V Moderni galeriji je na ogled premalo obiskana pregledna razstava Enigma Gregor Perušek (1887 – 1940). Razstava je del slovenske kulturne zakladnice iz življenja po nekaterih podatkih celo 400.000 Slovencev, ki so spričo ekonomskih stisk in upanja v boljše življenje in delo v Ameriki s parniki iz raznih evroposkih pristanišč odpotovali v obljubljeno deželo. Kako na široko so se razprostrli in kaj vse so počeli, priča na tisoče strani in številk že slovenskih časopisov v ZDA, sam Cleveland pa je bil drugo največje slovensko mesto, po Trstu in pred Ljubljano.
Razstava v Moderni galeriji, vse fotografije MG/
Razstava pokaže sicer en del slovenskega življa in ustvarjalnosti, pa tudi dokumentov, a je tega tisočkrat več in bi zameglila likovno umetniško podobo ter osebnost samega Gregorja Peruška. Razstava v bistvu nadaljuje predstavitev slikarja, ki jo je leta 2002 pripravila Miklova hiša v Ribnici pod avtorstvom Brede Ilich Klančnik in je iz onega kataloga prevzeta bibliografija do tedaj. V sedanjem katalogu je natis izjemno stisnjen in z najmanjšimi črkami, v bistvu komaj berljivimi, tako da sem komajda našel svoj tekst Znana in neznana ustvarjalnost umetnikov v izseljenstvu.
Gregor Perušek – Krajina z naseljem, 20. leta, olje na lesonitu, 71,5 × 76,5 cm, Slovenski narodni dom
Vrnitev v slovensko zavest (Delo, 17. 10. 2002). Te vrnitve v slovensko zavest pa je vsa manj. Mlade generacije ne pogrešajo več ničesar slovenskega zunaj matice, pa še v Sloveniji čim manj slovenskega. Leta 2100 bo Slovenija imela najmanj 2,5 milijona prebivalcev, od tega pa bo le milijon Slovencev.
Razstava v Moderni galeriji
Kaj pravi o razstavi kustos Robert Simonišek
Gregor Perušek (amerikanizirano Harvey Gregory Prusheck) je intenzivno deloval na umetniškem področju v ZDA med svetovnima vojnama. V času velike gospodarske in duhovne krize, ko je angažirani pisatelj in novinar Louis Adamič s svojimi družbenokritičnimi pogledi prodrl v širšo javnost, so časniki poročali tudi o razstavljenih delih in življenju tega potujočega umetnika. Slikar je bil med slovensko javnostjo v ZDA in na Slovenskem »odkrit« razmeroma pozno, potem ko je leta 1926 samostojno razstavljal v Chicagu.
Gregor Perušek – Vijolični tulipan, c. 1930, olje na lesonitu, 51 × 40,7 cm, zasebna last
Pet let kasneje, ko se je preselil v Cleveland – v največjo slovensko skupnost v ZDA, je začel pod okriljem Slovenskega narodnega doma delovati kot pedagog. V okviru Jugoslovanske šole umetnosti, ki jo je vodil, je postal eden osrednjih protagonistov kulturno-umetniškega utripa slovenske skupnosti. Toda manj kot desetletje po tem »prehodu« iz boemskega v eksistenčno varnejše okolje je sledila prezgodnja smrt in slikarjevo ime je utonilo v pozabo.
Razstava v Moderni galeriji
Peruškovo ustvarjanje sodi v kontekst proučevanja likovnega modernizma dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja ter usod spregledanih slovenskih ustvarjalcev v tujini, katerih delovanje je bilo opaženo, a iz različnih razlogov ni doživelo širšega epiloga v javnosti.
Gregor Perušek – Krajinska kompozicija, 1938, olje na lesu, 71 × 65,5 cm, zasebna last
Medtem ko je bil v slovenskih strokovnih krogih že od Franceta Stelèta naprej razumljen kot člen kanona in ga je, denimo, Igor Kranjc vključil v pregled umetnosti tridesetih let iz zbirk Moderne galerije, se ameriški umetnostni zgodovinarji in raziskovalci s slikarjem niso posebej ukvarjali kljub dejstvu, da so nekatere njegove slike v eminentnih zbirkah (npr. University of New Mexico Art Museum v Albuquerqueju, The Cleveland Museum of Art).
Gregor Perušek – Življenje na kmetiji, c. 1930, olje na kartonu, 30,6 × 35,6 cm, zasebna last
Po manjši spominski razstavi v Galeriji Miklova hiša (2002) odpiramo prvo pregledno razstavo, na kateri je avtor predstavljen z izsekom njegovega razvejanega opusa, z njegovimi pogledi na umetnost in družbeno aktualnost ter s fizično podobo, v Moderni galeriji, kjer hranimo dela številnih umetnikov iz medvojnega obdobja, ki so primerljiva s Peruškovimi.
Gregor Perušek – Fantazijska krajina, 1922, olje na platnu, 76,5 cm × 87 cm, Slovenski narodni dom
Razstavljena dela in katalog nam dajejo bistveno bolj poglobljeno predstavo o umetnikovih ustvarjalnih vzgibih in osebnosti, obenem pa odpirajo vprašanja tako glede razvoja in faz njegovega slikarstva kot njegovega odnosa do pretekle likovne dediščine, modernizma in še zlasti regionalizma kot ene od možnih usmeritev, prav tako pa tudi glede slikarjevih širših obzorij ter predstav o družbi in svetu.
Razstava
Postavitev izpostavlja perspektive, ki so v skladu s slikarjevimi vizijami in časom, v katerem se je oblikoval ameriški modernizem, katerega gradnik je bil tudi on. V ospredju je pomen različnih naravnih in kulturnih okolij, ki so slikarja sooblikovala. Delitev na tri dele (Chicago, ameriški zahod, Cleveland) je sicer poenostavljena, saj je bil Perušek kot svojstven vagabund tako rekoč vse življenje na poti. Turbulentni premiki po zveznih državah in razpetost med urbanim okoljem in periferijo, kjer je bil pogosto obsojen na margino, sprva zaradi iskanja priložnostnih del, nato pa iz lastnega umetniškega nemira, so pustili svojstven pečat na njegovi ustvarjalnosti.
Gregor Perušek – Hiša iz adobe opeke, c. 1928, olje na lesu, 25,6 × 30,7 cm, zasebna last
Poleg obiska domovine leta 1929 ga je najbolj prerodila izkušnja ameriškega zahoda, predvsem Nove Mehike, kjer sta ga že ob prvem stiku pritegnili divja narava in kultura staroselcev. Potovanje se je vsakič znova izkazalo za eksistencialno nujo, odsotnost tega pa je vodila v krizo, ki jo je umetnik sprva doživljal v umetniški koloniji med sebi enakimi v Chicagu, nato pa v okviru delovanja slovenskih izseljencev v Clevelandu. Med njimi je ponovno odkrival slovensko kulturo, se poistovetil s kritičnimi stališči Ivana Cankarja, občudoval delovanje Riharda Jakopiča in bil v stiku z nekaterimi vidnimi Slovenci.
Razstava
Peruškov opus je vsebinsko homogen in oblikovno heterogen, v najširšem smislu razpet med avantgardo in konvencionalnimi prijemi. Na slikah in grafikah se prepletajo značilnosti postimpresionizma in simbolizma 19. stoletja, art décoja, ekspresionizma, fauvizma, futurizma, kubizma in oblik realizma. Kot avtodidakt je spretno ponotranjil prvine sodobnega ameriškega slikarstva, ki se je razvijalo pod močnim evropskim vplivom.
Gregor Perušek – Upanje, 1922, olje na platnu, 80 × 82,5 cm, Slovenski narodni dom v Clevelandu
Prilagajal jih je svojim vizijam, opirajoč se na čustva, sanje in svoja občutenja v različnih miljejih. Poleg tihožitij so značilni prikazi podeželja in manj poseljenih območij, predvsem prostranih gozdnih, goratih, puščavskih in jezerskih predelov, ki so se vtisnili v njegovo zavest in ki jih je domišljijsko predrugačil. Čeprav so ga urbana okolja dostikrat utesnjevala, jih je prav tako likovno reflektiral.
V najizrazitejših delih se slikar vitalistično predaja barvni magiji – bodisi da gre za alegorije ali motive z gorskimi, gozdnimi in drevesnimi inscenacijami, v katerih raziskuje notranja in kompozicijska razmerja ter svetlobo kot likovno, pa tudi kot metafizično komponento. V zrelejši fazi je manj eruptiven in likovno bolj premišljen, pri čemer se bolj navezuje na ideale klasičnega slikarstva.
Gregor Perušek – Starost, 30. leta, olje na lesonitu, 82 × 56 cm, Slovenski narodni dom
Omenjeni poudarki se artikulirajo ob upoštevanju umetnikovega konstitutivnega postulata, ki ga je spremljal od začetka ustvarjanja do smrti – izraziti lastno notranjo resničnost. Kot mnogi evropski in ameriški sodobniki, denimo slikarja Georgia O’Keeffe ali Raymond Jonson, katerima se je Perušek približal z določenimi deli, je povzdigoval umetniški individualizem, se upiral prevladujočim umetnostnim trendom ter komercialni in institucionalizirani umetnosti, ki se je sklicevala na preverljive akademske in kritiško sprejemljive narative.
Gregor Perušek – Simfonija ameriškega zahoda, 1927–1928, olje na platnu, 92 × 101,5 cm, Moderna galerija
Gregor Perušek – Pogled na poslovno središče, industrijski Cleveland, 30. leta, olje na lesonitu, 68,5 × 72 cm, Slovenski narodni dom
Gregor Perušek – Krajina (z modrimi drevesi), 20. leta, olje na platnu, 71,5 × 76,5 cm, Slovenski narodni dom
Gregor Perušek, kot ga vidimo na razstavi v Moderni galeriji, je želel biti samosvoj, celo drzen, kar najbolj vidimo v ekspresionističnem koloritu krajin, pa tudi konstrukcijah hiš in celo dreves. Tu sicer niha med približkom realizmu in metaforičnemu videnju barve, ki v naravi nikakor ni modra, kaj šele tako poudarjeno modra. Takrat je bil modernejši od Vena Pilona.
Simfonija ameriškega zahoda, 1927–1928 vstopa v položaj družbenokritičnega umetnika, nikakršnega apologeta, ki s svojim umetniškim pogumom vzpostavlja konflikt med družbo in naravo. Tu ni več ničesar optimističnega, niti ne realnega, ampak zgolj vizija neke kataklizme.
Podobno vidimo v Peruškovih portretih Ivana Cankarja in Riharda Jakopiča. Oba umetnika sta bila znana po svojih fotografskih portretih, a ju Perušek ni želel upodobiti v biografskih dimenzijah, kaj šele realističnih, ampak zgolj simbolnih. To sta maski, ki prikrivata bivanjske in ustvarjalne dimenzije obeh slavnih umetnikov. Takih portretov si Božidar Jakac, ki je tudi več časa bival in potoval po Ameriki, ne bi upal ustvariti. Pa tudi kasneje ne. Perušek in Jakac sta se sicer poznala in srečala, a ostzala vsaj pri svojem opuisu in umetniških načelih.
Perušek v nekem smislu Slovenije ni čutil v njenem ustvarjalnem vsakodnevnem pričevanju; tako Cankarja v literaturi, pa seveda v gledališču, Jakopiča pa ne kot ustanovitelja in voditelja dejavnosti v Jakopičevem paviljonu. Tu se kaže precejšnja in hladna distanca, skorajda neobčutljivost; zgolj znanje o tem, kdo sta bila ? Tu nastane dilema.
Narodna satira, foto Marijan Zlobec
O Narodni satiri iz leta 1936 med drugim lahko preberemo, da je Perušek po obisku domovine leta 1929 in preselitvi med clevelandske rojake bistveno več pozornosti posvetil razmerju med umetnostjo in družbo. Pedagoško udejstvovanje v slovenski skupnosti je v njem dodatno sprožalo zanimanje za jugoslovanstvo in slovenstvo, s tem pa tudi za konkretne osebnosti.
Četrta dvorana Moderne galerije, foto Marijan Zlobec
“Na slikarjevi najbolj zapleteni in hkrati najprepričljivejši figuralni kompoziciji je melanholično izražen odnos med narodom in umetnostjo. Alegorija prikazuje zbrano druščino pod doprsnim spomenikom Ivana Cankarja z razpadajočimi debli in krokarjem v ozadju. Na eni od stoječih figur na desni strani bi lahko prepoznali poteze umetnostnega zgodovinarja Izidorja Cankarja, a verjetno je domnevati, da je slikar imel v mislih kulturnike, ki so delovali v slovenski skupnosti v ZDA. Figure na Peruškovih slikah niso docela plastične in detajlno koncipirane, saj so mu bili kot izrazitemu pejsažistu pomembnejši drugi vidiki, kot sta barvna učinkovitost in razpoloženje. Dodatno oviro za prepoznavo oseb predstavlja dejstvo, da so karikirane. Glavno Peruškovo spoznanje v tridesetih letih je bilo, da se narod vedno premalo zanima za umetnost, pri umetnikih pa ga je motila nepripravljenost sprejeti drugačnost drugega ter pomanjkanje medsebojnega spoštovanja. Po njegovem prepričanju lahko umetnik zapusti nekaj pomembnega narodu le pod pogojem, da se brezpogojno “spusti v vrtinec življenja”, v čemer bi lahko prepoznali tudi različico maksime Ivana Cankarja.”
Slika je sicer v zasebni lasti.
Zanimivo pa je, da teh slik ni v gradivu za novinarje oziroma jih ni v objavi na spletni strani Moderne galerije.
Peruškov odnos do slovenskih umetnikov, foto Marijan Zlobec
Če prepoznamo Izidorja Cankarja, sta poleg morda še dva druga soustanovitelja slovenske umetnostne zgodovine (France Stele, Vojeslav Mole), če sicer pristanemo na zgrešene ponavljajoče se trditve umetnostnih zgodovinarjev samih. Josip Mantuani je kot umetnostni zgodovinar in muzikolog deloval na Dunaju že dvajset let poprej, prav tako je umetnostnozgodovinske eseje pisal že ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja Ivan Prijatelj, ki je izrecno predlagal ustanovitev Narodne galerije, ko ni bil Izidor Cankar še nič. Vodstvo Narodne galerije seveda Prijateljevega imena nikjer ne omenja.
Spodnji del slike morda celo aludira na slikarstvo Otta Dixa v Nemčiji ?
Vprašanje je, koliko je na sliko vplival slikar in karikaturist Hinko Smrekar ?
Strani iz Ilustriranega Slovenca, 11. maja 1930, foto Marijan Zlobec
Portret Ivana Cankarja, 1929, foto Marijan Zlobec
Izrez
Rihard Jakopič, okrog 1935, foto Marijan Zlobec
Od številnih ameriških in slovenskih likovnih umetnikov, ki jih je Perušek srečal, je upodobil le Riharda Jakopiča. Osrednjo figuro slovenske likovne umetnosti prve polovice 20. stoletja je spoznal leta 1929 v Ljubljani. Srečanju je sledilo odprtje Jakopičeve razstave v Zagrebu, v družbi slikarja Frana Tratnika pa si je ogledoval postavitev v Jakopičevem paviljonu. Umetnik je Jakopiča pozneje opisal kot “zanimivo dušo in krasno osebo”, kot slikarja z markantnimi obraznimi potezami, ki pa jih je na sliki poenostavil in omilil. Zabrisanost Jakopičeve fiziognomije je podobno kot na drugih Peruškovih portretih stopnjevana skoraj do nerazpoznavnosti; ohranjena sta strm pogled in razvihrani lasje. Čeprav je pogosto slikal po spominu, si je v tem primeru najverjetneje pomagal s fotografskim portretom Frana Krašovca (1927). Po obisku domovine je o Jakopiču premišljeval kot o najizrazitejšem likovnem ustvarjalcu na Slovenskem. Dojemal ga je kot nekoga, ki se “zna boriti za obstanek slovenske umetnosti” in hkrati skrbi za mlajšo generacijo, njegovo posredovalno vlogo pa je povezoval s harmonijo naroda. Ob omembi Jakopiča je Perušek v enem od pisem izjavil, da umetnik ni “gospodar krasnih palač”, temveč “pastir”. V istem obdobju je nastal podoben frontalni portret starca z brado, ki prikazuje takrat najstarejšega živečega Slovenca v ZDA (iz razlage na steni MG).
Nedokončani avtoportret, foto Marijan Zlobec
Ob fenomen Cankarja in Jakopiča je postavil še sebe, sicer z Nedokončanim avtoportretom, s čimer je dobil najpomembnejšo slovensko umetniško trojico svojega časa: Cankar, Jakopič, Perušek, s tem, da je sebe lahko povezal poleg Evrope še z ZDA. V tem smislu je razvidna njegova velika samozavest, morda celo uporniški karakter.
Zanimiva je slika Krajina s slikarjem iz začetka dvajsetih let, ki spominja na Van Gogha.
Izrez
Izrez
Peruškov umetniški in življenjski nazor, foto Marijan Zlobec
Zgornji zapis bi težko našli v primerljivih citatih med drugimi slovenskimi umetniki. Ne gre le za lepoto, ob kateri je lahko tudi grdo ali grdota, ampak za splošni človeški nauk o dobrem. Prvič spregovori o religiji kot simbolu, in sicer simbolu lepega, ne pa resničnega ali pravičnega.
Bonum et pulchrum, bi bila njegova oznaka, a spet ne, ker je imel različne ustvarjalne pasti in prebliske, dožiovetja, ki v sami Ameriki niso vedno enaka ali ista. To se vidi že v krajinah, ko nenadoma začuti izjemnost kaktusov v Arizoni in Novi Mehiki. Ni pa znano, ali je slikarsko doživljal Grand Canyon Colorado, tako kot v onem času po Ameriki potujoči Božidar Jakac. Jakac podobne slike kot je bila Peruškova Simfonija ameriškega zahoda ne bi zmogel naslikati. Take notranje svobode ni imel.
Narodovo tihožitje, 1935, foto Marijan Zlobec
Če pogledamo Peruškovo sliko Narodovo tihožitje iz leta 1935, pa je občutek nekega propadanja s človeško lobanjo in počenim vrčem še bolj zgovorno.
Pregledna razstava Gregorja Peruška je za širše občinstvo zahtevnejša in predvideva od vsakogar v galeriji izjemno širino znanja. Ob njej morda začutiš usodo slovenstva v ZDA, ki bo slej ko prej usahnilo, tako kot usiha doma.
A začutiš tudi slikarski in osebnostni pogum, veliko večji od sočasnega konteksta same ameriške slikarske scene, čeprav je ni ideološko ali idejno, svetovno nazorsko provociral, kot približno istočasno Diego Rivera v muralu Man at the Crossroads, 1933, ki sem ga videl v Ciudad de Mexico. Tam v rekonstruirani verziji in pod novim imenom Man, Controller of the Universe.
Take idejne širine Perušek ni imel, verjetno pa je za oni slavni mural kot nateg stoletja (naročnika Rockefellerja) vedel.
Bi pa se dalo iz Peruškove slike Upanje iz leta 1922 narediti veliko tapiserijo. Išče se pogum.
Marijan Zlobec