Po končanem 74. Ljubljana Festilu se odpira vrsta vprašanj, med njimi kakšna je vloga Ljubljane kot posrednika med azijsko in evropsko glasbeno kulturo. Videti je, da Ljubljana bolj razume svoj osrednji položaj v Evropi, programsko odprtost za mnoge glasbenike, ki ne morejo nastopiti na drugih poletnih glasbenih festivalih, čeprav bi radi. Za nas pa je izjemno priznanje slavnega skladatelja Tan Duna, ki je leta 2015 pri nas, na svojem drugem koncertu, izjavil: “Čutim, da je v Ljubljani dom moje glasbe!”
Zhang Qianyuan, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Salzburg ali Luzern ne odpreta vrat niti najboljšim kitajskim orkestrom, podobno mnogi drugi festivali, čeprav je ravno Kitajska v zadnjih dvajsetih letih zgradila 100 novih koncertnih dvoran in opernih hiš, Evropa pa le peščico, kot v Hamburgu, Parizu, Wroclawu, Münchnu ali Bukarešti, še prej v Atenah in Rimu, še prej v Londonu, Manchestru ali Birminghamu. Dubrovnik ni našel lokacije za operno in koncertno dvorano ves čas svojega festivalskega obstoja in naraščajoče mednarodne slave. Novo koncertno dvorano pripravljajo v Beogradu iz Sava centra. Ljubljana še vedno ne ve, kako urediti končno podobo Križank, kar niti malo ni nedolžen problem.
Gostovanje Kitajcev v Ljubljani ne more potekati samo pri nas, ampak vsaj še na dveh koncertih v relativni bližini. Kot smo videli razna gostovanja tujih orkestrov na 74. Ljubljana Festivalu, so bili na evropskih turnejah. To se je videlo po njihovih objavah na spletnih straneh, pa tudi po pogovorih v Ljubljani. Vedno se jim je mudilo na naslednji koncert in so morali takoj oditi spat.
Zhang Qianyuan
V Ljubljani je letos gostoval Simfonični orkester iz Wuxija z dirigentom Daye Linom in solistom tenoristom Xue Haoyinom in solistko na suoni Zhang Qianyuan. Problem kitajskih gostovanj je, da želijo več kot pol programa izvesti z evropskimi skladatelji; tu z Verdijem in Brahmsom, ne pa samo s kitajsko avtorsko glasbo. Tako kot poslušalci nikoli ne izvemo, kaj ali katera je njihova najboljša glasba. In če je ne predstavijo oni, je ne bo nihče drug. Gostovanje slovenskih orkestrov v tujini je pogojeno z izvedbo vsaj enega izvirnega slovenskega dela. To se je pokazalo kot zelo uspešna programska poteza.
Kot smo videli na koncertu v Gallusovi dvorani, je največje zanimanje občinstva vzbudila kitajska skladba Leteče apsare Li Shaoshenga (1988) z obema solistoma.
Zhang Qianyuan
Po koncertu sem med drugim zapisal:
Kitajski glasbeniki prihajajo iz velikega mesta s približno osem milijoni prebivalcev in se jim zdi Ljubljana kot kakšna miniatura ali pravljično mesto, in seveda bo taka ostala. Kitajska samozavest, ki se je v manjši zasedbi godal pokazala kot zvočno enakovredna močnejši ali številčnejši zasedbi naših ali evropskih orkestrov, daje misliti, kakšen bi bil zvok, če bi v Cankarjevem domu igralo normanilnih 60 godal.
Ta glasbena samozavest pa ni le zvočna podoba, ampak kaže na totalno osvobajanje ljudi, ozaveščanje pomena glasbene kulture in umetnosti, čeprav se ob tem ni možno izogniti vtisu, kot da bi se zgolj s kitajskim glasbenim programom ne upali na pot v Evropo.
Xue Haoyin in Zhang Qianyuan
V tem smislu je primerjava med našimi programi s stotinami npr. simfonij in koncertov za več inštrumentov, v popolni prednosti. Kitajska kulturna politika bo nasploh morala več vložiti v predstavitve skladateljev, del, programov… z identifikacijami skladateljev, ki bi si želeli in zaslužili še evropsko in s tem mednarodno pozornost.
Li Shaosheng: Leteče apsare
II. Izpraševanje neba za suono in orkester
III. Leteče apsare za orkester
IV. Raziskovanje neba za orkester
V. Finale: Nebesa se gibljejo z neutrudno vitalnostjo za tenor in orkester
Kitajski skladatelj Li Shaosheng (1988) deluje kot rezidenčni skladatelj Kitajskega nacionalnega simfoničnega orkestra in Simfoničnega orkestra iz Guangšija. Njegova simfonična suita Leteče apsare, ki jo je leta 2024 svetovno praizvedel Simfonični orkester Wuxi, je nastala iz navdiha kitajskega raziskovanja vesolja.
Delo povezuje sodobni vesoljski program s starodavno mitologijo in sodi med novejše primere kitajskega simfoničnega ustvarjanja, v katerem se zahodni orkestrski aparat srečuje s tradicionalnimi kitajskimi glasbili in podobami. V Ljubljani so bili ob skladateljevi prisotnosti izvedeni drugi, tretji, četrti in peti stavek suite.
Občinstvo je z največjim zanimanjem spremljalo izvedbo zelo atraktivne skladbe, ki jo je sicer motilo aplavdiranje kar precej obiskovalcev med samimi stavki. A pokazalo se je, da si od Kitajcev želimo kitajske glasbe, ker je to njihova identiteta. Z eno besedo je Zhang Qianyuan navdušila s sijajno igro na svoje pihalo suono. Njena samozavest, znanje, muzikalnost, osrediščenje na odru, odetost v privlačno temno rumeno kitajsko svilnato obleko, z mnogimi vezenimi okraski, so poudarjali prazničnost kitajskega avtorskega in izvajalskega dogodka, ki nas je še posebej prevzel potem, ko je dirigent pokazal z roko v dvorano, kjer je sedel in izvedbo poslušal skladatelj Li Shaosheng. (Iz objave na Kritik.si)
Li Shaosheng, foto spletni profil
Iz podatkov na ameriški spletni strani, bo delo izvedeno v Lincolnovem centru v New Yorku v okviru 250. obletnice ZDA. Ta premiera kompozicije bo 11. oktobra v ZDA pod naslovom Lov na nebo (Chasing the Sky), simfonična suita v petih stavkih Li Shaoshenga. Kot pravijo v Ameriki, delo usmerja pogled navzgor in sledi sanjam človeštva o doseganju zvezd, ter raziskuje našo trajno fascinacijo nad nebom in potovanjem raziskovanja vesolja. Delo sledi odnosu med starodavno domišljijo, znanstvenimi odkritji in sodobnimi inovacijami. Zanimivo je, da je naslov drugačen, a so isti stavki:
- Celestial Journey
- Questioning the Sky
- Flying Apsaras
- Exploring the Sky
- The Heavens Move with Tireless Vigor
Zanimivo pa je, da ne v Ljubljani ne v Ameriki ni (bilo) jasno, kdo je avtor teksta. In da gre za dva različna naslova očitno istega dela.
V Cankarjevem domu smo občudovali tako delo samo, izvajalski pogum in pripravljenost ter skladateljsko imaginacijo in znanje.
Kitajci v Slovenski filharmoniji
Spomnimo se še lanskega gostovanja Simfoničnega orkestra iz Guijanga v Slovenski filharmoniji. Dirigiral je Zhang Guoyong, solist je bil violinist Ning Feng. Med drugim so izvedli Passacaglio: Secret of Wind and Birds Tan Duna in Koncert za violino in orkester št. 1 v Es-duru Jipinga Zhaoa.
Tan Dun v Preddverju Križank leta 2015, foto Marijan Zlobec
Tan Dun (1957) je ameriški skladatelj kitajskega rodu, znan po ustvarjanju na presečišču vzhodne in zahodne glasbene tradicije. Otroštvo je preživel v času kulturne revolucije brez formalne izobrazbe. Pri devetnajstih letih je bil sprejet na Osrednji konservatorij za glasbo v Pekingu, kjer se je po odpravi kulturnih omejitev seznanil z zahodno glasbo. Nato se je uveljavil kot eden vodilnih predstavnikov kitajskega novega vala. Leta 1986 se je preselil v New York, kjer je doktoriral na Univerzi Columbia. Njegov opus zajema opere, orkestralna, vokalna, komorna dela in filmsko glasbo.
Mednarodno priznanje mu je prinesla glasba za film Prežeči tiger, skriti zmaj, za katero je leta 2001 prejel oskarja. Skladbo Passacaglia: Secret of Wind and Birds (2015) je napisal po naročilu Carnegie Halla za turnejo Nacionalnega mladinskega orkestra ZDA po Kitajskem. Delo združuje starodavno in sodobno: šest tradicionalnih kitajskih instrumentov posnema ptičje glasove, ki jih orkester in izbrani poslušalci predvajajo prek telefonov, ti pa postanejo nova »glasbila« današnjega časa. Struktura temelji na osmih taktih, ki se ponavljajo in skozi subtilne spremembe melodije, ritma in zvočnosti posnemajo vzorce narave, od valovanja vetra in vode do gibanja ptic.
Feng Ning
Jiping Zhao (1945) je eden najvidnejših kitajskih skladateljev današnjega časa, ki se je uveljavil tako na koncertnih odrih kot v filmski glasbi. Študiral je na Osrednjem konservatoriju za glasbo v Pekingu, kamor je bil sprejet po koncu kulturne revolucije. Njegova mednarodna prepoznavnost se je začela s sodelovanjem s predstavniki t. i. pete generacije kitajskih režiserjev. Njegov slog temelji na prepletanju kitajske glasbene tradicije, ljudskih melodij in instrumentov z zahodnimi tehnikami orkestracije, pri čemer pogosto uporablja pihala, godala in tolkalne elemente iz pekinške operne tradicije. Prav tako ga odlikuje dostopnost in jasen melodični izraz, kar razume kot temelj za povezavo s poslušalci. Od preloma tisočletja se posveča predvsem simfonični glasbi in koncertom za tradicionalna in zahodna glasbila.
Zhang Guoyong
Mednje sodi Koncert za violino in orkester št. 1 (2017), ki prepleta zahodno oblikovno zasnovo in orkestracijo s kitajskimi melodičnimi ter ritmičnimi značilnostmi in rabo pentatonike. Glasbeni tok prehaja med liričnimi odseki in živahnimi, ritmično poudarjenimi deli. Zaključek združuje solista in orkester v močan, barvit vrhunec, kjer se stapljajo vzhodni in zahodni zvočni svetovi. (Iz programa Jana Prepadnika).
Zhang Guoyong
Kitajski dirigent in profesor Zhang Guoyong je študiral dirigiranje na Konservatoriju za glasbo v Šanghaju pri Huang Xiaotongu, nato pa kot štipendist kitajske vlade nadaljeval podiplomski študij na Moskovskem državnem konservatoriju Petra Iljiča Čajkovskega pri znamenitem Genadiju Roždestvenskem, kjer je doktoriral iz glasbe. Je profesor v Šanghaju, glavni dirigent Šanghajske opere in glasbeni direktor Simfoničnega orkestra iz Guijanga. V svoji karieri je sodeloval s številnimi priznanimi opernimi hišami in orkestri doma in v tujini, posebej pa slovi po interpretacijah ruskega repertoarja, zlasti simfonij Dmitrija Šostakoviča. Njegova umetniška pot vključuje tudi nastope na pomembnih mednarodnih kulturnih dogodkih, kot so koncerti ob »Letu kitajsko-ameriške kulture« in »Letu kitajsko-ruske kulture«, s čimer je pomembno prispeval k promociji kitajske glasbene umetnosti v svetu.
Feng Ning
Kitajski violinist Feng Ning je študiral pri profesorju Weiminu Huju na Konservatoriju za glasbo v Sečuanu, nato pa pri profesorici Antje Weithaas na Visoki šoli za glasbo Hanns Eisler v Berlinu in pri Hujevem sinu, profesorju Hu Kunu, na Kraljevi glasbeni akademiji v Londonu. Je dobitnik nagrad na mednarodnih tekmovanjih v Hannovru, Bruslju in Aucklandu. Kot solist nastopa z vodilnimi orkestri in dirigenti po svetu, med drugim z Londonskim kraljevim filharmoničnim orkestrom, Budimpeškim festivalskim orkestrom, Simfoničnim orkestrom Frankfurtskega radia.
Feng Ning
Leta 2012 je ustanovil Godalni kvartet Dragon, s katerim redno koncertira doma in v tujini. Snema za nizozemsko založbo Channel Classics, v njegovi diskografiji pa je med drugim celoten opus za solo violino Johanna Sebastiana Bacha. Igra na Stradivarijevo violino iz leta 1710.
Zhang Guoyong
Tan Dun (1957) je imel na 63. Ljubljana Festivalu leta 2015 posebno vlogo in nalogo, saj je odpiral festival na Kongresnem trgu kot skladatelj in dirigent. Prišlo je več tisoč ljudi.
V glasbeno-vizualnem spektaklu Trilogija borilnih veščin smo prisluhnili glasbi iz filmov Junak, Prežeči tiger, skriti zmaj in Banket, medtem ko so se v ozadju na velikem platnu nizali prizori iz njih. Tan Dun je v Ljubljani dirigiral Orkestru Slovenske filharmonije in Orkestru Fundacije Opere Giuseppe Verdi iz Trsta. Solisti večera do bili Lana Trotovšek, Zhu Lin in Yingdi Sun.
Darko Brlek in Tan Dun na tiskovni konferenci leta 2015, foto Festival Ljubljana/Mediaspeed
Multimedijska predstava oziroma glasbena in filmska drama poudarja vzvišene, duhovno in tradicionalno občutene borilne veščine, ki vse tri filme močno zaznamujejo. Glasba in filmi so poželi precej navdušenja svetovne publike, Tan Dun je za glasbo v filmu Prežeči tiger, skriti zmaj prejel različne prestižne nagrade, med njimi grammyja, oskarja in bafto, bil je nominiran za globus. Za oskarja je bil nominiran tudi režiser Ang Lee, dobil ga je film kot najboljši tuje jezični.
Tan Dun v Ljubljani
Tan Dun je danes eden najzanimivejših in najpopularnejših skladateljev in dirigentov na svetu. »Piše namreč ‘svetovno glasbo’, glasbo, ki združuje vse, kar želimo od nekdaj slišati, zato je svetovni državljan,« so med drugim zapisali v nizozemskem časopisu Handelsblad.
Odraščal je v komunistični Kitajski v letih Maove kulturne revolucije. Kot otrok ni imel možnosti učenja glasbe, ko pa je pri devetnajstih prvič slišal Bachova, Beethovnova in Mozartova dela, je odločitev, da se zapiše tej čudoviti umetnosti, postala trdna in dokončna. Toda pot do svetovnega priznanja je bila dolga. Najprej je kar dve leti delal na riževih poljih, saj je tako določala Maova politika. Tanu pa ni bilo dovolj le spoznavanje skromnega kmečkega življenja, temveč je tankočutno prisluhnil ljudskim pesmim in glasbi, ki so jo prebivalci podeželja izvajali, igral je violino in postal je vaški dirigent. »Moja violina je imela le tri strune, učitelja nisem imel. V času kulturne revolucije pač ni bilo dovoljeno poslušati zahodne glasbe pa tudi denarja za četrto struno nisem imel,« se je Tan Dun zaupal novinarju časopisa Asian Week.
Tan Dun na Kongresnem trgu leta 2015, foto Festival Ljubljana
Tragične okoliščine smrtne nesreče glasbenikov na turneji Pekinške operne hiše so prispevale k odločitvi, da so mladeniča poklicali v Peking; ostal je leto in pol. Leta 1978 je bil med tridesetimi izbranci izmed tisoč vedoželjnih in nadarjenih glasbenikov in sprejeli so ga na ponovno odprti Centralni konservatorij. Po Maovi smrti leta 1976 so se razmere spremenile in Kitajska se je, tudi v umetnosti, začela počasi odpirati zahodnemu svetu. Končno je prišel trenutek, ki je Tana zaznamoval za vse življenje – srečanje z zahodnim glasbenim izročilom. In v trenutku mu je bilo jasno, katera vrsta glasbe bo njegova prihodnost. Odločitev je podkrepilo sodelovanje z nekaterimi skladatelji in dirigenti, ki so začeli prihajati v Peking in s katerimi je mladi umetnik intenzivno sodeloval. Toda nič čudnega ni, da je kmalu trčil na negodovanje in kritike uradne politike, ki je leta 1983 ugotovila, da je Tanova glasba »duhovno omadeževanje«. Že isto leto pa je prejel drugo nagrado na mednarodnem tekmovanju C. M. von Weber za svoj Godalni kvartet in tako postal na tem prestižnem tekmovanju prvi nagrajeni kitajski skladatelj po letu 1949.
Tan Dun in Darko Brlek leta 2015, foto Festival Ljubljana
Leta 1986 se je preselil v New York in končal študij na Univerzi Columbia, prav tam je sedem let pozneje tudi doktoriral. Tedaj je že prejel nekaj nagrad pa tudi naročil. In od tod je šla Dunova kariera strmo navzgor. Nedvomno so prav združitev različnih vplivov kitajske domovine in umetnikovo srečanje ter študij zahodne glasbe vodili k temu, da je presegel slogovne in kulturne meje ter tako postal eden najslavnejših in najbolj iskanih skladateljev. O sebi je slikovito izjavil, da je skladatelj, ki plava in se pozibava med različnimi kulturami. Obenem je Tan Dun izjemno cenjen in iskan dirigent, ki vodi na koncertih najboljše orkestre na svetu in snema za nosilce zvoka pri najboljših svetovnih glasbenih založbah.
Gosti v Slovenski filharmoniji leta 2025, foto Marijan Zlobec
Tan Dun se je največ napajal v simfonični glasbi, a je napisal tudi nekaj opernih del: Marco Polo je nastal po naročilu Festivala v Edinburgu, opero Prvi cesar (z Domingom v glavni vlogi) je naročila Metropolitanska operna hiša. »Moje življenje je opera, življenje vsakogar izmed nas je pravzaprav opera,« je rekel v enem izmed intervjujev. »Tudi kadar pišem koncertantno delo, je vsaka nota, vsak ton zame življenje. Vedno poskušam odkriti, od kod izhaja ton in za kaj je namenjen. To se mi zdi zelo blizu opernemu razmišljanju.«
Placido Domingo v Tan Dunovi operi Prvi cesar v Metropolitanski operi v New Yorku, foto MET
Tan Dun je zaradi zanimivega odnosa do glasbene umetnosti vzbudil pozornost nekaterih največjih filmskih režiserjev. Prvo partituro za film je napisal leta 1997, tisto za Prežeči tiger, skriti zmaj pa je nekaj let snoval z režiserjem Ang Leejem in razmišljal, kako v glasbo ujeti posebnosti borilnih veščin dinastije Ching, ki odsevajo ljubezen in nasilje. Leta 2000 so film prikazali na festivalu v Cannesu in kot vihar je osvojil preostali svet umetnosti. Tan Dun je prejel kar tri nagrade: nagrado Akademije za filmsko umetnost in znanost v ZDA za najboljšo originalno partituro, grammyja za najboljši tonski posnetek in nagrado Britanske akademije za film in televizijo za najboljšo filmsko glasbo.
Dve leti pozneje je skladatelja k sodelovanju povabil režiser Zhang Yimou. Skupaj sta ustvarila film Junak in tudi za to glasbo je Dun prejel leta 2003 na 22. filmskem festivalu v Hongkongu nagrado za najboljšo originalno filmsko partituro. Leta 2006 pa je nastala glasba za film Banket, ki ga je režiral Feng Xiaogang. Glasba iz vseh treh filmov je našla prostor tudi na koncertnih odrih, kar dokazuje njeno kakovost in zmožnost samostojne izvedbe.
Kitajci v Slovenski filharmoniji, foto/Darja Štravs Tisu
»Trilogija borilnih veščin je kot nekakšno operno ali baletno delo v treh dejanjih,« pravi njen avtor. »Središčno dogajanje je ljubezen in žrtvovanje treh žensk za tri različne razloge. Vsaka od glavnih oseb se v enem od treh filmov žrtvuje za ljubezen. V Prežečem tigru žrtvuje Jade svoje življenje za duhovno ljubezen. V Banketu cesarica Wan svoje življenje in ljubezen podari za hrepenenje in maščevanje, v Junaku pa Snow svoje življenje daruje za patriotsko ljubezen do domovine. V originalni filmski glasbi so vsi trije značaji glavnih oseb predstavljeni s tremi inštrumenti: violončelom, klavirjem in violino.«
Ningbo Grand Theatre, foto splet
Kot četrti del je Tan Dun leta 2013 dodal še Trojno vstajenje za violončelo, klavir, violino in orkester. To združuje vse tri inštrumente in izhaja iz glasbe iz omenjenih treh filmov. Skladatelj ga je posvetil Richardu Wagnerju ob 200. obletnici rojstva in njegovemu glasbeno-dramskemu ciklu Nibelungov prstan.
Yuanchun Yu, foto FL/Darja Štravs Tisu
Na 72. Ljubljan Festivalu je koncert Simfoničnega orkestra iz Ningboja na Kitajskem znova pokazal dolgoletna kitajska prizadevanja za uveljavitev in nadaljevanje klasične glasbe v državi, ki je v zadnjem obdobju zgradila okrog sto velikih kocertnih dvoran in opernih hiš najmodernejše arhitekture in tehnične opremljenosti.
Yuanchun Yu in dirigent Ji Yu, foto/Darja Štravs Tisu
Kitajci so jih zgradili več kot vsa Evropa skupaj. Res pa je, da imamo mi na stari celini vsaj tisoč dvoran zgodovinske vrednosti, skupaj seveda z vsemi programi.
Kitajci imajo svojo glasbeno zgodovino, ki je še starejša od evropske, ni pa simfonična ali koncertna, vsaj ne z našimi tradicionalnimi inštrumenti. Zato je bil na koncertu v Slovenski filharmoniji še posebne radovednosti deležen nastop simpatične kitajske glasbenice, solistke Yuanchun Yu, ki po svetu širi glas pipe, kraljice tradicionalne kitajske glasbe.
Yuanchun Yu, foto FL/Darja Štravs Tisu
Koncert v Slovenski filharmoniji leta 2024
Yuanchun Yu, učiteljica pipe na Osrednjem konservatoriju za glasbo v Pekingu, pravi, da je nastopanje in širjenje kulture pipe njeno poslanstvo. Pipa, starodavno kitajsko brenkalo, na katero glasbeniki igrajo že več kot 2000 let, se je pojavila že v obdobju dinastije Qin in se razvijala med dinastijo Han. Njen repertoar obsega tako klasično kitajsko glasbo kot tudi sodobna dela, ki prepletajo kitajske in zahodne vplive.
Simfoničnega orkestra iz Ningboja, foto Marijan Zlobec
Kot je Yuanchun Yu spregovorila na tiskovni konferenci, se pipa največkrat uporablja v ljudski glasbi in njeni tradiciji, manj v čisto koncertnem smislu, zato je slišani in predstavljeni koncert verjetno eden redkejših na tako zahtevni koncertantni ravni. Kitajska se je v zadnjem obdobju najbolj razvila na področju klavirja oziroma pianizma, saj je pianistov tam po nekaterih podatkih okrog 50 milijonov, na pipo pa igra, kot je nahitro ugotovila solistka, okrog dvesto tisoč glasbenikov. Je pa zanimivo, da se je pipa kot kitajski inštrument uveljavila le na Kitajskem oziroma ozemljih s kitajsko tradicijo (Hongkong, Tajvan).
Solistka in dirigent, foto FL/Darja Štravs Tisu
Tan Dun je Koncert za godalni orkester in pipo zasnoval kot monumentalno koncertantno delo za vrhunskega solista na pipi in prav tako vrhunski orkester godal, ki nikakor niso samo spremljava, ampak imajo ves koncert svojo samostojno vsebinsko vlogo in karakter.
Dirigent Ji Yu, foto Marijan Zlobec
Koncert za godalni orkester in pipo ima štiri stavke:
I. Andante molto
II. Allegro
III. Adagio
IV. Allegro vivace
Opazna je občutljiva, a ne toliko diferencirana struktura, kot jo nakaže objava formalne zgradbe, zlasti zato ne, ker se koncert odvija brez pavz med stavki in je v samem konceptu ter izraznih vsebinah manj opaznih ali prepričljivih razlik.
Yuanchun Yu, foto Marijan Zlobec
Tan Dun bolj pazi na splošni zvočni vtis, ne le izstopajoče solistične pipe, ampak še mnogoplastne funkcije in vsebine, tako da je na posameznih delih koncerta bila podoba godal močno izpostavljena in obogatena z motivi ne le Bacha, apak še bolj opaznimi iz Četrte simfonije Petra Iljiča Čajkovskega.
Tan Dun je iz godal skušal izvleči čim več barvno diferenciranega zvoka, od nekakšne rezkosti, različnih tehnik igranja, ki so se razlikovale celo med nizkimi in visokimi godali, prav tako je želel poudariti posebno melodično ekspresivnost, ki je virtuozno igro solistke ne le poudarjala, ampak postavila v skrajno rafiniran dialog, ki se je od stavka do stavka, ne da bi to členjene fizično doživljali kot pavzo, izrazno le stopnjeval.
Solistka Yuanchun Yu je pokazala, kako samozavestna in vrhunska glasbenica je in upravičeno uživa koncertno slavo. Ima vse, kar odlikuje solista, ne nazadnje odrski šarm s posebno kitajsko obleko, ki nekako odrsko pozicijo le še poveča ali oplemeniti, ji daje nekakšno svečano folklorno tipiko. Zelo natančno vse ve in zna, kar smo občutili v nekaterih sicer krajših kadencah, a je pokazala vse značilnosti posebnega zvoka svojega inštrumenta, s katerim se na odru zlije v eno. K sijajni izvedbi je veliko prispeval prav tako kitajski dirigent Ji Yu. Znal je izvabiti iz godalnega orkestra vse značilnosti, solistki pa pustil svobodo lastnega glasbenega, a tudi osebnostnega izraza. Po navdušenju občinstva je izvedla še dodatek. (Iz objave na Kritik.si).
Po koncertu je kitajski veleposlanik, njegova ekselenca Wang Shunqing za svoje glasbenike pripravil priložnostni sprejem, foto Marijan Zlobec
Kaj sem zapisal lani
Kitajska bo glasbeno zmagala, zakaj pa si tako zelo želi Zahoda, je večplastna skrivnost. Najlažje bi se odgovorilo, da Kitajci od daleč vidijo evropsko neizmerno glasbeno in umetniško ter celovito kulturno bogastvo, in to povsod kjer gostujejo. Tudi v Ljubljani, ki jo je dirigent na tiskovni konferenci tako pohvalil.
Ljubljana je mesto spominov, foto Marijan Zlobec
Direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek pogosto obiskuje Kitajsko, njihove dvorane, orkestre, dirigente, soliste, proučuje možnosti in pogoje njihovih gostovanj. O svoji globalni kulturni ali festivalski politiki pri oblikovanju 75. Ljubljana Festivala še ni spregovoril. Seveda so tu izjemna mesta, kot sam Peking ali Šanghaj.
Predstava Pekinške opere, foto splet
Kot se spominjamo, je še pred odprtjem Gallusove dvorane Cankarjevega doma gostovala Pekinška opera kot predstava.
Pekinška opera
Predstavo so tako bili prisiljeni preseliti v Linhartovo dvorano. Sprejem je bil izjemen. Take virtuoznosti nismo slišali in videli nikoli več, čeprav je enkrat precej kasneje Pekinška opera gostovala tudi v Gallusovi dvorani.
Tan Dun – Prvi cesar, Placido Domingo kot cesar Qin, Metropolitanska opera v New Yorku, 2007, foto MET
Drugo pa je sama Pekinška opera kot ustanova s svojim opernim programom.
Mi čakamo tako na Bolšoj teater in Marijino gledališče iz Sankt Peterburga, kar je bilo že zdavnaj načrtovano, kot na operne predstave iz Pekinga in Šanghaja.
Marijan Zlobec