Letošnji že 34. Mladi virtuozi so se po španskem nastopom pred tednom sinoči v Viteški dvorani Križank nadaljevali s posebnim koncertom, ki je po izboru in kombinaciji tube ter evfonija nekaj najbolj drznega, saj bi pomislili, da gre za trobilna inštrumenta, za katera ni koncertov. Kot smo doživeli zelo redek glasbeni večer, to ni res. Pogum obeh glasbenih solistov je velik, saj z izborom inštrumentov težko računata na izrazito solistično glasbeno kariero. Kot prvi je nastopil tubist Gašper Poprijan ob klavirski spremljavi Marije Jovanović. V drugem delu pa se je izkazal Domen Lampret z evfonijem.
Gašper Poprijan ob klavirski spremljavi Marije Jovanović, vse fotografije Marijan Zlobec
Tubist Gašper Poprijan je svojo glasbeno pot začel s pozavno pri Miranu Šumeniku na Glasbeni šoli Frana Koruna Koželjskega Velenje, po treh letih pa je na profesorjev predlog prešel na tubo. Kmalu zatem se je udeležil prvega glasbenega tekmovanja, v naslednjih letih pa dosegal uspehe kot solist in član različnih zasedb. Srednješolsko glasbeno izobraževanje je nadaljeval v Velenju in ga z odliko končal pri Mitji Škorjancu. Že zgodaj se je pridružil Pihalnemu orkestru Zarja Šoštanj, pozneje pa postal član več trobilnih zasedb. Je soustanovitelj Trobilnega kvinteta FiveBrass, s katerim so julija osvojil tretje mesto na Mednarodnem tekmovanju trobilnih ansamblov Philipa Jonesa, ter kvarteta Bass Brass Collective. Sodeloval je pri številnih projektih, seminarjih in mojstrskih tečajih pri uglednih predstavnikih trobilne glasbe, kot so Guillaume Dionette, Wilfried Brandstötter, Steven Mead in Les Neish. Kot nadomestni član je sodeloval s Trobilnim kvintetom SiBRASS, Orkestrom Opere SNG Maribor in Orkestrom Slovenske filharmonije. Trenutno je študent tretjega letnika dodiplomskega študija na Akademiji za glasbo UL v razredu Josefa Steinböcka.
Gašper Poprijan
Program :
John Williams: Koncert za tubo in klavir
I. Allegro moderato
II. Andante
III. Allegro molto
Marija Jovanović
Ameriški skladatelj in dirigent John Williams (1932) je širšemu občinstvu poznan predvsem kot avtor filmske glasbe, s katero je zaznamoval več generacij Hollywooda. Dolgoletna sodelovanja s Stevenom Spielbergom in Georgeom Lucasom so prinesla zvočno podlago za filme, kot so Žrelo, Vojna zvezd, E. T., Jurski park in Schindlerjev seznam, vendar je Williams ob filmskem delu ves čas ustvarjal tudi za koncertni oder. Preden se je uveljavil kot filmski skladatelj, je deloval tudi kot pianist, jazzovski glasbenik, aranžer in orkestrator ter tako že zgodaj razvijal izrazito široko glasbeno dejavnost. Njegov opus »resne glasbe« obsega simfonijo, orkestrske in komorne skladbe ter vrsto koncertov za različna solistična glasbila. Prav koncertna glasba mu je omogočala svobodnejše raziskovanje sodobnejših harmonskih in izraznih možnosti.
Slavni Williams je bil prva privlačnost večera
Koncert za tubo je nastal leta 1985 ob stoletnici ameriškega orkestra Boston Pops, ki ga je Williams tedaj vodil (1980–1993), in je posvečen njegovemu solistu Chesterju Schmitzu. Skladatelj v treh povezanih stavkih tubo iz običajne spremljevalne in dopolnilne orkestrske vloge prestavi v ospredje ter razkrije presenetljivo širino njenih izraznih in tehničnih zmožnosti. Williams je tubo opisal kot izredno prožen instrument, skoraj »velikanski kornet«, in prav takšno podobo ji daje tudi v tem koncertu. Prvi stavek zaznamujejo živahnost, virtuoznost in solistična kadenca, osrednji Andante pokaže mehkejšo, bolj spevno plat glasbila, sklepni rondo pa z jazzovsko obarvanimi izbruhi poudari presenetljivo lahkotno in gibko dimenzijo solistične tube. (Iz programa Jana Prepadnika).
Klavirska spremljava Marije Jovanović
Uvod s slavnim filmskim Johnom Williamsom ni v ničemer spominjal na njegovo znano, da ne rečem slavno filmsko glasbo, ki je pisana za določene prizore, skratka vizualna, celo razpoloženjska, dramatična, efektna, svojsko šokantna, drzna ali predrzna, a vseskozi kompozicijsko odlična. Tu pa smo kot padli v povsem drugačen in v bistvu avtorsko ali stilno neprepoznavni glasbeni svet.
Tuba se je izkazala kot solistični inštrument
Williamsov koncert je v bistvu mednarodni izziv za vse tubiste, da se preizkusijo, do kod seže njihova izvajalska spretnost, avtonomnost, solističnost, osrediščenost zunaj drugega trobilnega ali orkestrskega okolja, naj gre za pihalni ali simfomnični orkester.
Williams je dejansko potreboval ustvarjalno intimo in svobodo, ki jo je ob koncu skladanja povzdignil v svoj Violinski koncert s solistko Anne – Sophie Mutter (lani na Salzburških slavnostnih igrah, pa še prej na Dunaju).
Kaj mu je pomenila ta svoboda, je povezano z znanjem komponira ja v geefalnem smislu, še bolj pa v konkretnbem izzivu pisanja za konkretnega solista, s katerim se je brez dvoma dobro poznal, sicer se ustvarjanja ne bi lotil. Tu je šlo za dialog, kot ga je kasneje ali danes težko pomnoviti, čeprav je Williams še živ.
Že prvi stavek Allegro moderato je pokazal moderen skladateljski pristop, pričakovano ritmično razgibanost in dovolj opazno ali prepričljivo vlogo klavirja, ki je na nekaj mestih uporabljen kot solistični inštrument, s čimer se je dialog in s tem koncert požlahtnil. Williams je vedel, da mora veliko kontrastnost tube in klavirja zvočno čim bolj povezati, zlasti tubo stilno in interpretacijsko izčistiti do perfektnosti, kar za ta inštrument v hitrih pasažah niti malo ni lahko. Tubi je prav tako namenil solo kadenco, kot če bi pisal za kak drug inštrument. Veliko je sinkopiranih ritmov, kar zahteva tehnično ujemanje obeh.
Drugi stavek Andante je bil bolj meditativen, z opazno vlogo klavirja, tudi solo, tuba delno z melodijo, nasploh pa je stavek in dialog med inštrumentoma kar dolg. Seveda je treba upoštevati priredbo za klavirsko spremljavo, medtem ko v orkestru opazimo različne sole, od angleškega roga, flavte, ki še bolj obogatijo dialog s počasnim solom tube kot izpovednim, emotivnim inštrumentom.
Pravi izziv za tubo pa je predstavljal tretji stavek Allegro molto, kot povezan prehod iz drugega, kjer je imel tubist nekaj virtuoznih izvajalskih izzivov, polnih zahtevnega sinkopiranega ritma, na kar pa se navezuje klavir v skupno efektno muziciranje do konca. Tu se je izkazala odlična pripravljenost obeh, čeprav se je zdelo, kot da bi bilo še boljše, če bi bila oba nastopajoča povsem sproščena, kar pa ni lahko, ker bi morala imeti s takimi nastopi veliko izkušenj že od poprej.
Williams je dokazal uspešnost svoje drugačne glasbene plati, vendar pa njegovo slavno skladateljsko ime sinoči ni pritegnilo širše pozornosti glasbenega občinstva. V Ameriki v osemdesetih letih je bilo verjetno precej drugače. Bila je drugačna orkestrska zasedba, v modernih izvedbah tubo spremlja simfonični orkester. To pa nas doma še čaka. Priprave na tak izziv so se že začele, bi lahko sklenili. Morda bo to tubistov diplomski koncert z orkestrom AG ?
Pianistka
V drugem delu koncerta je nastopil evfonist Domen Lampret. Evfonij je začel igrati pri sedmih letih pri Lovru Žgajnerju. Po končani osnovni šoli se je vpisal na I. gimnazijo v Celju, kjer je šolanje nadaljeval pri Urošu Koširju. V več kot desetletju glasbenega ustvarjanja se je udeležil številnih državnih in mednarodnih tekmovanj ter kot solist in član komornih zasedb prejel več zlatih plaket, prvih nagrad in posebnih priznanj. Na TEMSIG-u je kot solist osvojil prvo nagrado in zlato plaketo, nazadnje leta 2023 in letos, uspešno pa je nastopal tudi kot član komornih zasedb.
Prve nagrade in zlate plakete je prejel tudi na Tekmovanju Woodwind & Brass v Varaždinu ter Mednarodnem tekmovanju Davorin Jenko v Beogradu. Leta 2023 je kot solist nastopil s pihalnim orkestrom, predstavil pa se je tudi na koncertu v okviru cikla Glasbene mladine ljubljanske. Svoje znanje je izpopolnjeval na mojstrskih tečajih pri priznanih evfonistih in drugih solistih, med katerimi so Bastien Baumet, Robbert Vos in Thomas Rüedi. Trenutno je študent prvega letnika magistrskega študija evfonija na Akademiji za glasbo UL v razredu Nejca Merca.
Domen Lampret
Vladimir Cosma (1940) je romunsko-francoski skladatelj, dirigent in violinist, ki izhaja iz glasbene družine. Njegov oče Teodor je bil pianist in dirigent, ena od babic pa učenka Ferruccia Busonija. Po študiju violine in kompozicije v Bukarešti je leta 1963 odšel v Pariz, kjer se je med drugim izpopolnjeval pri ugledni Nadii Boulanger. Kot violinist je nastopal na mednarodnih turnejah, kmalu pa se je vse bolj posvečal skladanju. Posebej se je uveljavil s filmsko in televizijsko glasbo ter ustvaril več kot tristo partitur, ob tem pa je v svoj izraz vključeval jazz, popularno in ljudsko glasbo ter klasično tradicijo. Za filmski partituri Diva in Ples (Le Bal) je prejel francoski nagradi César. Za koncertni oder je ustvaril več orkestrskih del, koncertov in drugih skladb.
Koncert za evfonij iz leta 1997 velja za eno zahtevnejših del solističnega repertoarja za to glasbilo. Cosma v njem združuje izrazito spevnost s tehničnimi zahtevami ter izkorišča tako topel, liričen značaj evfonija kot njegovo prožnost in širok register. Pri pisanju nekaterih odsekov je Cosma razmišljal z vidika violinista, zato solistični part mestoma presega običajno idiomatskost evfonija in od izvajalca zahteva posebno jasnost. Bravuroznemu in razkošnemu prvemu stavku sledi osrednji Andantino, zaznamovan z bogato melodičnostjo in ozračjem, ki spominja na nuevo tango Astorja Piazzolle, medtem ko sklepni stavek še nekoliko stopnjuje tehnične zahteve z zahtevno agogiko in artikulacijo. (Iz programa).
Vladimir Cosma: Koncert za evfonij
I. Allegro assai
II. Andantino
III. Finale: Giocoso
Koncert je daljši od predhodnega Williamsovega ( 22 minut proti 18 minut) in je prav tako napisan za solista ob spremljavi simfoničnega orkestra, kar pomeni enak koncertni izziv kot omenjeno zgoraj. Gre za organizacijski in izvedbeni pogum, ki bi ga ljubljanska Akademija za glasbo morala imeti.
Prvi stavek Allegro assai začenja klavir solo s kar dolgim uvodom, s ponavljanjem fraz, kar je morda preveč. Evfonij se navezuje s svojo temo, iz katere se počasi začenja nakazovati nek španski melos, ki pa še ni tako izrazit, kot se bo pokazal v nadaljevanju, v bistvu pa ga najprej nakaže klavir tako s temo kot ritmom. Evfonij hitro prevzame pobudo, klavir pa le še stopnjuje vse bolj izrazit španski dialog, poln plesnosti, ritma, melodij, ki so nekakšna žlahtna kompilacija iz siceršnjih avtorskih del in koncertov, a ne bi mogli reči, da skladatelj kopira. Je pa iznajdljiv pri gradnji svoje kompozicijske celote. Evfonij ima sredi stavka bogato kadenco, ki mu daje izrazno in izpovedno moč, še posebej v virtuoznih pasažah. Kot odgovor na kadenco nadaljuje klavir solo, nato pa oba v španskem melosu in ritmu, za evfonij zelo zahtevnem, skleneta stavek hitro in efektno.
Drugi stavek Andantino prav tako začne klavir, nadaljuje evfonij s precej izpovedno in spet prepoznavno špansko melodijo, ki jo je naš solist spevno poudaril. Tako nastane dolga meditacija, bolj kot zvočna refleksija, ki se zdi manj inventivna glede na dolžino skoraj devetih minut. Konec je pričakovano
Tretji stavek Giocoso je pravi kontrast, a je pol krajši od predhodnega, predolgega. Spet ga začenja klavir solo s poudarkom na španskem melosu in ritmu, tako da je v bistvu klavir vodilni, evfonij pa potisnjen v spremljavo, dokler se funkcija ne spremeni in sam prevzame tako melodijo kot njeno ritmično podobo, ki je vedno bolj zahtevna in virtuozna. Tu pa kot virtuozni inštrument nastopi še klavir in tako poteka dialog do konca, s tem, da imata oba inštrumenta še vsak zase nekaj solističnih mest in žlahtnega dialoga. Bolj ko se bližamo koncu, več je virtuoznosti. Izvedba je v celoti uspela in prepričala.
Zadovoljstvo po izvedbi zahtevnega dela
Med najplodovitejše in najpomembnejše sodobne ustvarjalce glasbe za pihalne in trobilne sestave sodi britanski skladatelj in aranžer Philip Sparke (1951). Za tovrstno poslanstvo se je začel zanimati že med študijem kompozicije, trobente in klavirja na Kraljevem kolidžu za glasbo v Londonu, kjer je igral v pihalnem orkestru in med študenti ustanovil tudi trobilni orkester.
Začetek zadnjega dela koncerta za vse tri nastopajoče glasbenike
Prav to področje je pozneje postalo osrednji del njegovega ustvarjanja; pisal je po naročilih ansamblov, združenj in tekmovanj po Evropi, v Združenih državah Amerike, na Japonskem, v Avstraliji in na Novi Zelandiji, njegova dela pa so pogosto izbrana tudi kot obvezne skladbe na pomembnih mednarodnih tekmovanjih trobilnih orkestrov. Trikrat je zmagal na tekmovanju Evropske radiodifuzne zveze (EBU) Nova glasba za pihalni orkester, mednarodni prodor njegove glasbe za tovrstne zasedbe pa je dodatno spodbudilo sodelovanje s Tokijskim pihalnim orkestrom Kosei.
Jeseni leta 1989 je napisal Dvodelno invencijo na pobudo bratov Boba in Nicka Childsa, ki sta Sparka prosila za kratko skladbo za duet evfonijev. Po želji solistov jo je zasnoval v dveh kontrastnih odsekih. Počasna, sanjava arietta najprej vsakemu glasbilu nameni značajsko drugačno melodijo, nato pa se oba glasova združita, prepleteta in še dodatno izpostavita spevno plat instrumenta v duetu. Temu sledi hiter odsek, v katerem liričnost nadomesti živahen ritmični zagon, podkrepljen z bravuroznimi pasaži. (Iz programa).
Koncert
Uvod v temo se zdi podoben kakemu baročnemu napevu, v zelo spevnem duetu, kjer pa se inštrumenta izmenjavata v solo pasažah, dokler ne pride do dvoglasnega dialoga v istem počasnem tempu, a z nekaj virtuoznimi mesti, ki predstavljajo nadaljevanje v drugo invencijo. Ta je povsem drugačna, zelo hitra, plesna, za solista tehnično zahtevna, natančna, terja bravuroznost in perfekcionizem, da je vsem razvidno ujemanje in skupno muziciranje, ki lahko s plesnimi ritmi pripelje do zaželjenega efekta in konca. Ta je v zadnjih pasažah vedno bolj virtuozen, drzen, dramatičen in skorajda brez omejitev, ker je hitrost izvajalcev neverjetna, čeprav sam konec izzveni na istem dolgem tonu.
Pričakovana redka kombinacija inštrumentov
Koncert se je tako končal zelo prepričljivo. Nasploh, kot rečeno, je bil izbor solistov in programa za širšo publiko manj privlačen, a je v glasbi tako, da se mora odzvati in priti na koncert najprej občinstvo iz sorodnih glasbenih izkušenj in študijske prakse, potem pa še oni radovedneži, ki nimajo predsodkov do solo tube ali evfonija, ker jih zanimajo novosti.
Politika šol do obveznosti dijakov ali študentov ter seveda študijskih programov se zdi zelo ohlapna, vsekakor pa ne dovolj angažirana. In vzora ali vzornikov ni na vrhu šolske ali vzgojne piramide. Če profesorji ne hodijo na koncerte, za dijake in študente to pomeni, da jih v resnici ne zanima (dovolj).
Koncert
Včasih smo imeli kulturne dneve in ekskurzije s posebnim vlakom v Ljubljano, največkrat v Dramo. Na začetku delovanja Cankarjevega doma so na koncerte prihajali ljubitelji glasbe s svojimi avtobusi organizirano od vsepovsod. Danes imamo 212 občin, glasbenega avtobusa pa nobenega.
Slovo
Danes nimamo ne Kulturne skupnosti Slovenije, ne občinskih kulturnih skupnosti, ne zgleda, ne volje prosvetljenih posameznikov. Ti so v samoupravnem socializmu videli najboljši družbeno – politični sistem in so se angažirali zanj in za vse udeležence ali interesente. Profesorji so danes v službi in predavajo, po možnosti čim manjšemu številu študentov, vzgojijo pa na koncu ne nobenega, ki bi se lahko mednarodno uveljavil samo z doma pridobljenim znanjem. Bolj kot so skriti, “bolje je”. Zanje osebno. Plače profesorjev na AG niso majhne.
Zadovoljstvo
Glasba je individualni izbor in poklic. Tako kot šport. Danes imamo in poznamo na desetine mednarodno uspešnih slovenskih športnikov, ki se morajo dokazovati v mednarodni konkurenci in vsakokrat znova. Če bi delali anketo na cesti, bi jih vsakdo zlahka naštel vsaj deset. Če bi enako anketo delali za klasično glasbo, bi…
Marijan Zlobec