Tretji koncert profesorjev mednarodnih mojstrskih tečajev na 74. Ljubljana Festivalu je imel dva različna dela, zato bomo zapis razdelili na prvi in drugi del.
Eriko Takezava in Reinhold Friedrich, vse fotografije Marijan Zlobec
Program prvega dela koncerta:
Tošio Hosokava: Koncert za trobento in orkester, »V megli«
Toru Takemicu: Skica deževnega drevesa II
Aram Hačaturjan: Poema za klavir
Daniel van Goens: Scherzo op. 12, no. 2
Astor Piazzolla: Štirje letni časi v Buenos Airesu (izbor stavkov), Las Cuatro Estaciones Porteñas
Reinhold Friedrich
»V megli« Tošia Hosokave, navdihnjen s poezijo Hermanna Hesseja, prikazuje dialog med človekom in naravo, v katerem se solist postopoma zlije z zvočno »meglico« orkestra. Mistična Skica deževnega drevesa Toruja Takemicuja je nastala v spomin na skladatelja in organista Olivierja Messiaena. Manj znani sta rapsodična Poema Arama Hačaturjana in energični Scherzo Daniela van Goensa. Prvi del zaključuje izbor. Štirje letni časi v Buenos Airesu mojstra tanga Astorja Piazzolle slikajo razpoloženja argentinske prestolnice in se z namigi poklanjajo Antoniu Vivaldiju.Obstajajo tudi koncertne variante združitve obeh ciklov; Vivaldija in Piazzolle, kot jo je s Cremerata Baltica v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma izvedel violinist Gidon Kremer.
Nenehno spreminjanje, se pravi izjemna želja po napredku in inovaciji, je eden izmed osrednjih estetskih postulatov 20. stoletja. Vzbudila ga je že ideja romantičnega subjektivizma v 19. stoletju, ki se je naposled prelevila v pravi inovacijski fetišizem, po katerem je morala svojske karakteristike izkazovati ne samo vsaka posamezna skladateljska poetika, temveč tako rekoč vsako novo delo. Namesto enega prevladujočega sloga se pojavijo številni estetski svetovi. Nacionalne tradicije, ljudska glasba, jazz, avantgarda, serializem, minimalizem in vzhodnjaška filozofija postanejo enakovredni sogovorniki.
Tošio Hosokava (1955) velja za enega najpomembnejših sodobnih japonskih skladateljev, ki nadaljuje Takemicujevo iskanje ravnovesja med vzhodnim in zahodnim razumevanjem glasbe. Študiral je v Berlinu pri Isangu Yunu in Klausu Huberju, vendar je njegov glasbeni svet tesno povezan z zenovsko filozofijo, kaligrafijo in tradicionalnim japonskim gledališčem no. V Koncertu za trobento in orkester trobenta ne nastopa kot bleščeč herojski inštrument, kakršnega poznamo iz evropske simfonične tradicije. Nasprotno – njen zvok se rojeva iz tišine, se staplja z orkestrsko barvo in vanjo ponovno izginja. Naslov V megli ni zgolj slikovita
metafora, temveč opis poslušalske izkušnje: obrisi glasbenih oblik ostajajo namenoma nejasni, zvoki se približujejo in oddaljujejo kakor podobe v megleni pokrajini. Solistična partitura zahteva izjemno občutljivost za barvo, dihanje in dinamiko, saj tehnična virtuoznost ostaja podrejena subtilni zvočni dramaturgiji. (Iz programa Ivane Mrzlikar).
Koncert je potekal v Križevniški cerkvi na dan obletnice grozljivih posledic atomske bombe nad Hirošimo, s katero je povezana nastopajoča pianistka Eriko Takezava, sicer žena solista na trobenti, profesorja Reinholda Friedricha, ki je dolgoletni profesor Visoke šole za glasbo v Karlsruheju ter častni profesor v Londonu, Helsinkih in Madridu. Bil je prvi trobentač v slavnem Luzernskem festivalskem orkestru pod vodstvom Claudia Abbada, sedaj pa pod Riccardom Chaillyjem. V Ljubljani sodeluje na mojstrskih tečajih od začetka in seveda tudi koncertira, najraje skupaj z Eriko Takezava..
Reinhold Friedrich je pred samim nastopom spregovoril o Hirošimi in letošnji enainosemdesetletnici eksplozije atomske bombe 6. avgusta 1945 ter razložil žalostno usodo družine svoje žene, saj je stari oče doživel jedrski napad, a je bil takrat pod zemljo v metroju, potem pa je vendarle prišel na površje in videl razdejanje, žal pa občutil tudi jedrsko sevanje in oslepel in po treh letih umrl. Pianistka se je prav tako rodila v Hirošimi. Spomini na razdejanje ostajajo živi do danes, zato je bil nagovor trobentača pred nastopom zelo emotiven. Omenil je tudi pisatelja in pesnika Hermanna Hesseja, po čigar pesmi je nastala skladba.
Čudno je tavati v megli! Vsak grm in kamen je osamljen, nobeno drevo ne vidi drugega, vsakdo je sam.
Svet je bil poln prijateljev, ko je bilo moje življenje še svetlo; zdaj, ko se megla razteza, jih ni več.
Resnično, nihče ni moder, kdor ne pozna teme, ki ga neizogibno in tiho ločuje od vseh.
Čudno je tavati v megli! Življenje je osamljenost. Nihče ne pozna drugega, vsakdo je sam.
Glasbeni opis ali interpretacija ustreza uvodnemu nastopu klavirja in za njim sordirani trobenti, ki je v nekem smislu antropomorfna, pooseblja človeško meditacijo. Veliko je bolj dramatičnega dialoga, jokajočih ali vsaj žalostnih tonov, tako da je logičen konec tih in počasi izzveni.
Toru Takemicu (1930–1996). Japonski skladatelj je ustvaril enega najbolj prepoznavnih glasbenih jezikov druge polovice 20. stoletja. Njegovo ustvarjanje temelji na srečevanju vzhodne filozofije in zahodnih kompozicijskih tehnik. Navdih je črpal pri Claudu Debussyju, Olivierju Messiaenu in Johnu Cagu, hkrati pa iz japonske estetike prevzel razumevanje tišine kot enakovrednega glasbenega elementa. Naslov Skica deževnega drevesa izhaja iz literarnega sveta Kenzabura Oeja, ki opisuje drevo, sposobno dolgo zadrževati deževnico in jo nato počasi spuščati nazaj v naravo. Takemicu to podobo prevede v glasbeni čas. Posamezni toni niso povezani v tradicionalne fraze, temveč obstajajo kot samostojni zvočni dogodki, med katerimi ima tišina enako izrazno težo kot zvok. Glasba ne gradi dramatičnih vrhuncev,
temveč poslušalca povabi k poslušanju najmanjših sprememb barve, resonance in trajanja tona. (Iz programa).
V intimni in zelo prefinjeni igri solo pianistke Erike Takezava se je pokazalo tako duhovno ozadje v bistvu kozmopolitskega Messiaena (njegovih obeh največjih klavirskih ciklov 20 Pogledov na dete Jezusa in Katalog ptičev skoraj ni možno slišati v živo), kot japonska rafiniranost, z nekaj ornamenti v počasnem tempu z drobnimi pavzami. Značaj skladbe je meditacija, ki se sklene z mirnim koncem.
Na glasbo Arama Hačaturjana (1903–1978) so močno vplivali armenske ljudske pesmi in plesi. Posebno privlačne značilnosti Hačaturjanove glasbe imajo korenine v ljudskem blagu.
Privlačna ritmična raznolikost ljudskih plesov onstran Kavkaza in navdihnjene improvizacije ašugov, ljudskih pevcev, so korenine, iz katerih je zraslo skladateljevo ustvarjalno prizadevanje. Poema za klavir ni virtuozna koncertna miniatura, temveč meditativna
izpoved, v kateri klavir ne nastopa kot bleščeč solist, ampak pripovedovalec notranjega monologa. Melodične linije se razvijajo organsko, kakor improvizirana pesem, medtem ko harmonska podlaga ustvarja občutek nenehnega lebdenja med napetostjo in sprostitvijo. (Iz programa).
Poemo za klavir je izvedla druga pianistka večera, madžarska glasbenica Zsuzsa Bálint. Vtis kompozicije je manj izrazit kot bi pričakovali od slavnega skladatelja. Skladba je precej hibridna in stilno bolj kot ne eklektična, kot da bi malo povzel po Prokofjevu, malo pa po Šostakoviču, a z elementi ruskega melosa. Nima pa lastnega motiva in znakov izrazitega pianizma. Zadnji del je bolj dinamičen in dramatičen, a se skladba mirno konča.
Daniel van Goens (1858–1904) je bil eden zadnjih predstavnikov romantične salonske tradicije, v kateri tehnična brezhibnost ni bila sama sebi namen, temveč sredstvo glasbene pripovedi. Njegove miniature zaznamujejo spevnost, eleganca in igrivost, Scherzo op. 12, št. 2 pa združuje lahkotnost plesnega značaja z izjemno zahtevno instrumentalno tehniko. Čeprav danes njegova glasba redkeje zaseda koncertne odre, ponuja dragocen vpogled v glasbeni svet poznega romantizma, v katerem sta virtuoznost in neposredna komunikacija z občinstvom hodili z roko v roki. (Iz programa).
Nastopil je odlični kontrabasist Rick Stotijn, ki ga kot profesorja in koncertanta že poznamo. Uči na Visoki šoli Roberta Schumanna v Düsseldorfu. Pri klavirju ga je spremljala Zsuzsa Bálint. Kontrabasist je delo izbral, da bi dokazal svojo vrhunskost in virtuoznost, muzikalnost ter nasploh kompleksnost glasbenika. Klavirska spremljava je bila zelo ritmična, kot nekakšen tek čez drn in strn. Drugi del je speven, kontrabas igra melodijo in postaja skorajda malo melanholičen. Hitrost igranja se vrne, a bolj v tehničnem kot izpovednem smislu, kar velja tudi za klavirsko spremljavo, ki je bila zelo intenzivna.
Rick Stotijn
Štirje letni časi v Buenos Airesu Astorja Piazzolle (1921–1992) z naslovom nemudoma prikličejo v spomin znameniti cikel Antonia Vivaldija, a Piazzollova letna obdobja nimajo namena posnemati baročne predloge. Namesto idealizirane narave opisujejo življenje argentinske prestolnice, njen utrip, vročino, dež, nočno življenje in melanholijo. Beseda porteño označuje prebivalca Buenos Airesa, predvsem pa način življenja, prežet z nostalgijo, ritmi tanga in urbanim nemirom. Štirje letni časi niso programska glasba v tradicionalnem smislu, temveč zvočni portreti mesta, v katerih se izmenjujejo energija, sentimentalnost, virtuoznost in skoraj improvizacijska svoboda. (Iz programa).
Nastopila je odlična violinistka in profesorica Latica Honda – Rosenberg, prav tako redna gostja v Ljubljani, sicer poučuje na Univerzi za umetnost v Berlinu. Pri klavirju jo je spremljala Zsuzsa Bálint, nastopil pa je še kontrabasist Rick Stotijn. Njen izbor stavkov, bi se dalo pomisliti, ker ni iomenjeno, je iskal vse znane elemente, tako da smo občudovali najprej njeno izjemno violinsko igro, različno tehniko, menjavanje razpoloženj in stilov, npr. plesnih, pa kar se da doživetih in efektnih, ki le potrjujejo skladateljevo popularnost.
Prav tako odlična sta bila pianistka in kontrabasist. Tipična je bila menjava stavkov z majhnimi pavzami, tako da smo dobili vtis izvedbene celote, čeprav ni bila, a se je potrdila skladateljeva identiteta.
To je bil pravi užitek poslušanja ob koncu prvega dela dolgega koncerta.
Aplavz
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec