V blejski Festivalni dvorani se je končalo prvo mednarodno dirigentsko tekmovanje Pehlivanian. V finale se je uvrstilo osemnajst najboljših, ki pa so morali dirigirati različne programe, predno so se lahko uvrstili v polfinale – šest najboljših, in finale – trije. Finaliste je na sinočnjem koncertu spremljal Simfonični orkester RTV Slovenija.
Prvi nastopajoči je bil Hyunsik Shin, vse fotografije Marijan Zlobec
George Pehlivanian je tekmovanje poimenoval po sebi, saj je vse storil sam s pomočjo svoje žene Barbare. Očitno je spoznal, da v Sloveniji, kjer je prisoten že okrog trideset let, ne more računati na nikogar, na Bledu pa največ na Turistično organizacijo in Občino.
Na finalnem koncertu in na razglasitvi rezultatov ter na sprejemu po njem je bilo jasno, da je bilo vse odvisno od njega, njegove žene in ožjega kroga sodelavcev, v mednarodnem prostoru pa od starejših izkušenih glasbenih direktorjev, vodij glasbenih ustanov, orkestrov, oper…
Pehlivanian je na Bled kot svetovno slovensko turistično prestolnico uspel privabiti ljudi, kot bi jih v Slovenijo ne uspel nihče drug. Ne nazadnje je poskrbel za zasebne sponzorjev, ki so prispevali 75.000 evrov za šest nagrad uradne žirije, potem je bilo še več drugih nagrad, kar pet – po 1000 evrov – pa jih je prispeval še sam. Tega ne bi storil v Sloveniji nihče drug.
Pehlivania poznam kar dolgo, saj je bil umetniški vodja Slovenske filharmonije, ki je naš orkester popeljal na prvo gostovanje na Japonsko, na tri koncerte na Dunaj, v Italijo, Francijo, Belgijo, Slovaško, Hrvaško, Madžarsko in Švico… Posebno doživetje je bilo gostovanje na slavnem festivalu v Ravenni s koncertom v spomin Carlosa Kleiberja…
Ljubezen do Blejčanke Barbare ga je pripeljala na Bled, kjer deluje na glasbenem področju s svojo akademijo in študijem oper ter njihovo koncertno izvedbo po več mestih.
Tri koncertne izvedbe oper so bile doslej v programih Festivala Ljubljana.
Objavil sem že zelo obsežno njegovo biografijo z navedbo ogromnega števila nastopov po vsem svetu.
Tekmovanje na Bledu je pripravljal tri leta, potoval po svetu, vabil, informiral, izbiral, obiskoval svoje številne sodelavce, jih pridobival za sodelovanje, in na koncu uspel.
Glavni zmagovalec tekmovanja je on sam. V Festivalni dvorani se je zahvaljeval vsem nastopajočih in nagrajencem, članom žirije, sodelavcem kot predstavnikom okrog 30 glasbenih ustanov, kot smo videli tudi iz Zagreba in Beograda, iz Ljubljane, razen nastopajočega orkestra RTV Slovenija, se ni mogel zahvaliti – nikomur. Prav tako ni pozdravil nikogar, saj ni imel koga.
Občinstva ni bilo niti za pol dvorane, pa še med publiko je bila večina tujih gostov. Vstopnine ni bilo. Ljubitelji glasbe niso prišli niti – zastonj.
Niti ni bilo kakšne glasbene radovednosti, kot da glasbene kulture v Sloveniji sploh ni. So šole, ampak narediti letnik in izpite, ne pomeni, da mednarodno dogajanje na dirigentski ravni ali v kategoriji dirigent koga posebej zanima; nasprotno, ne zanima skoraj nikogar.
Za primerjavo s Karajanovim tekmovanjem v Salzburgu, je tam v finalu – vse polno. Koncert snema ORF. Pehlivanian je vedel, da na našo javno televizijo ne more računati in je organiziral – tuje snemalce, ki so prenašali finalni koncert z video prenosom po vsem svetu.
Ljubitelje simfonične glasbe bi lahko ali moral zanimati že izvedeni koncertni program.
Hyunsik Shin
Kot prvi dirigent v finalu je nastopil Hyunsik Shin iz Južne Koreje. V tekmovalnem programu je imel dva stavka iz Pete simfonije v e – molu, op. 64 Petra Iljiča Čajkovskega. Kot smo opazili v nadaljevanju, je bila obvezna izvedba dve stavkov iz simfonije, in sicer en počasnejši, to je bil drugi stavek Andante cantabile, con alcuna licenza, in en hitrejši IV. Finale, Andante maestoso – Allegro vivace.
Drugi nastopajoči Sheng – Hao Cheng
Morda sam dirigent ni bil za nastop orkestra dovolj navdihujoč ali sugestiven, tako da je bila izvedba Čajkovskega slabša od pričakovanj občinstva v dvorani.
Dirigentova lega med dirigiranjem je nihajoča, v posameznih trenutkih prav sklonjena k pultu z notami, čeprav tega kot branje ne potrebuje, ampak je del njegove dirigentske drže. Dober profesor bi mu najprej popravil to napako in ga vzravnal. Vsi dobri dirigenti so pokončni ali celo malo nagnjeni nazaj. Če se sam tega ne zaveda, pa mu mora kdo to predložiti s pomočjo video posnetkov in zatem skupnim odpravljanjem napak. Ves njegov nastop je izpadel precej šolsko, s premalo samozavesti v prvem počasnem stavku. V nadaljevanju je bil boljši, že zaradi večje dinamike in izrazitejšega tempa je postajal vse bolj samozavesten, razgiban in vznesen, tako da je bil konec nastopa kar prepričljiv.
Drugi nastopajoči finalist Sheng – Hao Cheng iz Kitajskega Taipeja (Tajske) je predstavljal opazno spremembo tako po dirigentski drži kot muzikalnosti, sijajnima rokama, kar smo v dvorani s pomočjo kamere med orkestrom lahko spremljali še na dveh velikih ekranih. Takoj se je pokazala emotivnost, izkazana s širokimi loki leve roke v drugem stavku Largo znamenite Dvoržakove Devete simfonije v e – molu, op. 95 In novega sveta. Njegova prava vizualna profesorja bi lahko bila Carlos Kleiber (širina in lega rok vmaksimalnem razponu, še posebej vizualno vplivna leva roka) in Leonard Bernstein (sklenjeni roki pred seboj ob trebuhu). Tu ga je verjetno vzgajal kar njegov oče sam, ker se je z njim najbolj intimno pogovarjal. Drugi stavek je bil miren, a občuten, orkester je takoj igral bolje. Dirigent je očitno vadil lego rok pred ogledalom, da je dobil vtis najprej sam. Njegove razširjene roke so kot da bi bil plavalec, a v resnici izhaja vse iz lastne muzikalnosti, refleksno, občuteno, sugestivno, energično, brez zadreg. Te je odpravil že poprej.
Zadnji stavek Allegro con fuoco je bil zelo hiter, vznesen, dirigent hitro reagira na vse spremembe, npr. tempa, ne le z rokama, ampak še s telesnim gibanjem, čuti spremembo dinamike in kreacijo konca simfonije. Malo sicer trese z glavo, kar bo moral odpraviti. A končni vtis je, da dirigira z zelo naravno muzikalnostjo.
Kot tretji se je predstavil angleško irski dirigent Connor Lyster. Izbral (ali pa so mu dodelili) je Beethovnovo Eroico. V bistvu je bil izbor slabši kot obe poprejšnji simfoniji. Drugi stavek Marca funebre. Adagio assai ni ravno simpatična melodična izbira. Lyster je bil v artikulaciji zelo jasen, a se je zdel vendarle bolj naučen kot naraven, spontan in občuten. Dirigira optično lepo, z izdelano držo obeh rok.
Connor Lyster
Kot Anglež ali Irec, kot ga predstavljajo, je imel markantnejšo postavo kot oba azijska dirigenta pred njim in bi nas lahko zavedlo, da je itak lahko najboljši na tekmovanju. Tudi on je imel krasno držo rok; daljše in zelo široke, vse obsegajoče, a pozorni opazovalec je odkril nekoliko manjšo muzikalnost ter hitro reagiranje, ki ga žalna glasba terja v posebnem melosu. Je zelo natančen, opazno je gibanje tudi zapestij. V četrtem stavku Finale: Allegro molto so se dirigentove roke še bolj razširile, s čimer je želel doseči vplivno moč na igranje orkestra, a je vendarle še precej statičen ali naučen in manj reagira iz čistega notranjega čutenja in doživljanja glasbe.
Začuda nihče od treh finalistov ni znal svojih simfonij na pamet.
Po nastopu drugega finalista smo obiskovalci dobili poseben list s tremi imeni; glasovali smo tako, da smo pretrgali nekakšen kupon pred imenom. Izkazalo se je, da je občinstvo izbralo po svojem gledanju tekmovanja.
Isto je naredil orkester, ki je seveda dirigente gledal v obraz in njihovo celostno glasbeno in dirigentsko pojavnost.
Žirija ni o dirigiranju treh dirigentov rekla nič. Je le izbrala nagrajence od ena do tri.
V bistvu lahko delo.
Sam sem si o nastopih v programski list sproti pisal. V nekem smislu sem bil še sam žirija, čeprav me ni nihče nič vprašal.
Marijan Zlobec