Galerija Fotografija vabi v ponedeljek, 8. junija, ob 20. uri na odprtje razstave Trbovlje priznanega fotoreporterja Jožeta Suhadolnika. Ob tej priložnosti bodo skupaj z avtorjem predstavili tudi istoimenski katalog.
Trbovelj nekdaj ni bilo, potem, šele dolgo potem so se pojavile, gozdovi so se razredčili, livade posušile, zemljo je spralo in odneslo v potoke in izpod zemlje so se z zmajevo krvjo prepojene izlegle Trbovlje.
Jože Suhadolnik – Trbovlje #5, 2009–2019, digitaliziran negativ, digitalni tisk na arhivski papir, 70 x 50 cm, 1/3 + 1 AP
In začel se je drugi nekdaj nekaj. Najprej jih je bilo le za ped, potem za zaplato, dokler niso razpredle svojih vitic in prekrile, zarasle vsega prostora med Savo in vznožjem Mrzlice. Sajaste in blatne, kakršne je videl Ivan Cankar skozi oči bledih deklet, Tone Seliškar v Vodenski šoli, in bleščeče in svetle v pravljicah Ludvika, bedne in ponosne, o kakršnih je pripovedoval Peter Mlakar v zanosnih nagovorih na Kipah in Kumu, Trbovlje Ane Dimnik v pripovedi Vladimirja Levstika in v besedilih Romana Kukoviča, Trbovlje Vlada Klemenčiča, tisočkrat ponovljene in postoterjene v medijih in v filmu Benjamina Krežeta. Trbovlje desetih generacij in desetih migracijskih dotokov. Trbovlje skozi podobe Milana Rijavca, vseh treh Knezov, Maksa Kavčiča in Leopolda Hočevarja. Trbovlje, zrasle z dekreti migriranih učiteljev, sodnikov, inženirjev, zdravnikov. Mesto Avgusta Šuligoja Slavčka in Delavske godbe. Trbovlje, od koder je treba daleč oditi, da se rad vračaš, striptizete Černetove Jerce, manekenke Anke Kužnik in Remarjeve Sabine, Uroša Zupana zlate in brezskrbne, Trbovlje gledališča Svobode, korakov in obratov v vertikalah Kovačevega Iztoka, v hudem jeziku Ribičeve Tanje, Stojana Batiča sonca in revolucije pa knapov Zdenka Kalina, Prometeja Zorana Pozniča, zanosov Marka Župančiča, Otona Gasparija in Marija Preglja … Kraj prvih praznovanj 1. maja, dveh prvih štrajkov, plebiscitarnega praznovanja z Laibachom 26. grudna 1990. Ta drugi nekdaj nekaj se izteka v zdaj in le še odseve lahko ujamemo v umazanih šipah zapuščenih fabrik, trgovinic, praznih stanovanj, ko se še trudi kot zadnji regrat prebiti skozi razpoke asfalta, ko poganja kot breza skozi streho Štihove vile in akacija v Fajdigovi sobi, imigrantske rastline, pionirski prebivalci potomcev. V pogovorih z ljudmi, ki pomnijo, v domovih od Loke, Hrastnika, Trbovelj, Izlak, Prebolda … Ljudje, morloki in morakvarji, sedem palčkov perkmandeljcev. Sneguljčic še več. Tudi Jožeta Suhadolnika so te Trbovlje zaznamovale. In ljudje še bolj: Tomaž, Zupi, Jože, Jaro, Sašo, Martin, Redžo, Refik, Tone, Stane, Remzek, Franc … in še in še jih je bilo v temi podzemlja, Trbovelj. Jože je pokazal bleščavo teme in njeno lepoto. Preteklik je postal predpreteklik, sedanjik fotografija minulega. Jožeta in vse jožete čakajo nove podobe. V rove se vrača kamenje, na jalovino pa zemlja. Tretji nekdaj nekaj se prebija na svetlobo in raste. Na tem kamenju in na tej jalovini, pod Bukovo goro, v Lakonci, nad industrijsko cesto, ob Drajerju in v Gabrskem, na Vodah in Trekitaži, v Knezdolu, v Retju, z Juretom, z Mašo, z Urošem, Sašem, Albertom, Barboro, Grantom, Carstenom, z novimi učitelji, znanstveniki, umetniki, z novim migrantskim valom, z novimi močmi; in potem bo na Pleskem zraslo četrto nekaj: Nove Trbovlje in Novi Hrastnik, mesto na soncu, mesto tik pod nebom. Tako gre to; tudi Jože je to hitro dojel. In njegovi obe očesi in še ono tretje oko čakajo nove obraze, novo krajino, nov čas.
P. S.:
Niso hribi in dolina Trbovlje, ne kumski brzec in račke na izlivu Srebotnice, ne vrane na Monte Kukuliju in skovik na Klečki, ne akacije in pajeseni, ne bukve kumljanske in čemaž v Lontovžu, Trbovlje so kraj, ki ga onikamo. Trbovlje so ljudje, ti, ki so tu, in tisti, ki sem prihajajo, in oni, ki jih več ni. Ljudje.
Aleš Leko Gulič iz Trbovelj
Jože Suhadolnik (1966) je pri šestnajstih letih že redno delal za takratno jugoslovansko agencijo Tanjug, pri osemnajstih pa na pobudo Blaža Ogorevca prešel na Mladino. Na povabilo Naceta Bizilja je kasneje vzporedno delal tudi za ljubljanski Dnevnik, hkrati pa začel opremljati naslovnice knjig in postal stalno angažirani fotograf celjskega gledališča. Leta 1991 je med vojno za Slovenijo prejel vabilo agencije Associated press, hkrati pa z Srdjanom Živulovićem soustanovil agencijo Bobo, ki je stalno sodelovala še z agencijami Reuters in EPA. Po odhodu iz agencije Bobo leta 1999 se je pridružil ekipi Dela Revij kjer je ostal do leta 2005, se preselil v trgovino Fotoformat, leta 2006 pa je prejel povabilo časopisa Delo, kjer je bil do leta 2011 urednik fotografije, danes pa je tam zaposlen kot fotograf.
Sodeloval je na več kot 200 skupinskih razstavah, avtorskih samostojnih razstav pa šteje 50. Je prejemnik nagrad Zlata ptica (Ljubljana, 1997) in Zlato pero (New York, 2001).
Marijan Zlobec