Na uvodnem, prvem koncertu v novi sezoni 34. Mladih virtuozov Festivala Ljubljana, sta nastopila dva mlada tolkalca. Tine Lestan in Kristijan Kmet sta pokazala odlično pripravljenost za zahteven programski celovečerni koncert s številnimi za občinstvo povečini neznanimi deli, med katerimi sta presenetila naš Vinko Globokar, med znanimi skladatelji pa priredba Johanna Sebastiana Bacha za marimbo. Vsekakor bi si malokateri organizator upal začeti cikel šestnajstih koncertov ravno s tolkali, ki še vedno ostajajo koncertantna skrivnost in hkrati izziv. Kot smo videli, sta oba tolkalca igrala po notah, kar pomeni, da mora skladatelj natanko vedeti, kaj hoče na koncertu doseči in kako.Težko bi verjel, po gledanju izvedbe skladbe Corporel Vinka Globokarja, da je bilo vse zapisano z notami na več straneh. A je bilo.
Uvodna kompozicija Daia Fujikure, vse fotografije Marijan Zlobec
S tem se uresničuje izjava slavnega poljskega skladatelja Krzysztofa Pendereckega, ki je na tiskovni konferenci ob svojem prvem gostovanju v Ljubljani, ko je dirigiral svoj Lukov pasijon v Cankarjevem domu, dejal, da mu je žal, če je v nekaterih svojih delih prepustil izvajalcu, da prosto interpretira, namesto da bi sam zapisal čisto vse, kot si je predstavljal. Hotel je reči, da tudi najbolj avantgardna dela potrebujejo svoj natančni notni zapis.
Casey Cangaleri – A Cool Gadget za tamburin (in pametni telefon)
Tine Lestan je študiral na Glasbeni šoli Sežana pri Matiji Tavčarju in na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri Jožetu Bogolinu. Letos je končal prvi letnik študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Simona Klavžarja. Štirikrat se je udeležil TEMSIGa in vselej prejel zlato plaketo, dvakrat pa tudi prvo nagrado. Leta 2022 se je udeležil mednarodne poletne akademije za marimbo in tolkala Nebojše Jovana Živkovića na Dunaju. Leta 2023 je bil izbran za projekt Mladega orkestra Concertgebouw ter kot član orkestra nastopil v koncertnih dvoranah Concertgebouw v Amsterdamu in Koncertni hiši v Berlinu. Leta 2024 je sodeloval v Mladinskem simfoničnem orkestru Alpe–Adria, leta 2025 pa na Mednarodni poletni šoli Academia Musicæ Labacensis.
Kristijan Kmet je svojo tolkalsko pot začel leta 2013 na Glasbeni šoli Grosuplje pri Franciju Krevhu, pozneje pa pri Tilnu Zakrajšku. Leta 2021 je bil sprejet na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer je nadaljeval pri Jožetu Bogolinu. Od leta 2025 je redni študent Visoke šole za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Stuttgartu, kjer se izobražuje pri Marti Klimasari, Klausu Dreherju, Jürgenu Spitchkeju in Christianu Hartmannu. Večkrat je bil finalist in prejemnik drugih ter tretjih nagrad, letos pa je na TEMSIG-u prejel prvo nagrado ter več posebnih priznanj. Leta 2025 je prejel Škerjančevo nagrado in kot solist nastopil s Simfoničnim orkestrom KGBL v duu z Žigo Verdinkom. Redno se udeležuje mojstrskih tečajev ter projektov institucij, kot so Festival (Ne)poslušno, Mlada nemška filharmonija in Bavarska filharmonija.
Program :
Dai Fujikura: Chirping Bird (odlomek)
Casey Cangelosi: A Cool Gadget za tamburin
Iannis Xenakis: Rebonds B
Christopher Deane: Mourning Dove Sonnet
Peter Klatzow: Plesi zemlje in ognja
I. Temno in težko
Casey Cangelosi: Evil Ernie
***
Franco Donatoni: Omar I
Johann Sebastian Bach: Alemanda iz Suite za lutnjo v e-molu,
BWV 996
Russell Wharton: Deus Ex Metronome
Vinko Globokar: Corporel
Wayne Siegel: Rondo 42. ulice
Program večera se je začel precej medlo oziroma nismo opazili kako, saj je tolkalec prišel iz zadnjega dela dvorane s kratkimi udarci na prstne činele.
Dai Fujikura za uvod
V Londonu delujoči japonski skladatelj Dai Fujikura (1977) je po selitvi v Veliko Britanijo študiral pri Georgu Benjaminu, njegov opus pa povezuje sodobno evropsko glasbo, zanimanje za prostorsko razporeditev zvoka, gledališče, elektroniko in sodelovanja prek žanrskih meja. Chirping Bird iz leta 2021 je skladba za solističnega tolkalca, ki uporablja dva para prstnih činel in eno ali več ptičjih piščalk, s čimer oblikuje ritmično razgiban in barvno raznolik zvočni prizor. (Iz programa Jana Prepadnika).
Izvedba je bila neizrazita in je očitno obsegala le uvodni del, brez omenjenih ptičnih piščalk, poleg tega se je nadaljevala s prihodom drugega tolkalca po drugi strani dvorane in je bil vtis, kot da bosta oba izvedla isto delo, saj pavze niti ni bilo.
A Cool Gadget
Ameriški tolkalec in skladatelj Casey Cangelosi (1982) se je uveljavil kot eden izrazitejših predstavnikov sodobne tolkalne scene. Kot izvajalec nastopa na festivalih in vodi tolkalne delavnice, kot skladatelj pa piše predvsem dela, ki izkoriščajo virtuozne, ritmične in zvočne možnosti tolkal. Skladba A Cool Gadget za tamburin je bila napisana leta 2018 za solistični tamburin in vnaprej posneto zvočno spremljavo. (Iz programa).
Tu smo opazili skladateljevo iznajdljivost in aktualnost ali sodobnost, saj skladbe brez posnetka na pametnem telefonu, ki ga je tolkalec položil na rob odra in aktiviral posnetek, s katerim je potem tolkalsko dialogiziral, ne bi bilo. To predstavlja že vstop digitalnih elementov v same glasbene kompozicije in na koncerte, kar smo v nekaterih kompozicijah že videli. Kaj bo prinesla UI pa si ne bi upal niti pomisliti. Skladba je bila vsekakor zelo zanimiva.
Od istega skladatelja smo slišali še Evil Ernie kot delo iz leta 2009, zasnovano za več tolkal.
Iannis Xenakis
Grški skladatelj Iannis Xenakis (1922–2001) je pred glasbo študiral tehniko, deloval tudi kot arhitekt in glasbo razumel izrazito konstruktivistično; ne toliko kot jezik, temveč kot material, ki ga je treba urejati v linije, gmote in procese. Rebonds je napisal med letoma 1987 in 1989 za tolkalca Sylvia Gualdo.
Tine Lesten
Sestavljata ga dva dela, A in B, ki se lahko izvajata samostojno ali v poljubnem zaporedju. V odseku Rebonds B se bobni in leseni bloki povezujejo v gosto igro vzorcev, poudarkov in sunkovitih udarcev. (Iz programa).
Vibrafon
Med pomembne ameriške ustvarjalce sodobnega tolkalnega repertoarja sodi Christopher Deane (1957–2021). Njegova kompozicija Mourning Dove Sonnet iz leta 1983 je napisana za solistični vibrafon in velja za eno tehnično in ekspresivno zahtevnejših skladb za ta instrument. V tridelni obliki (ABA) uporablja razširjene tehnike, kot so igranje z lokoma, kombiniranje lokov z udarjalkami, spreminjanje višine tona, izvabljanje alikvotov in dušenje zvoka. Del melodičnega gradiva izhaja iz petja žalobne grlice. (Iz programa).
Kristijan Kmet
Južnoafriški skladatelj in pianist Peter Klatzow (1945–2021) je bil profesor kompozicije in direktor Južnoafriškega glasbenega kolidža Univerze v Cape Townu, prepoznavnost pa je dosegel tudi z deli za marimbo. Plesi zemlje in ognja iz leta 1987 so nastali za marimbista Roberta van Sica.
Tine Lesten
Prvi stavek po skladateljevih besedah predstavlja »ples zemlje«; zemlja je povezana s stabilnostjo, težo in gravitacijo, glasbeni tok pa temelji na postopnem razraščanju drobnih motivov. (Iz programa)
Marimba je na koncert prinesla povsem novo zvočnost in hkrati pokazala polivalentnost celotne ponudbe tolkal, pa tudi znanje obeh nastopajočih.
Za konec prvega dela smo slišali še skladbo Evil Ernie Caseya Cangelosija, za katerega je bilo treba narediti nekaj sprememb pri zasedbi tolkal od poprej. Kristijan Kmet je to obvladal. Videlo se je, prav tako kot poprej, da ima na pultu note, kar pomeni osnovo za zelo natančno izvedbo vsega zapisanega, seveda pa še poprej vsega razumevanja in študija.
Že v prvem delu koncerta je bilo iz programskega lista razvidno, da opis del ni bil dovolj natančen in bi bilo vsekakor edino primerno, da bi program napisala sama tolkalca in ga avtorizirala, kot tudi vse podrobnosti o sestavi ali uporabi tolkal ter kdo bo v resnici kaj igral.
Kristijan Kmet
Drugi del koncerta je uvedel znani italijanski skladatelj.
Italijanski skladatelj Franco Donatoni (1927–2000) je po študiju v Milanu, Bologni in Rimu ter obiskovanju darmstatskih poletnih tečajev postal ena osrednjih osebnosti italijanske povojne glasbe in vpliven pedagog. Leta 1985 je napisal skladbo Omar I, v kateri osnovno gradivo nastopi kot zaporedje poudarjenih in nepoudarjenih akordov ter daljših akordov.
Vibrafon
Donatoni to gradivo nato preoblikuje z zrcaljenjem, razporejanjem v melodije in akorde ter spreminjanjem gostote glasbenega toka. (Iz programa).
Donatoni je zmerni avantgardist, bi se dalo reči ob poslušanju omenjene skladbe.
Bach
Suita za lutnjo v e-molu, BWV 996, Johanna Sebastiana Bacha (1685–1750) je najverjetneje nastala v njegovem weimarskem obdobju, med letoma 1708 in 1717, ko je deloval kot dvorni organist, od leta 1714 pa tudi kot koncertni mojster. Čeprav se delo danes pogosto izvaja na lutnji ali kitari, ohranjen prepis nakazuje, da je bilo morda namenjeno lautenwerku, posebni vrsti čembala z lutnjastim zvenom. Alemanda je stiliziran baročni plesni stavek v 4/4-metrumu in mirnem koračnem značaju. (Iz programa).
Bach je naravnost izzval različne asociacije, saj je očitno možno narediti samo Bachov večer, najraje še v kakšni kombinaciji, na primer s harmonikarjem Markom Hatlakom, če bi skupaj na 75. Ljubljana Festivalu imela komorni koncert s samim Bachom v Križevniški cerkvi. Take zvočne kombinacije verjetno še ni bilo.
Russell Wharton
Deus Ex Metronome iz leta 2018 je delo za solistični mali boben in vnaprej posneto zvočno spremljavo. Russell Wharton (1990) ga je zasnoval kot poklon metronomu BOSS DB-90 Dr. Beat, ki ga opisuje kot enega svojih najpomembnejših glasbenih spremljevalcev. Celotna zvočna podlaga je ustvarjena iz vzorcev tega metronoma, posnetih in nato elektronsko obdelanih. Skladba se zato opira na ritmično razgibanost, kompleksne teksture in vplive Tigrana Hamasyana, Marka Guiliane in Kendricka Lamarja.(Iz programa).
Brez uporabe metronoma in potem elektronske obdelave kompozicije ne bi bilo, a se je zdelo, kot da skladateljska domislica ni zelo prepričljiva. Metronom ni bolj skrivnosten in s tem ne mnogostransko uporabljen, tako kot je to pametni telefon.
Corporel
Vinko Globokar (1934) sodi med osrednje predstavnike evropske avantgarde svojega časa. Po študiju v Ljubljani in Parizu se je posvečal jazzu, sodobni kompoziciji, odprtim oblikam in improvizaciji. Corporel iz leta 1985 uresničuje njegovo razširjeno razumevanje instrumenta: izvajalec ne igra na tolkala, temveč z udarci po lastnem telesu, drsenjem rok po koži, ploskanjem, dihanjem in vzkliki telo samo spremeni v glasbilo, s čimer poveže glasbo, gledališče, telesnost in izvajalčevo ranljivost. (Iz programa).
O Vinku Globokarju in njegovem programu na Ljubljana Festivalu bomo še pisali, še posebej, ker je skladatelj v Parizu že v precejšnji starosti in ostaja doma ter bi ga širša objava z več fotografijami z izvedbe kot dokument njega in njegovega časa, razveselila. Spominjam se, da sva se prvič srečala pred blizu pol stoletja, ko je v Parizu še delal pri IRCAM in zlasti raziskoval akustiko. Njegov šef pa je bil Pierre Boulez.
Ameriški skladatelj Wayne Siegel (1953) je direktor Danskega nacionalnega centra za elektronsko glasbo, bil pa je tudi profesor elektronske glasbe v Aarhusu. Piše elektroakustično in klasično glasbo pod vplivom minimalizma, rocka, bluesa in ljudske glasbe. Leta 1984 je napisal Rondo 42. ulice, skladbo odprte forme, v kateri o številu ponovitev in prehodih odločajo izvajalci. Naslov se nanaša na vogal 42. ulice in Broadwaya na Manhattnu, kjer pogosto nastopajo ulični glasbeniki. (Iz programa).
Program je sklenil vrhunski duet. Pokazal je sintezo večera, tako programsko kot izvedbeno. Pokazal je tolkalski razpon, ki je povsem drugačen od onih na simfoničnih koncertih, pa seveda tudi na jazzovskih in drugih sodobnih ali aktualnih modernih. Pomeni glasbeno avtonomijo.
Marijan Zlobec