Založba Družina je izdala zelo redko dokumentarno knjigo ali knjigo, ki temelji izključno na dokumentih, kot jih je prvič zbral zgodovinar dr. Željko Oset. Naslov Akademski svet pod nadzorom morda ni najbolj natančen, a je hkrati najbolj razumljiv najširšim bralcem, katerim je v bistvu knjiga namenjena. Med bralci je ali bo mnogo tistih, ki so konkretne opisane ljudi iz večinoma akademskega življenja osebno poznali, ali pa poznali njihovo javno delovanje ali celo umetniško ustvarjanje. Presenetljivo namreč je, da je v knjigi z dokumenti predstavljenih toliko osebnosti “s karakteristiko”.
Knjiga je zelo zanimiva, ker si bo vsak bralec zlahka najprej izbral tisto osebo, ki ga najbolj zanima, potem pa bo svoj “repertoar” le še širil. Knjiga ima s tem dobro lastnost, da jo lahko bereš tako rekoč kjerkoli si želiš. Odloča kazalo imen, preseneča pa bibliografija, v kateri so dela, ki s predstavljenimi dokumenti nimajo nič skupnega. So zato, da je objava širša, za kar pa ni nobene potrebe.
“Monografija dr. Željka Oseta analizira mehanizem kontrole posameznikov in družbenih skupin, s katerim je komunistični režim odločilno vplival na življenja in kariere ter predstavljal eno od ključnih metod socialnega inženiringa, čeprav se njegovega obstoja izven partijskih vrst prebivalstvo povečini ni niti zavedalo.” (Iz uradne oznake knjige).
Knjiga temelji tako na uradnih dokumentih, ki jih avtor dopolnjuje še s svojimi predstavitvenimi oznakami, pri čemer se zdi, kot da ni uspel najti vseh dokumentov ali jih ni našel (npr. Dušan Vrtovec, nepravilni zapis Vere Brčič kot žene pisatelja Iva Brnčiča, znanega po knjigi Generacija pred zaprtimi vrati in Baladi. Zakaj Oset piše o Veri Brčič, rojeni Ljutova, češ da je bila poročena z Ivom, ki je bil verjetno ubit od četnikov na Hrvaškem, kot je sicer v svojem poročilu zapisal Bine Venišnik, Oset pa ni pojasnil, da sta Vera Brčič in Vera Brnčič različni osebi. Ivo Brnčič je bil mož Vere Brnčič, ne pa mož Vere Brčič.
Oset pojasnjuje načela diplomatičnega prepisa karakteristik, katerega namen je čim bolj zvesto ohraniti jezikovno, pravopisno, slogovno in dokumentarno podobo izvirnika. Gre namreč za zgodovinske dokumente z značilnim administratinim, in kot pravi avtor, partijskim žargonom, zato so ohranjene vse avtentičnosti.
Bralca seveda bolj kot “partijski jezik” zanima tako vsak posameznik, njegova karakteristika in kdo jo je napisal.
Razvrstitev knjige je po abecednem redu imen oziroma priimkov, ob tem pa ne po poklicih ali dejavnosti obravnavanih oseb, ali drugače povedano, če iščem npr. umetnike, moram sam vedeti, kdo je to bil, kar je narobe. Mlada generacija bralcev ne pozna toliko imen kot pol stoletja starejši, ki so mnoge osebno poznali.
Mnoge karakteristike so zelo pozitivne, četudi predstavljena oseba ni bila “propartijska”. Opazna in predstavljena je po svojih kvalitetah. Če so kakšne oznake bolj osebne, pa je razvidno razumevanje npr. umetnikov in njihovega ustvarjanja. Ni razviden kakšen revanšizem, bolj evidenca, kdo je kaj in kakšen je kot človek, seveda pa tudi po svojem političnem ali idejnem prepričanju, ali vsaj kakšno je njegovo mnenje do nečesa, kar bi predstavljali tedanjo družbo, politiko ali politični sistem.
(Ko bodo nekoč objavljali knjige o polpreteklih in sedanjih politikih, bo podoba stokrat bolj grozljiva; partijska kultura je bila veliko višja).
Vprašanje ali dilema v knjigi je, koliko je posameznik objektivno ali nevtralno predstavljen po svoji celotni biografiji in ustvarjalnosti, funkciji, delovanju. Tega je manj od pričakovanj ali splošnem vedenju. Res da je poudarek na zbranih avtentičnih karakteristikah, a so osebnosti mnogo večje in družbeno bolj pozitivne. Tu se je Oset preveč umaknil in reduciral. Izgovor, da ni bilo prostora, ne drži, saj so mnoge strani ali druga stran predstavitve ostale pol ali več kot pol prazne.
Še bolj zanimivo je vprašanje, koliko bodo ti dokumenti vključeni v predstavitvene biografije obravnavanih oseb v drugih biografskih leksikonih in ali je vse to sploh pomembno ali primerno. Gre za tajne dokumente, o katerih posamezniki niso vedeli, da obstajajo, ali pa je morda kdo komu kaj povedal? Status biografske relevantnosti teh dokumentov je enaka ničli, česar pa iz ust zgodovinarja Oseta ne bomo slišali.
Opazna pa je prevladujoča visoka moralna drža avtorjev karakteristik, o kakršnih danes v samostojni državi lahko le sanjamo. Ni niti enega “primitivnega” stavka. Pisci so se zavedali, da so do svojih ljudi odgovorni in pošteni, ne glede na tajnost ali celo zahrbtnost zapisov. Tako je zapis o Jožetu Plečniku naravnost slavospeven. Je pa zanimivo naslednje opažanje: “Klerikalcem se je dozdevalo, da je njih človek, vendar prevladuje tudi mnenje, da ni veren in da obiskuje cerkve in cerkvene obrede le zaradi tega, ker misli, da je to del slovenskega narodnega značaja.”
Avtor knjige uvodoma obširno predstavlja okoliščine kadrovske politike, karakteristike in kategorizacije prebivalstva v socialistični Vzhodni Evropi, sledi zgodovinski pregled literature o moralno – političnem ocenjevanju v slovenskem akademskem okolju.
Tretje uvodno poglavje je Kadrovanje na ljubljanski univerzi – ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani (1919).
Četrto poglavje je Kadrovska selekcija na ljubljanski univerzi po drugi svetovni vojni.
Najobsežnejše pa je poglavje Univerza kot laboratorij političnega ocenjevanja – zapisniki partijske organizacije na ljubljanski univerzi ter vprašanje karakteristik v obdobju 1945 – 1950.
Poglavje Zbirka Izobraženci nečlani obsega kar 435 personalnih map; za 23 oseb karakteristika ni bila pripravljena. Časovno jedro gradiva sega od pomladi 1946 do pomladi 1951.
Zanimivo pa je, da avtor obravnavane osebe razdeli po fakultetah, pozabi pa na umetniški profil, ki ne spada v “fakultete”.
Poglejmo nekaj obravnavanih umetnikov: Gabrijel Stupica, Marij Pregelj, Zdenko Kalin, Boris Kalin, Lucijan Marija Škerjanc, Anton Lajovic, Lojze Dolinar, Matija Bravničar, Božidar Jakac, Božidar Magajna, France Mihelič, Pino in Pia Mlakar, Uroš Prevoršek, Pavel Šivic, Vilko Ukmar, Anton Trost, Danilo Švara, Frančišek Smerdu, Milan Skrbinšek, Vladimir Skrbinšek, Jože Šmit, Osip Šest, Hinko Leskovšek, Gojmir Anton Kos, Vladimir Kralj, Uroš Krek, Karel Putrih, Emil Frelih, Bogomil Fatur, Ciril Abram, Ernest Adamič…
V objavljeni razpredelnici Željka Oseta teh razporeditev sploh ni. Kot da so živeli in delali v zraku.
Morda je še najbolj zanimiva negativna karakteristika znanega režiserja Cirila Debevca.
“Okupacijska oblast mu je leta 1943 poverila direktorsko mesto v Drami, kjer je dajal možnosti in zaščito izrazitim belogardističnim vohunom. Omogočal je predstave za nemško vojsko, bil kaznovan pred sodiščem za narodno čast, kasneje pa, ko je bil pomiloščen, si je pridobil krog simpatizerjev, povečini iz vrst ljudi z dvomljivo preteklostjo. Je materialist v slabem pomenu besede in zelo častihlepen. Hotel je izvajati tako zakulisno intrigantstvo, kakršnega je bil vajen še iz stare Jugoslavije…”
Avtor predstavlja pisce karakteristik, tako po imenih, pogostosti pisanja (številu), kot zakaj so to postali. Najpodrobneje analizira tiste, ki so napisali največ karakteristik: Janko Branc (111 karakteristik), Alfonz Pirc (98), Jože Košar (42), Janez Milčinski (36), Danilo Vojska (31), Boris Trampuž (29), Bogdan Brecelj (22), Henrik Čopič (18), Dušan Stucin (13), Miljutin Ravbar (13) in Gorazd Kušej (13). Nekatere predstavitve so predolge in pretirano podrobne (Jože Košar).
Oset med Košarjevimi karakteristikami citira npr. zgodovinarja Boga Grafenauerja: “Košar je presenetljivo oster ocenjevalec intelektualcev, ki so izšli iz vrst krščanskih socialistov, torej iz njegovih vrst. V tem pogledu izstopa njegova ocena Boga Grafenauerja, za katero nesramno zapiše, da “zelo se trudi, da bi veljal za marksista”. Torej mu očita konjukturnost, kar je verjetno nezavedno bičanje svoje transformacije in zavedanja, da tudi sam ni povsem obračunal s predhodno, neomarksistično idejno formacijo. Dopuščam možnost, da je bil prisoten pokroviteljski odnos do ocenjenca, saj bi Košar, če bi imel dostop do udbovskega gradiva, lahko napisal še bolj pikantno karakteristiko.” (str. 97).
Citirajmo sedaj še “pikantnost” Košarjeve karakteristike Boga Grafenauerja.
“Prizadeven mlajši znanstvenik, ki raziskuje domačo zgodovino na osnovi arhivskega materiala. Objavil je večje število samostojnih razprav, ki pa ne kažejo zadostne analitične obdelave. V glavnem poskuša – kar se tiče družbeno – ekonomske oznake posameznih obdobij – slediti Speransovemu Razvoju, vendar mu še manjka solidne metode zgodovinskega materializma; trudi pa se z veliko vnemo, da si jo čimprej pridobi. Predavanja kažejo isto stremljenje, a so študentom zaradi kopičenja vzporednih problemov teže razumljiva, kažejo pa predavateljevo vseskozi napredno gledanje na zgodovino. Po vsem tem ima Grafenauer pogoje za nadaljnji znanstveni razvoj.
Je sin gimnazijskega profesorja in rednega člana SAZU dr. Franca G. Izhaja iz krščansko – socialnih vrst. Z OF se je povezal že leta 1941, takoj po prihodu iz nemškega vojnega ujetništva. Eno leto je prebil tudi v internacijskem taborišču Gonarsu. Med okupacijo je izdelal vrsto elaboratov za Znanstveni institut na osvobojenem ozemlju. Tudi danes je vseskozi pozitiven; zelo se trudi, da bi veljal za marksista.” (Jože Košar, 31. 5. 1949)
Iz tega ni težko sprejeti sklep, da je Željko Oset bolj “partijski” zgodovinar, kot so bile napisane mnoge karakteristike; veliko bolj vljudnega značaja.
Oset nima metodologije predstavitve avtorjev karakteristik po njihovi celotni prisotnosti in dejavnosti, ampak samovoljno skrene s poti v poglavje Moralno – politično ocenjevanje na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, in sicer že od leta 1938, kar nima nobene zveze z obravnavanim obdobjem (1946 – 1951).
Kriterij izbora le nekaj najpogostejših piscev karakteristik, nima dimenzij znanstvene natančnosti, ampak zgolj zgodovinarjevo samovoljno selekcijo. V bistvu obravnava le prve štiri in zaključuje z najbolj znanim dr. Janezom Milčinskim. Vsi ostali so izpuščeni in avtorja ne zanimajo, razen seveda sama objava njihovih karakteristik.
Bralca še kako zanima, kdo je napisal karakteristiko npr. Božidarja Jakca in kaj je sam bil. Ko to vidimo in preberemo, ni razvidne kakšne partijske kontrole. Izvem pa, da ni bil član KP.
Čeprav avtor trdi, da biografske skice niso namenjene celoviti življenjepisni obravnavi, temveč lažjemu razumevanju podatkov, ocen in oznak, ki se pojavljajo v karakteristikah, to ni res. Pozablja na bistveno: karakteristike niso vplivale na konec kariere obravnavanih ali označenih ali okarakteriziranih ljudi, kar pa bi morala biti temeljna zgodovinarjeva naloga. Na to pa kar pozabi. Partija je strokovnost in znanje ljudi v knjigi znala bolj ceniti, čeprav jih je nadzirala, kot hočejo to danes prikazati domobransko revanšistični zgodovinarji, (kar smo zadnjo nedeljo videli v pogovoru na TVS).
Dr. Željko Oset (1984) je zgodovinar, ki raziskovalno delo gradi predvsem na arhivskem gradivu. Ukvarja se zlasti s kulturno zgodovino 20. stoletja, pri čemer posebno pozornost namenja zgodovini Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter širše slovenskega akademskega in znanstvenega prostora. Objavljal je tudi o okoljski zgodovini, delovanju UDBE in sovjetskega SMERŠ-a ter o prisegah katoliških cerkvenih dostojanstvenikov vladarju. Podoktorsko se je izpopolnjeval na Univerzi Vzhodne Finske. V Sloveniji je raziskovalno in pedagoško deloval na Inštitutu za novejšo zgodovino, Univerzi v Novi Gorici in Študijskem centru za narodno spravo. Trenutno je zaposlen na ELTE Research Centre for the Humanities (HTK) v Budimpešti, kjer sodeluje pri ERC projektu SOVEREIGNTY. Za svoje raziskovalno delo je prejel več priznanj in mednarodnih raziskovalnih štipendij, med drugim Fulbrightovo podoktorsko štipendijo in Keston Fellowship. Je tudi nekdanji direktor Muzeja slovenske osamosvojitve. (Iz predstavitve avtorja).
Marijan Zlobec