkost. Si predstavljate, da bi med Dunajskimi filharmoniki igrali glasbeniki, ki so igrali v orkestru do šestdesetih let do danes ? To ni možno pod nobenimi pogoji.
To je možno le v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani. Slišali pa smo eno biografsko podrobnost, da je narodni heroj, ustreljen v Gramozni jami, Tone Tomšič, bil predvojni član Akademskega pevskega zbora in da je France Marolt prav njega imel za najbolj vzornega, tako pevca kot študenta. In da je on izbral ime povojnega zbora.
Vaja najstarejših pevcev pred koncertom
Pevci različnih generacij, od skoraj 89 – letne Danice Ivančir ali 87 – letne Marinke Stanič, ki je na koncertu v Chicagu februuarja 1973, v tamkajšnji Koncertni dvorani Čikaškega simfoničnega orkestra pred skortaj 3000 gledalci, vskočila kot solistka namesto obolele kolegice in sijajno zapela Pojdem v rute, da so številni Slovenci v dvorani ponoreli in na ves glas vpili “Še enkrat!” In potem je pesem ponovila. Na koncert so prišli rojaki iz celotnega Illinoisa. Ampak to je bilo le eno doživetje izmed tridesetih koncertov po celotnem ozemlju ZDA, pa še v Torontu v Kanadi. Turnejo pa je v bistvu zasnoval takratni doktorski študent v ZDA Marjan Špegel, ki je pri 86. letih tudi pel na odru, tako kot 83. letni nekdanji kulturni minister dr. Janez Dular, sicer nekoč predsednik APZ in njegov častni član. V dvorani pa je bil vodja prvega dela ameriške turneje in nekdanji član APZ Miro Kert, prav tako pri 86. letih. Med opaznimi osemdesetletniki na odru sta bila tudi Alenka in Andrej Kerin.
Preizkus postavitve
Na koncertu je zbor pod naslovom Lipa zelenela je, ki je nastal iz vrst bivših članov APZ Tone Tomšič in novih pevcev, ki sicer niso peli izvorno v APZ, zapel le dve pesmi: Pahorjevo obdelavo primorske ljudske Pa se sliš in Pod lipico zeleno Antona Schwaba, a je bilo v njem kakih dvajset pevk in pevcev starejših od osemdeset let, ostali pa seveda nad sedemdeset. Že po Pahorju so ali smo doživeli burne ovacije v avditoriju. Sam bi namesto premalo izrazite Pod lipico zeleno, ki je APZ z Munihom nikoli ni pel, raje dočakal katero pristno, kot Gallusovo Musica noster amor, ki smo jo bili peli na Europa cantat v Gradcu leta 1970.
Opevanje najmlajših apezejevk z odličnimi visokimi sopranistkami; vse so šle čez visoki c
No, sijajna bi bila tudi pesem Polka je ukazana zamejskega skladatelja Ubalda Vrabca, ki smo jo bili tako radi peli. Nič od tega.
Rahela Durič
Koncert je menda imel kar 63 strani celotnega scenarija, kar je bilo očitno potrebno, da se je vse odvijalo brez napak. Idejo in scenarij je zasnovala dirigentka najmlajšega zbora apezejevcev Rahela Durič, režiserka je bila Jasmin Movic, ki nas je že na vajah v športni dvorani OŠ Livada postavljala na oder, potem pa smo poleg petja vadili še prihod na oder in odhod, vse to pa ponavljali še v petek na generalki v samem Cankarjevem domu.
Monumentalni jubilej
Na OŠ sta bila seveda že oba voditelja in povezovalca večera: Igor Velše in Ajda Sokler, medtem ko se je celostna grafična podoba Nane Homovec pokazala šele na koncertu v Gallusovi dvorani, npr. s simbolno podobo lipe, pa na koncu letečih ptic (“zopet bodo ptičice”), še prej podob vseh dirigentov APZ, projiciranih na obeh straneh odra in s polaganjem gorečih sveč pod njimi s starejšimi apezejevci, ki so svoj pevski program že izvedli in so bili angažirani v velikem zaodrju.
Spomin na umrle apezejevce in dirigente
Koncert je bil rekordno dolg in je od začetka do konca s podaljšanjem petja kolektivne dvorane ter povabilom na oder vseh avtorjev, dirigentov, skladateljev novitet, režiserke, maroltovcev… pa vse do predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar, ki je bila slavnostna govornica na začetku jubilejnega koncerta – trajal tri ure in pol.
Srebotnjakovi Bori na Kosovelovo pesem
Potem pa je bilo v spodnjem preddverju CD še družabno srečanje vseh nastopajočih. Kot prvo pesem smo skupaj zapeli Pesem o svobodi Radovana Gobca, za katero sem sicer upal, da jo bomo slišali že v dvorani, a je očitno zmagal simbol lipe od začetka do konca, s povezovalnimi glasbenimi elementi, novimi motivnimi izpeljavami ali tako rekoč novimi glasovnimi podobami iste slavne Lipe, kar je bilo v celoti zelo uspešno.
Imeti na odru ali v pripravi kar šest zborov, ki se morda med sabo niti ne poznajo, vsekakor pa skupaj ne pojejo, a so še vedno isti APZ Tone Tomšič, je posebna fascinacija. Najmlajšim apezejevcem sem, ko smo obujali spomine na omenjeno turnejo po ZDA in Kanadi, in bi tudi oni radi odšli tja, rekel, da naj pišejo naši Melaniji in naj jih povabi na skupno praznovanje slovenskega kulturnega praznika v Belo hišo.
Rahela Durič
Sedaj, ko imamo direktno letalsko linijo z New Yorkom, to ne bi bilo tako težko. En koncert bi imeli v Washingtonu, drugega pa v New Yorku. Mi smo v Washingtonu nastopili (skupaj z AFS France Marolt) v najslavnejšem Kennedyjevem kulturnem centru; v največji izmed treh dvoran s skoraj 3000 poslušalci. Naš ameriški menedžer in organizator Sherman Pitluck Inc. iz New Yorka je bil dobesedno navdušen, da mu je vse tako zelo uspelo. Teh ameriških vtisov na sinočnjem koncertu ni bilo slišati.
Igor Velše
Dirigentka in avtorica projekta, poimenovanega Od korenin do neba, sicer dirigentka APZ Tone Tomšič od leta 2021 Rahela Durič, je v svojem uvodnem nagovoru v koncertni knjižici med drugim zapisala, da so za vsako kitico besedila Lipe Miroslava Vilharja naročili po eno slovensko noviteto naših skladateljic in skladateljev in s tem tematsko zaokrožili večer okrog osrednjega motiva. Skladbe so namreč izrisale posamezne dele sestavljenke, ki so se na koncu strnile v izvedbi neuradne himne in povezale v pesemsko celoto s petjem 1500 obiskovalcev jubilejnega koncerta.
Rahela Durič se je izkazala kot odlična zborovska dirigentka. Njene roke so naravnost bleščeče in daleč presegajo zgolj vodenje zbora, ampak bi se nujno morala preizkusiti še kot dirigentka simfoničnih koncertov in opere. In potem oditi na vsakoletno dirigentsko tekmovanje Herberta von Karajana na Salzburške slavnostne igre. APZ je namreč ena stopnja v dirigentski karieri. To je hitro spoznal Marko Munih, a je koncertno izvedbo kantate Ekstaza smrti Alojza Srebotnjaka v SF na začetku sedemdesetih let vendarle raje prepustil Antonu Nanutu.
Solist v Borih tenorist David Jerič
Koncert je bil v dobršni meri posvečen stoletnici smrti največjega slovenskega pesniškega genija Srečka Kosovela. Slišali smo nekaj uglasbitev njegovih pesmi, med njimi Srebotnjakove Bore za moški zbor. Lahko bi še Gabrijelčičevo Vetri v polju, ki jo je pel APZ pod Munihom.
Dirigent Sebastjan Vrhovnik s svojimi apezejevci
Imeti kar sedem tematskih zborovskih novitet je bil velik koncertni podvig. Slišali smo že uvodno novitete Andreja Makorja Majhno drevo (Srečko Kosovel, Miroslav Vilhar) s solo vokalnim ženskim kvintetom. Sledila je noviteta Tineta Beca Veje raztezavala na različna besedila.
AFS France Marolt
Tretja noviteta je zazvenela kot cikel Tri naše Mateja Kastelica. To so bile pesmi: Dober večer, Če ti ne boš moj…in Rož, Podjuna, Zila. Vse tri pesmi so bile posvečene po enemu glasbeniku: Mihaelu Rožancu, Emilu Adamiču in Pavlu Kernjaku.
Dirigentka Jerica Bukovec s svojimi apezejevci
Četrto noviteto je napisala Tadeja Vulc Ti, ki vztrajno mečeš svojo senco na besedilo Lucije Mirkac Fortin in Miroslava Vilharja z dvema altistkama kot solistkama (Barbara Potočnik, Sara Bartha Rijavec)
Dva zbora na odru
Peta noviteta je zazvenela kot zborovska kompozicija Nane Forte, ki je napisala Prisluhni koreninam. Forte je rojena zborovska skladateljica.
Kaj ti je deklica Nataše Kocjančič s solistom Matejem Velikonjo
Takoj zatem smo slišali še eno noviteto Mateja Kastelica Spavaj, draga lipica s solo basom in sopranom (Julijan Grajfoner, Ema Trček).
Zopet bodo ptičice
Zadnjo varianto Lipe kot Zopet bodo ptičice je uglasbil Aldo Kumar. Motiv je razširil in zvočno obogatil.
APZ z noviteto Nane Forte in solistko Jasno Žitnik
Vse skladbe so pokazale izvirni pristop do istega motiva, a povsem drugačno zvočno podobo. Zelo prepričljivo so bile vkomponirane v celoten program, ki ga je kar štiri leta oblikovala Rahela Durič. Njen končni uspeh je bil zelo prepričljiv in nagrajen z burnimi stoječimi ovacijami. Tako kot so bili deležni ovacij vsi nastopajoči.
Na koncertu je bila največja vloga sedanjih apezejevcev
Občudovali smo samozavest in pripravljenost pevcev v vseh šestih zborih, brez nekega tekmovalnega duha, a vendarle z željo po čim boljši zborovski prezenci.
APZ pod vodstvom Urše Lah je štel 72 pevk in pevcev
Kot sem opazil iz lastnih izkušenj, se je zborovska samozavest razvijala skozi desetletja in ohranila svojo izjemno energijo, ponos in domoljubje vse do danes. Vsi pevci so ostali isti.
Stojan Kuret je na oder pripeljal največ svojih pevcev
Vtis pa je vendarle bil, da je program zazvenel preveč žalostno, kot da slovenska zborovska pesem v svoji zgodovinski podobi nima nikakršnega veselja, kaj šele navdušenja. Že če bi izbrali vsaj eno ljudsko pesem v zborovski obdelavi Matije Tomca, ki je sicer pisal za APZ, bi videli, da to ni res. Ampak to so bili Belokranjci, ki jih je imel Tomc še posebej rad.
Polaganje sveč umrlim dirigentom APZ
Največje programsko presenečenje je bil poklon legendarnemu zborovodji in skladatelju Radovanu Gobcu z izvedbo njegove nam neznane pesmi Pogovor ptičke z mrtvim partizanom na besedilo Vere Albreht. Pokazal se je skorajda kot lirik, povsem drugačen kot avtor Pesmi o svobodi s svojo izjemno melodijo Mati, Slovenija, tvoji smo sinovi, kar je večna radostna domoljubna uspešnica.
Noviteta Mateja Kastelica Spavaj, draga lipica s solistoma sopranistko Emo Trček in basistom Julijanom Grajfonerjem
Koncert se je spomnil danes že legendarnega skladatelja, akademika in profesorja Lojzeta Lebiča, ki je bil nekaj časa dirigentsko vodil APZ še kot študent. Danes 92. letni skladatelj na koncert ni mogel priti, da bi slišal svoje znane skladbe Kako kratek je ta čas (koroška ljudska iz Blač v Ziljski dolini), Vem, da je zopet pomlad in Visoki rej (pesmi iz Ziljske doline).
Urša Lah
Med mladimi skladatelji je imel poudarjeno mesto Matej Kastelic. Poleg omenjenih dveh novitet; ene sestavljene iz treh pesmi, je imel še izvedbo Tam kjer teče bistra Zila (koroška ljudska).
Proti koncu se na odru zbirajo nekateri zbori pod simbolom lipe
Slišali smo še slavni Večerni ave Antona Foersterja na besedilo Alojzija Merharja, pa Še zadnji zvon Alda Kumarja na besedilo Rudolfa Maistra Vojanova.
Skladatelji in dirigenti
Med tujimi oziroma skladbami v drugih jezikih smo slišali There is an old Belief (Pregovor stari govori) Huberta Parryja (1848 – 1918) in Gallusovo Vox clamanti in deserto (Glas vpijočega v puščavi).
Petje Lipe stoje
Svoj delež v programu so imeli še Nataša Kocjančič s Kaj ti je, deklica, pa Pavel Mihelčič v priredbi Hilarija Lavrenčiča Venci veli (belokranjska ljudska). Sam Hilarij Lavrenčič je prispeval Oblaki so rudeči (slovenska ljudska).
Še veliko bi bilo skladateljev in njihovih del. Program se je izogibal ideološko obarvanim pesmim ali pesmim za proslave. Niti ni bilo na odru najtežjih pesmi, kot je npr. Gabrijelčičeva Riba faronika, ki je skladatelj ne bi bil napisal, ko ne bi bil prepričana, da jo Marko Munih s svojimi pevci zmore zapeti. Malo mi je manjkal program iz časa Jožeta Fürsta, ki je bil izraziro ambiciozen dirigent. Še bolj skrivnostno je izginjanje iz glasbenega spomina Jerneja Habjaniča.
Smo pa slišali, koliko mednarodnih nagrad je doslej prejel APZ; v resnici smo slišali le za nagrade v zadnjih 25. letih, saj je nagrade dobival že v šestdesetih letih v Spittalu, Arezzu in Llangollenu v Veliki Britaniji. Res pa je, da je dvakrat prejel Evropski grand prix za zborovsko petje več kot trideset let kasneje. Nagrade je APZ Tone Tomšič po Marku Munihu prejel pod dirigentskim vodstvom še Jožeta Fürsta, Jerneja Habjaniča, Stojana Kureta, Urše Lah, Jerice Bukovec in Rahele Durič.
Med nagradami sta dve najvišji: leta 2002 in 2008 zmaga za veliko zborovsko nagrado Evrope (Stojan Kuret in Urša Lah). Tri mednarodne nagrade z APZ pa je v zadnjih letih prejela še Rahela Durič.
Pesem o svobodi
Spominjanje Srečka Kosovela je bilo jubileju primerno, a bi bilo lepo slišati še njegovo znano geslo: “Vsi ljudje naj iščejo lepoto; kjerkoli in kadarkoli!”
Se vidimo na 110. obletnici APZ.
Marijan Zlobec