Že drugi koncert Ensemble Dissonance v tem tednu na 74. Ljubljana Festivalu kaže po eni strani na aktivnost slovenskega godalnega ansambla, po drugi pa hitrost priprave vsaj drugega, sinočnjega koncerta v sicer polni Križevniški cerkvi. Naslov koncerta je bil Ensemble Dissonance Jurka Zoroja flavta. V resnici je več solističnega nastopa imel violončelist Bernardo Brizani, v komorni solistični funkciji pa so nastopili še violinist Vasilij Meljnikov, violist Robertzo Papi in violončelist Eldar Sapaar. Koncertni mojster je ostal Benjamin Ziervogel. Prav tako umetniški vodja Klemen Hvala.
Jurka Zoroja, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Prvi del koncerta je bil programsko čist oziroma avtentičen. Poslušali smo dve deli: znani Kvartet za flavto in godalni trio št. 1 v D-duru, K. 285 Wolfganga Amadeusa Mozarta: I. Allegro, II. Adagio, III. Rondeau. Sledil je Koncert za violončelo in orkester št. 1 v C-duru,
Hob. VIIb:1 Josepha Haydna: I. Moderato, II. Adagio, III. Allegro molto.
Vasilij Meljnikov
Že v zgodnjih kvartetih Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756- 1791) najdemo posrečeno glasbeno govorico in skladateljevo spoznanje, kakšne umetniške možnosti daje komponiranje komorne glasbe. Najboljši med zgodnjimi Mozartovimi kvarteti v marsikaterem pogledu postavljajo v senco druge kvartete, ki so jih napisali skladatelji tistega časa. V Kvartetu za flavto in godalni trio je Mozart pokazal svoje izjemno razumevanje značaja tega solističnega instrumenta. Prvi stavek, Allegro, odlikujejo jasna klasična oblika, živahna komunikacija med glasbili in elegantna melodičnost. Počasni stavek v h-molu prinaša presenetljivo globino in nežno melanholijo. Zaključni Rondo pa ponovno vzpostavi vedrino in igrivost z značilno Mozartovo lahkotnostjo. (Iz programa Ivane Mrzlikar).
Kvartet
Kvartet za flavto in godalni trio poznamo po izvedbah Irene Grafenauer, ki ostaja nedosežena solistka, a je že tako, da imajo v glasbi pravico do nastopanja vsi sposobni stopiti na oder. O flavtistki Jurki Zoroja izvemo, da se je rodila v Ljubljani in že pri petih letih vstopila v svet glasbe. Pri petnajstih jo je v svoj razred sprejel priznani profesor Boris Čampa, predstavnik francoske flavtistične šole. Študij je nadaljevala na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, kjer je prejela študentsko Prešernovo nagrado in prvo nagrado na tekmovanju glasbenih akademij Jugoslavije v Beogradu. Po diplomi je postala solo flavtistka Orkestra SNG Opera in balet Ljubljana, delovala pa je tudi kot pedagoginja na Akademiji za glasbo. Njen repertoar obsega vsa stilna obdobja flavtistično glasbene literature, od najstarejših zapisov do sodobne glasbe.
Bernardo Brizani
Rekel bi, da je kot solistka Jurka Zoroja nastopala premalo, a je pokazala smiselnost vsaj poznega nastopanja, pripravljenost, korektno tehniko, zlasti žlahtne temne nizke barve flavte, v sami dinamiki pa se je s trojico godalcev ujela v prepričljivo interpretacijo celote. Flavta je dominirala, spremljava pa je bila dovolj prefinjena, na primer v drugem počasnem stavku s pizzicati. Mozart je bila prava programska odločitev za uvod v kar dolg večer.
Sledil je omenjeni Haydnov koncert s solistom Bernardom Brizanijem. Predstavljen je kot eden vidnejših predstavnikov mlajše generacije slovenskih glasbenikov. Kot solist in komorni glasbenik sodeluje s številnimi domačimi in tujimi zasedbami, njegovo muziciranje pa odlikujejo izrazita muzikalnost, tehnična zanesljivost in širok tonski razpon. Posebno pozornost namenja komorni glasbi, kjer ga odlikujeta občutljiv posluh za soigralce in oblikovanje uravnoteženega ansambelskega zvoka. Na ljubljanskih festivalih je nastopil že nekajkrat.
Joseph Haydn (1732-1809) je učvrstil sonatno obliko, dokončno je utrdil obliko simfonije; bil je oče godalnega kvarteta. Obogatil je harmonično govorico svojega časa ter našel nove izrazne možnosti v orkestraciji. Haydnova glasba je kot njegov značaj – brez najmanjšega sledu izumetničenosti ali mračnosti. In ravno tak je tudi Koncert za violončelo in orkester št. 1 v C-duru. Dolgo časa je veljal za izgubljenega, vse do odkritja rokopisa leta 1961, ko je ponovno zavzel pomembno mesto v violončelističnem repertoarju. Prvi stavek, Moderato, temelji na jasni sonatni obliki; drugi stavek, Adagio, prinaša široko spevnost in plemenito izraznost. Zaključni Allegro molto je živahen in igriv finale, v katerem se pokaže skladateljev značilni humor in energija. (Iz programa).
Aplavz za nastopajoče
Ta koncert je rad izvajal naš Miloš Mlejnik, spominjamo se vsaj še Mišo Majskega. Oba omenjena sta bila bolj vznesena, dinamična, energična, medtem ko se je Brizani zdel bolj zadržan, tako da so bila nekatera mesta v njegovi interpretaciji pretiha, njegova vodstvena in solistična funkcija pa za kak odtenek preskromna. Kot da bi se malo bal izpostaviti med ansamblom godal, ki pa so vendarle samo njegova spremljava. Nedvomno igra čisto, melodično prefinjeno, a je v izrazu učinkoval bolj medlo. Če je solist, si mora več upati, odpreti dušo, srce in telo.
Vasilij Meljnikov
Drugi del koncerta je bil vsaj v enem delu bolj problematičen. Tu mislim zlasti na aranžmaje umetniškega voditelja Klemna Hvale, ki vedno bolj želi biti skladatelj, a ne na izvirni način, ampak kot aranžer. Najprej Ravela in Camilla Saint – Saënsa, potem pa še Ennia Morriconeja in Johna Williamsa. Njihova dela so avtorsko zaščitena še 70 let po smrti.
Jurka Zoroja
Spremembe uporabe inštrumentov, redukcija simfoničnega orkestra v godalni ansambel… so nedopustni in ne kažejo kakšnega spoštljivega odnosa do tujih glasbenih del in še posebej novejše ali najnovejše glasbene zgodovine. To se je občutilo že pri Ravelu, – v njegovi skladbi Pavane pour une infante défunte -, ki ga lahko občudujemo v interpretaciji večjega orkestra, poleg godal še dveh flavt, oboe, rogov, klarinetov, fagotov… Ravel sam je dopuščal še solo rogov. V novejšem času so še druge predelave, npr. za saksofon in klavir, za dve kitari, z uporabo elektronike. Klemen Hvala je napravil kar je.
Mozart
Na koncertu smo poslušali verzijo za flavto in godala: z umirjeno interpretacijo flavtistke Jurke Zoroja in mehkimi godali, tudi s pizzicati.
Podobno je bilo z Labodom iz suite Živalski karneval, ki v izvirniku Saint-Saënsa obsega štirinajst stavkov. Aranžma je nastal že za lanski nastop slavne ruske balerine Svetlane Zaharove.
“Ne moremo opisati krikov občudujočega veselja, ki jih je sprostilo navdušeno občinstvo. V ogromnem opusu Camilla Saint-Saënsa je Živalski karneval zagotovo ena njegovih veličastnih mojstrovin. Od prve do zadnje note je neprekinjen izliv duha najvišje in najplemenitejše komedije. V vsakem taktu, na vsaki točki so nepričakovane in neustavljive najdbe. Teme, muhaste ideje in instrumentacija tekmujejo s klavirjem, milino in znanostjo. … Ko se rad šali, mojster nikoli ne pozabi, da je mojster, ” je zapisal Le Figaro po prvi izvedbi v Parizu leta 1922.
Bernardo Brizani
Umirajoči labod je sicer bil kot kratek balet koreografiran že leta 1905 (Mihail Fokin s plesalko Ano Pavlovo) in je dosegel 4000 izvedb. Le cygne je sicer trinajsta slika ali stavek v ciklu, ki je bil dokončan že leta 1886 in ga je sam skladatelj imel za zabavno, nastalo za bližajoči se pustni torek.
Na koncertu v Križevniški cerkvi smo poslušali Laboda za solo violončelo Bernarda Brizanija in godala. Brizani je bil premalo izrazit, brez intenzivne solistične melodije in nasploh je bil pp nepotreben.
Zelo problematična sta bila oba aranžmaja sodobnih del, ki so pod strogo avtorsko zaščito. Tu smo – pri še živem svetovno slavnem Johnu Williamsu – pri Temi iz filma Schindlerjev seznam, na natisnjenih notah videli kar Copyright Klemen Hvala. Ne moreš kar krasti Williamsu in se narediti za avtorja. To bi bilo možno samo z izrecnim skladateljevim pisnim dovoljenjem in pogodbo ter posledično objavo v koncertnem listu. Da bi vsi vedeli.
Eldar Sapaar
Tega ni bilo niti pri slavni melodiji Gabrielova oboa iz filma Misijon Ennia Morriconeja. Klemen Hvala je oboo spremenil v flavto. S tem pa zanikal poslanstvo in sporočilo samega inštrumenta, ki ga je izbral skladatelj spričo večje izpovedne globine in prepričljivosti. Izvedba flavtistke Jurke Zoroja ni bila prepričljiva.
“Gabrielova oboa je skladba iz filma Misijon (1986), kjer melodija predstavlja jezuita Gabriela, ki z igranjem na oboo vzpostavi stik z domorodci južnoameriškega pragozda. Glasba simbolizira mir, vero, človečnost in moč umetnosti, ki presega jezikovne in kulturne razlike.” (Iz programa).
V drugem delu koncerta smo poslušali še Haydnov Divertimernto št. 2 v G-duru.
Je značilen primer zgodnjega klasicizma. Divertimento pomeni razvedrilo, zabavo ali glasbo za prijetno druženje. Gre za večstavčno skladbo, namenjeno predvsem sproščenemu poslušanju in družabnim priložnostim. Praviloma je napisana za manjšo komorno zasedbo. Čeprav je bilo namenjeno predvsem razvedrilu, skladatelj mojstrsko izkoristi dialog med glasbili ter ustvari glasbo, ki je hkrati lahkotna in vsebinsko bogata. (Iz programa).
Izvedba je bila za flavto, violino in violončelo, a bolj medla, kot na kakšni vaji, ne pa že povsem naštudirana za koncert. Nastopili so Jurka Zoroja, Vasilij Meljnikov in Bernardo Brizani.
Poslušali smo še slavni Syrinx.
Ko je Claude Debussy (1862-1918) odkril celotonsko lestvico, je iz nje ustvaril nadvse rahločutne in eksotične akorde ter nenavadne in vznemirljive melodične linije. Syrinx je nastal kot glasbeni vložek za gledališko predstavo Psyché Gabriela Moureyja. Navdih črpa iz antične grške mitologije. Po pripovedi se je nimfa Sirinks, da bi ubežala bogu Panu, spremenila v trsje. Pan je iz trsja izdelal piščal, katere žalobni zvok je postal simbol hrepenenja in izgubljene ljubezni. Svobodno oblikovana melodija se zdi kot improvizacija, čeprav je natančno premišljena. Menjava dolgih spevnih lokov in kratkih vzklikov pa ustvarja občutek pripovedovanja. (Iz programa).
Solo flavta je v tej skladbi na preizkušnji; kakšen je solist ali še raje ali pogosteje solistka. Jurka Zoroja je ustvarila poglobljeno interpretacijo s poudarkom na nizkih temnih tonih.
Jani Golob na odru
Poslušali smo še noviteto Janija Goloba.
Valovanja za flavto in godala je skladba, ki je nastala po naročilu za ta koncert in v kateri je v ospredju zven. Naslov namiguje na neprestano gibanje, pretakanje in spreminjanje
glasbenih misli. Flavta vodi glasbeni tok s spevnimi melodijami in virtuoznimi pasažami, godala pa ustvarjajo bogato harmonsko in barvno podlago, ki se nenehno spreminja. (Iz programa).
Slovo
Skladba je nekoliko medla, nima neke vodilne glasbene teme, niti impresij, zvočnih sprememb, tako da ne vem, ali se v Izoli na Belvederu kopam ob južnem vetru iz Pirana ali manjši burji iz Kopra. Rad bi več doživljajske pristnosti.
Jurka Zoroja je dodala še Bacha s slavnim Badinerie.
Ves drugi del koncerta je bil bolj kot kakšna šolska produkcija ob omenjenih sumljivih kršenjih avtorskih pravic in prisvajanju kompozicij drugih slavnih skladateljev.
Koncertni mojster je ostal Benjamin Ziervogel, a se je ves večer čutilo, da bi bilo za koncert bolje imeti vsaj še eno vajo.
Marijan Zlobec