KRITIK.si

Koncert Neishe ob osrednji glasbeni spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta Patrika Grebla, njenega ansambla z dvema vokalistkama, mladimi plesalkami in plesalci ter tridesetčlanskega otroškega in mladinskega pevskega zbora ter posebnega gosta, klarinetista Gorana Bojčevskega ob glasbeničini dvajsetletnici od prvega njenega nastopa v Poletnem gledališču Križanke, se je končal s stoječimi ovacijami in aplavzi. Morda pa je bil vrhunec sam dodatek, kjer je Neisha nastopila na sredini odra kot pevka stoje in se še bolj odprla svoji umetniški svobodi, o kateri je sicer med koncertom spregovorila.

Neisha s tridesetčlanskim otroškim in mladinskim zborom, vse fotografije Marijan Zlobec

Zanjo je najvišja vrednota svoboda, to je sicer znan umetniški in življenjski nazor, vprašanje pa je, kdo ga zmore udejaniti ali doseči in tako živeti. Svoboda je verjetno tudi v tem, da si v službi nekje, kjer ti je lepo in si na neki način svoboden. Na koncertu se je to pokazalo v glasbenem dogajanju na odru, lahko bi rekli prijateljski odnos med glasbeniki, a z opazno dominacijo Neishe same.

Pri njenem nastopu izza klavirja in električnega klavirja na drugi strani odra, kjer je z lahkoto in prepričljivo pokazala svoje pianistično znanje, igranje po notah, a morda še več ali bolje kot improvizatorka.

Nastopil je Goran Bojčevski

V celoti pa z veliko mero izvajalske avtonomije, neke posebne oblike komunikativnosti, dovtipnosti, morda celo rahle spogledljivosti, ne brez posebno mikavne oblike s hlačami, ne hlačkami, pod precej prozorno dolgo obleko, s čimer je z lahkoto uprizarjala nekakšne erotične izzive, bi se dalo reči, (in na tihem pomisliti, da bi morda najraje igrala še bolj “sproščeno”).

Tu bi se dalo pomisliti, da bi bila idealna pojava dvojna Neisha; ena za klavirjem in druga s samim petjem stoje na sredini odra, kot je pokazala na koncu, ko se je neposredni radijski prenos že končal.

Dirigent Patrik Greblo žal ni pomislil na to interpretacijsko možnost, njen ansambel pa tudi ne. Zdelo se je, da svoj glasbeni teater lahko ustvarja le za klaviaturami, ki pa jo na odru ne le locirajo, ampak kot glasbenico tudi določajo. To pa je omejevanje svobode.

Neisha je kompleksna glasbenica: skladateljica, pianistka, pevka, pesnica, pedagoginja, navdihujoča vzornica. Vse zna, ker črpa iz sebe, ne poje drugih, a vseeno ni bila na odru brez vplivov, kot se je pokazalo v navdihujočem in virtuoznem, improvizacijskem sodelovanju velikega glasbenika Gorana Bojčevskega.

Druga komponenta večera je bil njen ansambel, pričakovan.

Bolj presenetljiv, a simpatičen je bil nastop najmlajših plesalcev in pevcev, ki so prišli v Križanke s svojimi starši in drugimi družinskimi člani ter neposredno posegli v zelo topel sprejem Neishe ob njeni dvajsetletnici, ob kateri je z odra omenila vsaj še eno ponovno srečanje – ob štiridesetletnici.

Neisha je svoj koncert začela z najtežjo in novo kompozicijo Magma, rapsodijo za simfonični orkester, klavir in klarinet. Približno dvanajstminutna kompozicija je bližja klasični glasbi, a brez kakšnih opaznejših avtorskih profilov in poetike.

Sledil je Slab dan z njenim petjem za klaviaturo in njenim bandom in na koncu solom kitarista. Pod besedilo sta podpisana sama Neisha in Rok Vilčnik. Problem je, da so izpadla njena peta besedila preveč komplicirana, kar pomeni premalo razumljiva, artikulirana, skrita v metaforičnost v prehitrem vokalnem tempu.

Tu je morda njen problem, ker noče biti popevkarica, ne poprockerka, ne jazzistka, ne folkloristka ali kantri glasbenica, skratka “neuvrščena”, a s tem tvega manjšo odmevnost na koncertu, ker je s takim profilom težje najti avditorijsko odmevni program.

V tem smisu bi bilo po dvajsetletnici in jubilejnem albumu bolje nadaljevati skladateljsko pot na področju še enega muzikala ?

V nadaljevanju smo slišali Le kaj se skriva z Neisho za klavirjem, Maš še kje čas z bandom in orkestrom ter najbolj znano skladbo Malo tu, malo tam, ko smo na odru poleg orkestra in Neishe prvič dočakali njene posebne goste; plesalke in plesalce. Malo je bilo klasicističnga aranžmaja ter angleškega valčka, precej šolsko.

Sledili sta skladbi z orkestrom in bandom Zaradi upanja in Prihaja maj, v Ti nisi ti je poleg orkestra in banda z Neisho nastopila baletka v ritmu dunajskega valčka.

Koncert je postajal vse bolj intenziven in privlačen. V nadaljevanju smo poslušali Zvezdni prah, Muza tvojga bluza, Najina slika in ti. V Lepih besedah so spet nastopili plesalci z dunajskim valčkom…

Baladni utrip je imela skladba Bežim z orkestrom in končnim kitarskim solom. V skladbi Pridejo časi je Neisha spet sedla za klaviaturo ob spremljavi orkestra. Patrik Greblo je orkester vodil suvereno, čeprav se je zdela orkestracija preveč intenzivna zlasti s tolkalskim določanjem ritma, a je igra imela tudi nekaj rafiniranih solov (piccolo, flavta, oboa), pa tudi trobil.

Greblo je, ko je zapuščal svoj bolj v globina odra pomaknjen dirigentski položaj, vsakokrat zaklical Bravo Neisha in s tem izzval reakcije v avditoriju.

Goran Bojčevski je spet zablestel v srbski skladbi Nedaj da gledam, še posebej z improvizacijo v petosminskem taktu.

V skladbi – baladi Najdi me je na oder prišel kar tridesetčlanski mladinski in otroški zbor; vsi so se na poziv Neishe morali poimensko predstaviti. Spremljal jih je band. Zbor je zapel še v skladbi Tiste lepe dni, ob spremljavi orkestra in banda, ko so na oder spet prišle plesalke. In v baladi Vrhovi, seveda z Neisho, bandom in orkestrom.