V ljubljanski Galeriji Vžigalica so odprli razstavo iz cikla Ljubljana se klanja Sloveniji z naslovom Made in GT22. Tokrat so v Ljubljano prišli gostje iz Maribora. Kurator razstave je Miha Horvat (GT22), v Ljubljani jo je pripravil vodja programa v Galeriji Vžigalica Jani Pirnat.
Mariborsko ljubezensko pismo Ljubljani, vse fotografije Marijan Zlobec
Novi projekt mariborske umetniške skupnosti in izobraževalnega laboratorija GT22 je konceptualno zastavljen kot sodobno ljubezensko pismo po vzoru karikaturista in ilustratorja Alfreda Josepha Frueha. Ta je leta 1913 svoji ženi Giuliette Fanciulli poslal ročno izdelano pismo, ki se razvije in sestavi v tridimenzionalno umetniško galerijo.
Jani Pirnat in Miha Horvat
Postavitev v Galeriji Vžigalica v preneseni obliki predstavlja poskus programskega izhodišča za decentralizacijo dialoga znotraj slovenskega umetniškega sistema. Umetniška zbirka iz arhiva GT22 in materialna zapuščina petih galerij hiše na Glavnem trgu 22 v Mariboru se transformirajo v ljubljansko galerijsko uprostoritev kot novo kolektivno delo. Vsebina in forma razstavnega koncepta naj bi obiskovalce vodili k fizični manifestaciji priklona in poklona.
Tesla/Horvat o razstavi v imenu Konzilija za detekcijo kriminala v umetnosti, Maribor/Ljubljana, avgust 2026:
Arhitektura ni nevtralen nosilec življenjskega prostora. Orkestrira gibanje, vidnost, bližino, distanco, dostop, izključitev. Toda ko se v njej dovolj dolgo ponavljajo socialne, ustvarjalne in umetniške prakse, prične kakor mačka proizvajati nekaj, česar v »naši« prvobitni domeni ni: lastno prostorskost.
Transdisciplinarni laboratorij GT22 je od leta 2013 takšna akumulacija. Njegovi arhitekturni volumni so arhivi delovanja skupnostnih artikulacij, ki ga je mogoče razstaviti kot likovni dispozitiv.
Made in GT22 je nov poetični arhiv1, ki ga tvori šest uprostorjenih, na videz samoniklih otokov materialne zapuščine petih galerij hiše Glavni trg 22 v Mariboru, začasno preseljene v Galerijo Vžigalica. Zgodba o skladišču pozabljenih umetniških del in najdenih surovin se skupaj z obiskovalcem sprehaja med znamenji mrtvih stvari.ž
1Ko je Miha Horvat leta 2015 predstavil svojo serijo arhivskih škatel, jih je Aphra Tesla poimenovala poetični arhivi. Poetični arhivi niso zaprte entitete, temveč procesualne kapsule, ki nastanejo iz sobivanja osebnega in neosebnega, trivialnega in vzvišenega, odprtega in zaprtega.
Podobe maket, kosi pohištva, skice in na koncu topos, v katerem se izostri opomnik človeškega glasu.
Tako kot rekonstrukcija balvanskega problema z El Capitana2 prenese gibalno zagonetko, in ne same gore, in kot Fruehovo pismo3 iz papirja ilustrira sprehod skozi galerijo, in ne galerije same, tako se dotična postavitev manifestira kot artikel za možnost drugačnega sestavljanja obstoječih odnosov center – periferija.
2 Navpična skalna formacija El Capitan v narodnem parku Yosemite v ZDA ima na višini 600 metrov nad dnom doline tako imenovani »balvanski problem«, ki je absolutno najtežje zaporedje gibov plezalne smeri Freerider.
34. januarja 1913 je karikaturist in ilustrator Alfred Joseph Frueh svoji ženi Giuliette Fanciulli poslal ljubezensko dvodimenzionalno pismo, ki se razvije in sestavi v tridimenzionalno umetniško galerijo. Tako jo je želel pripraviti na ogled galerij med njenim obiskom Pariza.
Kvantna princesa4 v belem pa sedi na stari konzervi graha, in ja, v njej je tudi ujeta.
4 Slika Ivane Kobilca »Slovenija se klanja Ljubljani« (olje na platnu iz leta 1903) visi v veliki sejni dvorani ljubljanske mestne hiše. Ime razstavnega cikla v Galeriji Vžigalica pa je obrat naslova te alegorične upodobitve mesta. (Iz uradne predstavitve razstave)
Sodelujoči ustvarjalci iz arhiva GT 22
Ambasada Svetlane Makarovič, Nika Autor, Matija Brumen, Andrej Firm, Petja Golec Horvat, Marko Golnar, Uroš Kaurin, Janez Klenovšek, Janez Kocbek, Nina Korda in CK COVEN (Maja Ferlič, Petja Golec Horvat, Katarina Kolar, Katja Kores, Petja Labović, Jerica Smrečnik, Marko Rafolt, Luka Ostrež), Barbara Kukovec, Boštjan Lah, Ajda Primožič Lima, Davorin Ciglar Milosavljević, Dragiša Modrinjak,
Maja Modrinjak, Matej Modrinjak, Luka Murovec, Marko Ornik, Monika Pocrnjič, Borut Popenko, Nejc Pucko, Mirjana Rukavina, Miha Sagadin, Gregor Salobir, Anja Seničar, SK8ekipa, Rene Strgar, Veli&Amos, Timi Sitar, son:DA, Toni Soprano Meneglejte Vs. Roi V.Brugalski, Studio 12:22, Betina Habjanič, Dorijan Šiško,
Miha Šubic, Teratom, Aphra Tesla Operating System, Tesla/Horvat, Isidora Tomin, Transnacionalna gverilska umetniška šola in Daniela Brasil, Aleksandra Vajd, Tadej Vindiš, Vito Weis, 5.0
Ivana Kobilca – Slovenija se klanja Ljubljani, 1903
Razstava je lahko ali težko razumljiva; kot se vzame. Na prvi pogled je razstava precej kaotična, instalacije zbegane, identiteta nastopajočih rastavljalcev slabo pregledna, imena ne izstopajo ali jih ne prepoznamo, vse se zdi bolj kot ne nametano, kot da bi šlo za hitro preseljevanje iz Maribora v Ljubljano in bi mi tu nahitro ob prvem pogledu na obe razstavni sobi, pa še preddverje, v hipu dojeli in razumeli vse.
V bistvu je razstava umetniška ropotarnica.
Slika Ivane Kobilca »Slovenija se klanja Ljubljani« ni tako dobra, kot bi jo slikarka lahko naslikala, in je to prvi opazil slikar Rihard Jakopič.
Kdo se komu klanja in zakaj je tega treba ali to tako naslavljati ? Umetnost ni zato, da se kdo komu klanja.
Maribor se klanja Ljubljani bi bil edini pravi naslov, povedal pa bi, da je Ljubljana umetniško smetišče. Odpadki pa prihajajo od drugod. Ampak dobili bomo sežigalnico z dimnikom, ki bo za dva metra višji od svetovno znane ljubljanske megle.
Brez Svetlane Makarovič ne gre
Marijan Zlobec