Na 74. Ljubljana Festivalu potekajo Mednarodni mojstrski tečaji za mlade glasbenike, ki so se prijavili na razpis. Letos je utrpel pomanjkanje udeležencev tečaj za klavir, ker se ga spričo vojnih razmer ni moglo udeležiti več pianistov, menda kar pet. Profesor, koncertni pianist, Epifanio Comis je na vprašanje, kaj se dogaja, z eno besedo odgovoril: droni.
Lian Pucihar, Epifanio Comis in Antoni Przykłota, vse fotografije Marijan Zlobec
Vrhunski evropski poletni festivali imajo specifične mojstrske tečaje za mlade glasbenike. Vodilne so Salzburške slavnostne igre, ker dajejo poudarek mladih dirigentom in pevcem, kar je morda najzahtevnejši glasbeni profil, pa tudi iskano in zaželjeno mojstrstvo. Dirigenti tekmujejo, pevci pa so udeleženi pri tekočih opernih produkcijah z manjšimi vlogami in tako nastopajo na odru.
Antoni Przykłota
Na Wagnerjev festival v Bayreuthu vabijo okrog sto mladih glasbenikov, doslej jih je bilo že precej iz Slovenije. Udeleženi so v raznih tečajih, predavanjih, komornih koncertih, a ne nastopajo v festivalskih opernih produkcijah.
Maja Klinar
Močni so festivali s poudarkom na udeležbi mladih v Švici, pa v Amsterdamu, na Poljskem, v Španiji. Tu so seveda še mladinski orkestri, med njimi je naš Slovenski mladinski orkester pod dirigentskim vodstvom Žive Ploj Peršuh. V zadnjih letih se uveljavlja dirigent George Pehlivanian s koncertnimi izvedbami oper z mladimi glasbeniki in tudi nastopa na Ljubljana Festivalu, a tudi po Sloveniji.
Antoni Przykłota
Delo z mladimi talenti je zelo pomembno. Ne nazadnje vidimo to v športu, v zadnjem času v znanosti. (V Sloveniji celo v politiki).
Na koncertu pianistov in hornistov v Dvorani Julija Betteta Akademije za glasbo je bil največje in hkrati najbolj simpatično doživetje srečanje s komaj desetletnim hornistom, ki pa je igral že kot velik.
Epifanio Comis in Radovan Vlatković
Kot je bilo rečeno v uvodu, je letos največjo škodo utrpel tečaj za klavir z udeležbo le dveh pianistov: Antonia Przykłote iz Poljske in Liana Puciharja iz Slovenije.
Antoni Przykłota ima na internetu že svojo spletno stran in bi pričakoval njegovo zrelo pianistično igro. A se je zdelo, kot da je Chopinova Balada št. 2 v F – duru, op. 38 pretežka in začuda kot za Poljaka preslabo dojemljiva. Igra sicer čisto, a preveč krčevito, kontrasti so bili prečvrsti, skoraj grobi, interpretacijsko členjene celote pa slabo, posledično pa kakega slovitzega Chopinovega duha nismo zaznali.
Lian Pucihar
Lian Pucihar je izbral manj znano Sonato za klavir št. 4 v Fis – duru, op. 30 : I. Andante in II. Prestissimo volando Aleksandra Skrjabina. Lian Pucihar je sin prav tako jazz pianista in skladatelja Jake Puciharja. Dvomim, da bi mladi Lian sam izbral tako redko izvajano delo za klavir brez zunanjih sugestij.
Diplome Festivala Ljubljana
Lian Pucihar je začel igrati violino pri treh letih, nato pa s šestimi obiskovati pouk klavirja pri Ilonki Pucihar na Glasbeni šoli Vrhnika. Kmalu za tem je nadaljeval pouk pri Kaji Stražar. Poleg klavirja je nekaj let obiskoval tudi pouk saksofona pri Zali Kejžar. Po končanem Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri profesorju Siavushu Gadjievu je študij nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Tatjani Ognjanovič.
Dodatno se je izobraževal tudi pri drugih priznanih profesorjih, kot so Markus Schirmer, Anna Malikova, Alexander Gadjiev, Jasminka Stančul, Simon Trpčeski in Tadej Horvat. V sezoni 2023/2024 je izvedel recital v Slovenski filharmoniji v sklopu Glasbene mladine ljubljanske. Leta 2024 je bil sprejet na poletno šolo BISMA Academy na Poljskem, kjer se je dodatno izobraževal pod mentorstvom Dmitrija Alexeeva, Ilije Maximova in Rafaela Lipsteina. Prejel je nagrade na številnih tekmovanjih, med drugimi: 1. nagrado na mednarodnem tekmovanju Tartini v Piranu 2022, naziv absolutnega zmagovalca na mednarodnem tekmovanju v Malborghettu 2023, 2. nagrado na mednarodnem tekmovanju v Trevižu 2023 s komorno skupino, 3. nagrado na TEMSIG-u 2025, na tekmovanju Bele Bartoka v Gradcu in na tekmovanju Young virtuoso Zagreb. Leta 2026 je s klavirskim duom dosegel 1. nagrado na tekmovanju TEMSIG.
Ta biografski podatek se zdi zelo bogat in uspešen, a bi vseeno pričakoval večjo ali boljšo pripravo na koncert, globlje razumevanje zapletene glasbene poetike samega Skrjabina, ki se je kot postromantik hitro znašel v političnih in kulturnih ali umetniških spremembah. Pričakoval bi večjo senzibilnost, poglobljenost v skladateljevo duhovno globino, čeprav nastopa zelo samozavestno, igra energično, z veliko dinamiko. Prvi stavek Andante je bil meditativen, a bolj slabo občuten, v drugem Prestissimo volando je želel pokazati vrsto tehničnih bravur, sam izraz pa je, kot da bi skladatelj želel zanikati rusko pianistično tradicijo in se odpreti spremembam.
Če pogledam prejšnje koncerte pianistov z mednarodnih mojstrskih tečajev, je bil ta koncert slab ali če rečem drugače: pričakoval sem bistveno več. Nasploh so slovenski pianisti preslabi, kar se je videlo na zadnjem Mednarodnem klavirskem tekmovanju Festivala Ljubljana; prijavila sta se le dva in izpadla po prvem krogu. To je doseg AG.
Drugačen je bil vtis v nadaljevanju; po nastopov dveh pianistov, ko so se predstavili mladi hornisti. Pokazali so več znanja, pa tudi koncertne samozavesti, tako da je bil njihov profesor Radovan Vlatković lahko zadovoljen.
Bartol Kunjak
Najprej se je predstavil Bartol Kunjak iz Hrvaške. Izbral si je skladbo Henrija Busserja Lov svetega Huberta. Uvod je tehnično zahteven, poln sinkop in natančnega ujemanja s klavirjem, dinamičnih preobratov, energičen, pa tudi s sordiranim inštrumentom, nasploh v poskočnem ritmu, s spretnim fraziranjem, ki zahteva samozavest in odlično pripravljenost. Dinamika in tempo se spreminjata, tako da izpade skladba kot težka, a z elektnim koncem.
Za klavirsko spremljavo vseh je poskrbela slovenska pianistka Maja Klinar. Že tu je bila odlična.
Mattia Abate
Sledil je nastop italijanskega hornista Mattie Abateja, ki si je izbral drugi stavek Mozartovega Koncerta za rog in orkester št. 4 v Es – duru, K 495. Romanco je interpretiral bolj skromno, plaho, s premalo intenzivnim in spevnim tonom in frazo, ki je ni občutil kot lepote same po sebi. Vse skupaj je izpadlo bolj šolsko.
Achilles Premadasa
Pravo presenečenje je pomenil nastop komaj desetletnega Achillesa Premadase, ki je bil sicer predstavljen kot da je Anglež iz Združenega kraljestva, a je očitno potomec staršev iz več kultur. Če je pokazal največji talent, kot smo videli, pa je to gensko mešanje bilo uspešno in se veselimo njegovih novih nastopov. Izbral si je Koncertno skladbo za rog in orkester, op. 94, Camilla Saint – Saënsa. Pokazal je takoj dve vrlini: odločnost in muzikalnost, čuti dinamiko in spevnost, dojema snov, ki mu ne predstavlja nobenih tehničnih ovir.
Iz Italije je prišla še Lucia Sole. Izbrala si je Mozarta, tokrat Koncert za rog in orkester št. 3 v Es – duru, K 447. Odigrala je prvi stavek Allegro. Ta je nasploh speven in tehnično ne zelo zahteven, a vendar terja odlično pripravljenost v izražanju vodilne melodije in suveren nastop. Boljša je bila v kadenci, sicer pa je to zanjo še vedno velik izziv glede dojemanja celovitosti in muzikalnosti, a ne brez tipičnega Mozartovega klasicizma.
Lucia Sole
Najtežji program si je izbral Victor Talayero Mocholi iz Španije, in sicer ne bi pričakovali ravno Reinholda Glièra s Koncertom za rog in orkester v B – duru, op. 91: I. Allegro, II. Andante (tretjega stavka ni igral). Morda bi bilo bolje izvesti in izbrati kaj bolj španskega, karakternega. No, vseeno je hornist pokazal med vsemi najbolj izdelan solistični profil. Edini že pravi koncertant, ki se zaveda sebe kot glasbene osebnosti, pospremljene s samozavestjo in muzikalnostjo. To je pokazal s polnokrvno zvočnostjo, odlično kadenco ter širokim razponom, ki je segal v nižine in temine inštrumenta. Njegov nastop je bil najdaljši.
Victor Talayero Mocholi
Simpatična je bila poteza Radovana Vlatkovića, da je na koncu na oder povabil vse horniste za skupen nastop, ki se mu je na robu pridružil še sam. Skupaj so zaigrali Andantino Jeana Sibeliusa v aranžmaju H. Fransmana ter finsko tradicionalno – Säkkijarven polka v aranžmaju A. Tarranta.
Pianistična spremljava vseh hornistov je bila s pianistko Majo Klinar zgledna, tako da je bil njen prispevek k nastopu vseh enakovreden, (ali pa še boljši).
Skupen nastop
Končalo se je s podelitvijo diplom in skupnim ter posamičnim fotografiranjem. Kot ste opazili, slovenskih hornistov na Mednarodnem mojstrskem tečaju ni bilo.
Vsi nastopajoči in oba profesorja
Marijan Zlobec