Cankarjeva založba je v Knjigarni Konzorcij Mladinske knjige predstavila prvo celostno biografijo Winstona Churchilla, ki je plod raziskovanja treh slovenskih avtorjev: najprej izvornega, nenatisnjenega rokopisa iz medvojnega časa odvetnika in politika Jakoba Mohoriča (1888 – 1976), pred kratkim dopolnjena z novimi poglavji in predstavitvami slavnega politika, njegovega življenja, časa, vpliva, okolja, stikov med drugim z Jugoslavijo dr. Andreja Rahtena in dr. Gorazda Bajca, ki se je osredotočil na povojni čas. Sourednica knjige in avtorica prepisov Mohoričevega rokopisa oziroma tipkopisa pa je bila Kaja Mujdrica. V imenu Cankarjeve založbe je predstavitev knjige v zelo polnem ambientu vodil urednik CZ Tine Logar.
Tine Logar, vse fotografije Marijan Zlobec
Iz Logarjevega uvoda je najzanimivejša ugotovitev, da je izvorni avtor Jakob Mohorič pisal svojo biografijo o Churchillu med drugo svetovno vojno v Ljubljani in da je s tem tvegal, da bi ga kdo izdal oziroma da je veliko tvegal z opisovanjem politika, ki je bil splošno znan kot antinacist. Prav tako smo slišali, da je imel in dobival še novo literaturo o državniku, ki takrat še ni bil tako slaven kot je postal kmalu, še bolj pa že proti koncu vojne in še bolj po njej. Logar pa ni pozabil omeniti še dejstva, da je slovenska knjiga najlepše grafično opremljena med vsemi biografijami o Churchillu. Objavljenih je precej medvojnih slovenskih plakatov, ki jih tuje izdaje seveda ne morejo imeti. Druga značilnost so številne fotografije s poudarkom na srečanjih Tito – Churchill, tretja odlika pa je odmev Churchillove smrti v slovenskem dnevnem (Delo, Večer) in revialnem tisku (Tovariš).
Gorazd Bajc, Andrej Rahten in Kaja Mujdrica
“Delo Jakoba Mohoriča o Winstonu Churchillu, napisano med drugo svetovno vojno, je doslej edina daljša slovenska biografska študija o tem britanskem državniku. Njen avtor, dolgoletni politik Slovenske ljudske stranke, se je sam označeval za »protikomunista«. Odločitev, da v času okupacije napiše Churchillovo biografijo, je bila nadvse pogumno dejanje, ki razkriva njegovo nesporno anglofilsko usmeritev.
V knjigi je avtor orisal Churchillovo življenjsko in politično pot vse do druge svetovne vojne, hkrati pa tudi britanske vojaške aktivnosti med prvo svetovno vojno in politične razmere po njej. Churchilla je predstavil izrazito pozitivno, čeprav tu in tam tudi kritično, pri tem pa zavrnil kritike nekaterih njegovih vojaško-političnih odločitev med prvo svetovno vojno. Avtor v delu poudari Churchillov značaj, pogum in izjemen politični instinkt, ki so odločilno vplivali na njegovo vodenje države v obdobju velikih svetovnih pretresov.” (Iz uradne predstavitve knjige).
Študijo sta uredila Andrej Rahten in Kaja Mujdrica in je še danes aktualen zgodovinopisni portret velikega britanskega politika, obenem pa zanimiv dokument časa, v katerem je nastala. Tu seveda nismo slišali vseh podrobnosti, a jih je v knjigi pojasnil dr. Rahten, v uvodu, zlasti glede uporabe same literature (v nemških in italijanskih prevodih angleških izvirnikov) pa sam avtor.
Mujdrica je zlasti predstavila rokopis in njegov prepis, ki je želel biti čim bolj avtentičen. Gre za slovnične popravke, sintaktične posodobitve, omenila pa je še uporabo zgolj slovenskih imen krajev. Med branjem opazimo, da so vse spremembe ali popravki objavljeni v opombah med izvirnim tekstom, kar predstavlja že pravi komentar.
Med branjem knjige se pokaže sprotno dodajanje številne literature v opombah pod črto ali na vsaki strani posebej, ne pa na koncu knjige, kjer je le Imensko kazalo, ne pa Literatura.
Kaja Mujdrica
Bolj odprto je vprašanje usode rokopisa, še bolj pa samega avtorja in njegove odvetniške pisarne med vojno, povojni politični obračun z njim, še bolj pa pristop obeh njegovih sinov v domobransko vojsko, beg čez mejo, vrnitev in smrt. Rahten je tu preskromen, saj o tem več izvemo iz knjige O zgodovini slovenske krščanske demokracije – Spominski zapisi dr. Jakoba Mohoriča. Tam med drugim preberem, da se je Mohorič v novo nastalih razmerah po okupaciji “raje pridružil oporečnikom okoli Andreja Gosarja in Jakoba Šolarja, ki so ostali izven Osvobodilne fronte in so se šteli za “katoliško sredino”. Sredi avgusta 1941 je prišlo do pogajanj s Fajfarjem, Kocbekom in Alešem Stanovnikom, a do vstopa sredincev v OF vseeno ni prišlo. Po drugu strani pa so “sredinci” (okrog štirideset sodelavcev) zavračali sodelovanje z Natlačenovim Narodnim svetom.
Po koncu vojne je bil Mohorič okarakteriziran kot privrženec opozicije, a mu je zaradi povezav v vrstah krščanskih socialistov do upokojitve vseeno uspelo obdržati dovoljenje za opravljanje odvetništva. Povojne oblasti so Mohoriču očitale predvsem povezave s “klerofašisti Basajevega kova”, pri čemer je tudi zanj veljala oznaka, da je “usmerjen odločno protipartijsko”.
Omenjena skupina se je imenovala Združeni Slovenci, ki je hotela posredovati med OF in Slovensko zavezo.
Dva Mohoričeva sinova – Marjan in Franc – sta se pridružila domobrancem. Vojno sta preživela in se umaknila v Vetrinj, kjer pa sta se znašla med množico tistih, ki so jih konec maja 1945 prav Churchillovi vojaki vrnili v domovino… Končala sta s smrtjo.
O tem na tiskovni konferenci nismo slišali nič. Je pa najbolj logično vprašanje: kateri zgodovinar bi pravkar pisano monografijo o Churchillu dokončal, potem ko je dočakal usodo lastnih sinov, ki sta bila ustreljena ravno po odločitvi politika, o katerem se je v zelo riskantnih časih odločil napisati monografijo ?
Rahten pravi, da Mohorič svojega teksta po vojni ni dopolnjeval, niti ni znano, zakaj teksta ni objavil v knjigi, a opozarja na avtorjeve politične težave, v katerih se je znašel po drugi svetovni vojni zaradi svoje oporečniške drže do novega režima. Verjetno pa se je Mohorič zavedal, da o vsem, kar se je odvijalo le v zadnjih dveh, treh letih, ve občutno premalo in preslabo pozna, da bi si to upal zapisati ?
Plakat iz knjige
Rahten ne odpre bistvenega vprašanja: ali je Mohorič v resnici obvladal angleščino, da bi lahko sproti spremljal angleške objave o tekočem političnem dogajanju in kje bi te objave v Ljubljani sploh lahko dobil. Najbrž se je zavedal, da teh pogojev ne izpolnjuje ?
O odgovornosti samega Churchilla glede vračanja domobrancev iz Avstrije je bilo sicer govora na novinarsko vprašanje, a kot kaže, si noben slovenski zgodovinar te teme ne upa raziskovalno lotiti in razvozlati do konca ali prepričljivosti, ker so vsi dokumenti verjetno v Londonu ali še kje v Avstriji. Iz usode zgodovinarja Nikolaja Tolstoja, ki je o tem pisal, a bil potem tožen in kaznovan, ker na sodišču ni več mogel dokazati svojih trditev, kot jih je za knjigo bil še lahko črpal iz državnih arhivov, ki pa so potem nenadoma kot dokazno gradivo izginili. Prejel je izjemno visoko denarno kazen (nekaj milijonov funtov); svojo resnico pa je črpal iz dokumentov.
Naslovnica
Sloveniji v Londonu glede Churchilla maja 1945 nihče ne bo pomagal. Rekli bodo, da so arhivi zaprti še 70 let po Churchillovi smrti leta 1965. To pa je do leta 2035. Pred tem pa bodo že poskrbeli zanje. Je pa logika, da je o vsem – vrnitvi in usodi domobrancev – kot najpomembnejšem takratnem dogajanju odločal na eni strani Churchill, na drugi pa Tito.
Podobna je tema, ki je v knjigi zamolčana, to pa so sklepi Teheranske konference 1. decembra 1943, ko so se tam sestali Churchill, Stalin in Roosevelt in razpravljali o kaznovanju vseh oboroženih vojaških enot, ki so se ali se bodo z orožjem vojskovale na strani nacistične Nemčije. Vodstvo Slovenske ljudske stranke v Ljubljani je o tem razpravljalo, kot lahko preberemo v povojnem emigrantskem tisku, a so se domobranci ob nemško – avstrijskih okupatorjih počutili varni. Koliko je o tem vedel sam Jakob Mohorič kot visok član SLS, bi bilo treba še ugotoviti.
Problem knjige bi lahko bila sama njena struktura, a jo moramo sprejeti kot verjetno v tem trenutku še najboljšo rešitev, ker bi bila sicer sama tema Churchill in Slovenci ter Jugoslovani (nekako od 1943 do njegove smrti ) za še eno knjigo. Verjetno pa bo do odprtja vseh arhivov treba počakati, kot rečeno, še deset let.
Plakaz iz knjige
Iz uvoda dr. Rahtena, kar je bilo predstavljeno na tiskovni konferenci, je razvidno, da je bil Churchill v Sloveniji obsežno predstavljen v reviji Umetnost leta 1939 kot slikar, s posameznimi informacijami pa še pred prvo svetovno vojno, med njo, še bolj pa po njej, a to še ne pomeni splošne prepoznavnosti. V Umetnosti je bil objavljen Churchillov esej v štirih nadaljevanjih pod naslovom Slikanje za zabavo. Tekst je prevedel Miran Deržaj (1910 – 1959) z vzdevkom Peter Donat. Kdo je odkril ta tekst, ki je v izvirniku izšel v Londonu leta 1932 v knjigi Thoughts and Adventures, ni znano. Izvirni tekst ima naslov Painting as a Pastime. Urednik Umetnosti (1936 – 1945) je bil neomenjeni slikar Miha Maleš, ki je revijo urejal v svojem ateljeju na Vošnjakovi 9 v Ljubljani. Maleš je Churchilla kot slikarja verjetno spoznal že pred tem ali pa je bil nanj opozorjen. Kakšen je bil njegov kasnejši odnos do slavnega politika in državnika ni znano. Rahten Churchillovega teksta ne analizira, Jakob Mohorič pa prav tako ne. Maleš je vsekakor presegel stroge umetnostnozgodovinske kriterije in želel biti aktualen na način, ki mu je uspel.
Snaha Ivana Mohorič je bila predstavljena kot posebna gostja
Biografska študija Jakoba Mohoriča o Winstonu Churchillu ima kar 25 poglavij, kar kaže na zelo premišljeno in dodelano strukturo, zasnovano na kronološkem poteku dogajanja. Za bralca danes bosta zanimivi zadnji poglavji Človeška plat osebnosti in Označba državnika. Za razumevanje celote je bistvena Uvodna beseda, v kateri Mohorič pove vse osnovno. Iz tega lahko razberemo njegov intelektualni pristop, širino in cilj: “O Churchillu sem pisal samo kot možu, ki je zbudil moje veliko zanimanje, in moj namen je samo, da bi zbudil to zanimanje tudi pri drugih…” Avtor seveda ni mogel vedeti, kaj vse se bo s Churchillom in okoli njega dogajalo in zgodilo. V uvodu piše o literaturi, ki jo je uporabljal, a ne odpre bistvenega vprašanja, do kje je prišel, kje je naredil konec in zakaj. Kot pravi, so mu bila glavni vir Churchillova lastna dela.
Mohorič je kot intelektualec med drugim zapisal: “O njegovem (Churchillovem) delu med sedanjo vojno zaenkrat ni mogoče podati prave in resnične slike. Če bo imel čas, bo verjetno o tem delu tudi sam napisal obsežno poročilo. Gotovo bo o tem delu nastala cela literatura, Slovenci bomo mogli o tem dobiti pravo sodbo šele čez leta. Sedaj moramo gledati nanj samo skozi ozke špranje, s tendenčnimi poročili tako natrpane propagande…”
Mohorič je očitno znal narediti piko na pravem mestu. Zanj, ne pa za nas, a mi smo v letu 2026.
Dr. Gorazd Bajc
Tega sta se s svojimi prispevki, kot rečeno, zavedala oba avtorja dodatnih tekstov, že omenjeni dr. Andrej Rahten in dr. Gorazd Bajc. Rahten je prispeval Uredniški predgovor (skupaj s Kajo Mudrica), Umestitev Mohoričeve študije v churchilliansko biografiko, Zenit britanskega imperija in še “Winnie se je poslovil”: državnikova smrt v slovenskem tisku. Kot avtor zadnjega dela knjige se je izkazal omenjeni Bajc, ki je prispeval obsežen tekst Churchill po drugi svetovni vojni.
Živahna devetdesetletnica
Precejšen del posveča temam kot so odnosi Churchilla do Mussolinija (tudi z najnovejšimi oddajami RAI), po drugi strani pa o njegovem vedenju o vračanju domobrancev in kozakov iz Avstrije v Jugoslavijo oziroma Rusijo. Njegova ugotovitev, da je bil Churchill naklonjen temu, da bi sodelavce nacizma enostavno postrelili, ne pa jim sodili na nürnberškem procesu, kaže na možnosti še nadaljnjih raziskav.
Iz knjige, plakat Jožeta Beraneka
Bajc piše o ustanovitvi prve domobranske vlade na Taboru 3. maja 1945 in njihove čestitke, med njimi celo Churchillu (kot svojemu zavezniku ?).
Nastop Gorazda Bajca
“Težko si predstavljamo, da Churchill ne bi vedel za vračanje oziroma izročitev kozakov in pripadnikov jugoslovanskih kvizlinških protipartizanskih formacij – kar je za te pomenilo gotovo smrt ali vsaj nasilno ravnanje s strani Sovjetov oziroma Titovih enot. Nekateri podatki kažejo na to, da je bil proti izročitvam.” Za to trditev citira diskusijo v posebni številki slovenske revije Borec z naslovom Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji urednika Dušana Bibra (1986). Bajc ugotavlja, da se je Churchill bolj zanimal za usodo vrnjenih kozakov kot Slovencev in drugih. Nasploh Bajc odpira še več vprašanj o vračanju različnih vojnih ujetnikov, med njimi britanskih in ameriških, a tudi Britancev v Jugoslaviji.
Spomini ostajajo
To je še odprta tema za mlado generacijo zgodovinarjev. Je pa zanimiva Bajčeva navedba Churchillovega govora 19. septembra 1946 na Univerzi v Zürichu. Predlagal je ustanovitev neke vrste Združenih držav Evrope.
Srečen konec predstavitve
“Začel je z neprimerljivimi prednostmi stare celine in ugotavljal, da je Evropa zibelka večine kultur, umetnosti, filozofije ter znanosti, in če bi se nekega dne združila in delila svojo skupno dediščino, bi od tristo do štiristo milijonov ljudi uživalo v neskončni sreči, blaginji in slavi… Malim državam bo pripisana enaka teža kot velikim, čast pa si bodo prislužile s svojim prispevkom za skupno dobro.”
Dr. Peter Vodopivec in dr. Blaž Torkar
O tem na tiskovni konferenci ni bilo govora.
Recenzenta knjige sta bila zgodovinarja dr. Peter Vodopivec in dr. Blaž Torkar. Oba prisotna v Konzorciju.
Dr. Dimitrij Rupel in Alenka Kepic Mohar, glavna urednica MK
Marijan Zlobec