V Križevniški cerkvi je bil v okviru 74. Ljubljana Festivala prvi izmed treh napovedanih koncertov profesorjev Mednarodnih mojstrskih tečajev, ki so se začeli sredi julija in še trajajo. To je že dolga tradicija Festivala Ljubljana, ki je pridobil mednarodno uveljavljene goste, soliste in profesorje. Zasluga gre slovenskemu pozavnistu Branimirju Slokarju, ki je večino svoje bogate solistične komorne in pedagoške dejavnosti opravil v tujini. V Ljubljani je umetniški vodja mojstrskih tečajev, nastopa pa tudi na koncertih profesorjev.
Thomas Haberlah, Felix Renggli in Radovan Vlatković, vse fotografije Marijan Zlobec
Program je bil skrbno pripravljen in v premisleku, kaj je glede na pretekle koncerte tokrat novo, predvsem pa ne ravno najbolj popularno ali všečno, kako se bodo izšle kombinacije šestih glasbenikov, kdo bo koga spremljal, kakšen bo glasbeni dialog, kakšna koncertna pripravljenost in umetniška prepričljivost. Iz samega programa ni bilo razvidno, katerega solista bo spremljal določen pianist ali pianistka, ampak se je to izkazelo šele na koncertu samem.
Branimir Slokar in Darko Brlek
Nastopajoči kajpada poznajo ogromen repertoar, tako koncertno kot pedagoško, saj se z glasbo ukvarjajo že desetletja. Ampak eno je pedagoška avtoritativnost, drugo pa čisti koncert, kjer nastopajo povsem druge dimenzije: publika s svojim poslušanjem in sprejemanjem.
Bohuslav Martinu: Thomas Haberlah, Felix Renggli in Eldar Sapaar
Težko bi pričakoval, da se bo koncert začel s sicer slavnim češkim skladateljem Bohuslavom Martinůjem in z njegovim Triom za flavto, violončelo in klavir, H. 300 I. Poco allegretto, II. Adagio, III. Andante – Allegretto scherzando
Češki glasbeni eklektik Bohuslav Martinů (1890–1959) je v svojem opusu povezoval moravsko ljudsko izročilo, francoski modernizem, neoklasicizem, jazzovske vplive in stare glasbene oblike.
Branimir Slokar
Trio za flavto, violončelo in klavir je nastal leta 1944 med njegovim ameriškim izgnanstvom. Prvi stavek zaznamujeta ognjevit značaj in živahna motorika, v drugem stavku se po klavirskem uvodu flavta in violončelo prepletata v bolj zadržan dialog, finale pa se začne s solom flavte, nato se razvije v živahen sklep z nekaj trenutki lirične sprostitve. (Iz programa Jana Prepadnika).
Grški pasijon v Salzburgu leta 2023, foto SF/Monica Rittershaus
Martinu je vsekakor večji skladatelj kot dobivamo vtis pri nas glede na njegovo skromno zastopstvo v koncertnih programih. Odlične so že njegove simfonije ali pa klavirski koncerti, pa komorna glasba, ki jo je za flavto (Sonata za flavto in klavir) izvajala po svetu Irena Grafenauer, na Salzburškem festivalu pa je njegova opera Grški pasijon bila leta 2023 proglašena kot najbolj uspela umetniška produkcija celotnega festivala, ki so jo pripravili Dunajski filharmoniki in Koncertno združenje Dunajske Državne opere, številni solisti, celotna produkcijska ekipa pod dirigentskim vodstvom Maxima Pascala.
Felix Renggli in Radovan Vlatković
Trio se je izkazal kot odlično ujemanje izkušenih glasbenikov, med katerimi je bolj kot ne novi violončelist Eldar Sapaar, najbolj poznamo flavtista Felixa Rengglija, pa tudi spremljevalnega pianista Thomasa Haberlaha. Flavtist je imel nekoč najboljše profesorje (Aurèl Nicolet in Peter-Lukas Graf), ki so mu pomagali vzpostaviti najvišje reproduktivne kriterije, kar se v njegovi igro pozna, posebej se čuti občutjivo barvno fraziranje in smisel za lepoto tona. Presenečenje je Sappar, ker prinaša v Ljubljano svoje kazahstanske kulturne in glasbene izkušnje, kar se je pokazalo kasneje na koncertu. Njegov temperament je odprt, samozavesten, nastopa muzikalno in se v Ljubljani že počuti kot doma. Haberlah deluje nekoliko bolj zadržano, a je njegova spremljava prefinjena in prispeva k prepričljivosti izvedbe tria. Morda Martinu tu ni najbolj prepoznaven, saj nima nekih jasnejših melodij ali tem, a vendarle kaže spretnost oblikovanja gradiva. Ni pa kakšna velika umetnina.
Radovan Vlatković
Druga kompozicija na programu je bila Romanca za rog in klavir, op. 67 Camilla Saint-Saënsa.
Le malo glasbenikov 19. stoletja je tako izrazito združevalo zgodnjo genialnost, tehnično disciplino in intelektualno širino kot Camille Saint-Saëns (1835–1921). Klavir se je učil že pri dveh letih in pol, pozneje pa se uveljavil kot skladatelj, pianist, organist, pedagog in ena osrednjih osebnosti francoskega glasbenega življenja. Ekspresivna miniatura Romanca za rog in klavir, op. 67, izhaja iz četrtega stavka njegove zgodnejše Suite za violončelo in klavir, op. 16. Saint-Saëns jo je za rog pripravil v sodelovanju s hornistom Henrijem Chaussierjem.
Radovan Vlatković in Maja Mlinar
Romanco sta izvedla hornist Radovan Vlatković in pianistka Maja Klinar. Izvedba se je zdela kot kakšen uvod v koncert širšega programskega koncepta ali kot ogrevanje. Malo je motila sama postavitev hornista pred pianistko tako, da jo je prekrival, namesto da bi šel proti robu klavirja ali pa pred pianistko na levi strani odra, tako da bi pianistko slišali (in videli) bolj izrazito uravnoteženo in sam klavir bolj poudarjeno.
Jacques Ibert (1890–1962) je bil eden tistih francoskih skladateljev, ki se niso vezali na eno samo estetsko smer. Pisal je opere, balete, filmsko in scensko glasbo, orkestralne, komorne in klavirske skladbe. Njegov slog združuje klasicistično jasnost, impresionistično barvitost, humor in prefinjen občutek za slikovite geste.
Zbirka Zgodbe, ki je nastala leta 1922, obsega deset kratkih klavirskih prizorov, ki so jih spodbudili spomini s potovanj po Italiji, Španiji in Tuniziji, literarni vtisi in pripovedi. Ibert jih je razumel kot »zgodbe za odrasle, ki so še otroci«. (Iz programa).
Na koncertu smo poslušali le štiri v priredbi za flavto. Z odra jih je omenil sam flavtist Felix Renggli. Tu jih najprej omenjamo v celoti, tako kot so bile objavljnene v programu.
I. Vodja zlatih želv / La meneuse de tortues d’or
II. Mali beli osel / Le petit âne blanc
III. Stari berač / Le vieux mendiant
IV. »A Giddy Girl«
V. V žalostni hiši / Dans la maison triste
VI. Zapuščena palača / Le palais abandonné
VII. Pod mizo / Bajo la mesa
VIII. Kristalna kletka / La cage de cristal
IX. Prodajalka sveže vode / La marchande d’eau fraîche
X. Bilkisina procesija / Le cortège de Balkis
Felix Renggli
Ta cikel bi v celoti zvenel povsem drugače. Višek večera bi prav gotovo bil, ko bi poslušalci najprej slišali celotni cikel za klavir, zatem pa še celotno priredbo za flavto, a za to ostaja še priložnost v prihodnjih letih. V bistvu sta oba cikla v izvirnem avtorstvu samega Iberta, a mu je pri aranžmaju za flavto pomagal francoski flavtist Marcel Moyse (1889 – 1984). Menda je ohranjenih le šest transkripcij za flavto in klavir.
Felix Renggli
Felix Renggli je najprej izvedel prvo zgodbo Vodja zlatih želv, sledila je druga Mali beli osel, kot tretjo je izvedel peto v ciklu V žalostni hiši in kot četrto še osmo Kristalna kletka. Pri klavirju ga je spremljal odlični nemški pianist Thomas Haberlah.
Renggli je izbral štiri kontrastne in povedne zgodbe, od prve mirne, druge zelo hitre, tretje težke, počasne in četrte spet hitre. Odlično je bilo ujemanje s klavirjem, tako da smo spoznali bistveno sporočilo Zgodb kot glasbene pripovedi.
Za konec prvega dela koncerta smo poslušali še Sonato za violončelo in klavir, L. 135 Clauda Debussyja. I. Prolog: Počasi, sostenuto e molto risoluto, II. Serenada: Zmerno živahno, III. Finale: Živahno, lahkotno in nervozno.
Eldar Sapaar
Pozno ustvarjalno obdobje Clauda Debussyja (1862–1918) sta močno zaznamovali prva svetovna vojna in bolezen. Takrat je zasnoval cikel komornih sonat, s katerimi se je navezoval na francosko izročilo 18. stoletja. Sonato za violončelo in klavir iz leta 1915 je označil za »skoraj klasično v dobrem pomenu besede«, čeprav zgoščenost, nenavadne barve in svobodnejša oblika presegajo tedanje komorne vzorce. Prolog niha med slovesnostjo in grenkobo, v Serenadi violončelo zazveni kot kitara, mandolina in spevni glas, medtem ko Finale delo sklene v živahnem, a ne povsem brezskrbnem toku. (Iz programa).
Beata Ilona Barcza
Debussy se v interpretaciji violončelista Eldarja Sapaarja in ob klavirski spremljavi Beate Ilone Barcza ni zdel izrazit impresionist, ampak je v njegovi glasbi več različnih detajlov in motivov. Uvodna violončelistova počasna igra je pokazala več fines, refleksij in svetlih tonov, v Serenadi je bilo več dialoga s klavirjem, dobro ujemanje tudi v hitrih pasažah, potem se stavek umiri in spet pohiti. Tretji stavek je bil zelo hiter, dialog med inštrumentoma močan, konec pa zelo efekten, skoraj dramatičen.
Drugi del koncerta je napovedoval bolj skrivnostna skladateljska imena in s tem izvedeni program, kar pomeni za nastopajoče raziskavo glasbene zgodovine, še raje pa vez s sodobnostjo.
Najprej smo slišali pri nas bolj znanega angleškega skladatelja.
Angleški skladatelj Mark-Anthony Turnage (1960) se je izobrazil pri Oliverju Knussnu, Johnu Lambertu in Guntherju Schullerju, v svoji glasbi pa pogosto povezuje sodobno klasično govorico, jazzovske prvine, udarno ritmično energijo in izrazit občutek za dramski učinek. Koncert za violončelo je nastal leta 2010, četrti stavek Prayer for a Great Man pa je posvečen skladateljevemu tastu Neilu Swallowu. Gre za liričen in meditativen duet roga in violončela, ki v koncertu prevzame vlogo kadence, vendar se odpove zunanji virtuoznosti. (Iz programa).
Kot je bilo omenjeno, smo poslušali le en stavek iz koncerta. Ob prvi izvedbi dvajsetminutnega koncerta leta 2012 lahko preberemo: “Turnage se je odločil za transparenten slog z lirično vlogo solista … Skladateljeva spretnost orkestratorja se je občudovanja vredno pokazala s čudovitimi zvočnimi kombinacijami v orkestru … Presenetljiv vrhunec je bil komorni glasbi podoben duetni stavek med violončelom in rogom.” Ta stavek pa smo slišali na koncertu v Križevniški cerkvi.
Tu bi se dalo reči, da gre za slovo od neke drage osebe, zato je glasba mirna, prefinjena, globoka, z natančnostjo in ujemanjem obeh glasbenikov, a ostaja brez emocij, tako da bolj izpade kot fragment iz konteksta.
Eldar Sapaar
Precejšnje presenečenje je sledilo zatem, ko je nastopil sam violončelist in predstavil svojega rojaka iz Kazahstana, zelo znanega skladatelja Kuata Shildebayeva.
Kazahstanski skladatelj Kuat Shildebajev (1957) ustvarja v širokem razponu zvrsti, od simfoničnih, komornih in zborovskih del do glasbe za film, gledališče in balet. V njegovem opusu ima pomembno mesto povezovanje klasične tradicije s kazahstanskim ljudskim izročilom.
Eldar Sapaar
Kara Kemer je bil izvirno napisan za kobiz, staro srednjeazijsko godalo z lokom, in komorni orkester. Skladba izhaja iz značilne barve tega glasbila in melodičnega sveta kazahstanske glasbene tradicije. (Iz programa)
Eldar Sapaar je najprej z odra spregovoril in predstavil tako skladatelja kot pozdravil svojo družino ter prijatelje, ki so prišli na konceret iz Kazahstana. Po koncertu sem ga vprašal, kaj je Kara Kemer in odgovoril je, da najslavnejša gora v državi. V njegovi interpretaciji smo slišali zvočno približevanje izvirnemu inštrumentu, ki ga bomo morda že kdaj slišali. Značilen je bolj jokajoč melos, ponavljanje fraz in motivov. V srednjem delu je skladba bolj ritmična, celo plesna, postaja vedno bolj vznesena, kot da bi prišli na vrh gore, potem pa se dinamika spusti in vrne v izhodiščno počasnost. Ne vem sicer, ali je Kara Kemer tako znan in priljubljen kot naš Triglav, a zdelo bi se, kot da je. Eldar Sapaar je skladbo izvedel z velikim glasbenim in nacionalnim ponosom.
Kuat Shildebayev, foto splet
V iskanju podatkov vendarle ni vse tako natančno, kot se zdi. Eni pišejo Kara Kemir, drugi Karakemer, gora pa naj bi imela tudi istoimensko vas (skladateljeva rojstna) oziroma bi bila del regije Alma Ata, ali pa sploh ni gora. Obstaja pa skladba ali verzija za godalni kvartet (Kronos Quartet) in za violino (kot Karakemer).
Eldar Sapaar
Za konec koncerta smo slišali še enega pri nas manj znanega skladatelja, Erica Ewazena.
Ameriški skladatelj in pedagog Eric Ewazen (1954) je pridobil izobrazbo na Šoli za glasbo Eastman in Juilliardu, kjer že dolga leta tudi poučuje. Njegova glasba se pogosto obrača h komornim zasedbam, njen izraz pa združuje sodobno ameriško zvočnost, jasno obliko, izrazito melodiko in neposredno komunikativnost.
Balada, pastorala in ples za flavto, rog in klavir je nastala v letih 1992 in 1993. Prvi stavek se iz skrivnostnega začetka razvije v nemiren dialog, drugi prinese nežnejše, impresionistično obarvano razpoloženje, sklepni ples pa temelji na živahni keltski plesni temi. (Iz programa).
Eric Ewazen: Balada, pastorala in ples za flavto, rog in klavir /I. Balada, II. Pastorala, III. Ples je bila zelo primeren in uspešen izziv za trojico odličnih glasbenikov. Nastopili so kajpada Felix Renggli, Radovan Ratković in Thomas Haderlah.
Čutili so, da je slovo od občinstva nekaj najlepšega, če se zelo potrudiš in s svojo interpretacijo vse prepričaš, najprej kajpada sebe, kar se pozna na mnogih koncertih, ko se zaključujejo v najboljši izvajalski kondiciji. (V Bayreuthu sem se vedno spraševal, kako da je najboljša izvedba Wagnerjevih dolgih oper zadnje dejanje, ko orkester dobesedno ponori).
Tu se je pokazalo neko tiho prepričanje, kot da doslej na koncertu še niso pokazali vsega, kar znajo.
Prvi stavek – Balada – je počasen z vsemi tremi glasbeniki, uvodna je temna barva, zatem s solom flavte, nadaljuje rog in vzpostavi dialog s flavto, medtem ko ima klavir zgolj spremljevalne težke akorde. A se klavir kmalu ritmično razživi, tako kot še flavta in rog, tako da je izvedbena dinamika vedno večja. Rog postaja vedno bolj virtuozen in dramatičen, klavir pa igra odsekano, ritmično, drži tempo, a se hitro umakne solom flavte in roga ali njunemu duetu. Klavir je vedno bolj jazzovski. Veliko je bravuroznosti vseh, tako da ne preseneča, da so delo izbrali za konec. Že prvi stavek je sorazmeroma dolg, a se po osmih minutah konča ne le sunkovito, ampak še bolj elektno.
Drugi stavek je Pastorala, ki jo začne klavir s preigravanjem klaviature, nanj se naveže rog solo, zatem še flavta, a ostaja klavir enak. Melodijo pastorale zaigra flavta, tako da sta oba ostala inštrumenta spremljava, čeprav rog nadaljuje z melodijo, a je bolj trd, flavta pa kontrastno zvočno mehka. Trio se izmenjuje in želi ustvariti pastoralnost trenutka, z zvočno uravnoteženostjo, počasnostjo in bogatim dialogom. Ta se kar dolgo vleče in ponavlja, zvočni vtis pa postaja bolj nordijski, celo pevski. A dolžina stavka je prevelika; kakih sedem minut z zelo mirnim koncem vseh treh na odru.
Tretji stavek je Ples. Traja kakih šest minut in ima vse žlahtne melodične in ritmične komponente, a deluje bolj koncertno, kompozicijsko spretno, z izmenjavanjem solov, številnimi okraski, diferenciranim dialogom, spreminjanjem poudarkov, tako da morajo biti vsi trije glasbeniki zelo skoncentrirani, še posebej, če pomislimo, da to niso nek ustaljen trio, ampak je zasedba nastala le za ta koncert. Po številnih prepletanjih se skladba konča plesno, morda celo vzneseno, optimistično ter s ponavljanjem osnovnega motiva vedno hitreje.
Vrhunec se je koncu dolgega koncerta prilegel.
Vsi na odru
Marijan Zlobec