74. Ljubljana Festival se je sinoči preselil na novo letošnje prizorišče; v Unionsko dvorano Grand Hotela Union. Pred leti povsem obnovljena secesijska dvorana je lahko ponos Ljubljani in njenemu hotelu ter tradiciji, ki je k nam pripeljala nekatere največje umetnike, kot sta bila koncerta Artura Rubinsteina ali mladega Zubina Mehte, še prej dirigenta Vaclava Talicha. Festival Ljubljana pa je imel več izjemnih koncertov, če se spomnimo violinista Gidona Kremerja ali filmskega igralca Johna Malkovicha.
Arhivsko vino za slovo, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Gostovanje slovitega ruskega violinista Vadima Repina in prav tako ruskega pianista Petra Laula je nadaljevanje slavne tradicije, ki je v zadnjih petdesetih, šestdesetih letih pripeljala na naš osrednji festival danes skoraj nepredstavljivo panoramo glasbenih veličin, kot so bili Svjatoslav Richter, Emil Gilels, David Ojstrah, Leonid Kogan, Kiril Kondrašin, Genadij Roždestvenski, Mstislav Rostropovič, pa Boljšoj Teater ali velikokrat Teater Mariinski iz Sankt Peterburga. Na koncert je prišel še ruski ambasador, nj. eksc. Timur Ejvazov, opazili pa smo še ženo Vadima Repina, svetovno priznano balerino Svetlano Zaharovo.
Ensemble Dissonance
Sodelovanje Vadima Repina z Ensemble Dissonance se je začelo že lani s koncertom v Cankarjevem domu, na katerem so sodelovale baletne zvezde, med njimi ravno Zaharova kot vrhunska solistka. Sodelovanje z ruskimi umetniki se je zaradi vojne v Ukrajini precej zaustavilo, a kot je slišati, pogovori o bodočnosti Ljubljana Festivala potekajo. Slovenci nimamo nobenega razloga, da medse ne bi sprejeli najboljših ruskih umetnikov kot reprezentantov ene najžlahtnejših kulturnih tradicij na svetu. Ne nazadnje v Ljubljani še vedno obstaja in deluje sedež Foruma slovanskih kultur.
Vadim Repin je v Ljubljani nastopil večkrat; v Križevniški cerkvi, Slovenski filharmoniji, v Cankarjevem domu z ruskim orkestrom Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga pod dirigentskim vodstvom Valerija Gergijeva, pa z Ensemble Dissonance.
Benjamin Ziervogel
Opazna je njegova želja po umetniškem vodenju ansambla, s katerim sodeluje, dirigiranje, sooblikovanje, če ne kar izbor samega izvedenega programa. Njegova umetniška dozorelost kaže na željo po umetniški in osebnostni svobodi ter glasbeni vplivni moči ter kar se da vrhunskem sodelovanju vseh glasbenikov, ki so z njim na odru.
Alja Mandič Faganel
Ta vpliv je bil sinoči zelo opazen in prepričljiv ter umetniško uspešen, čeprav smo v bistvu ves večer spremljali bolj ali manj nepopularen koncertni program, razen Ravelovega Cigana, ki pa je bil v obsežnem aranžmaju Davida Walterja precej spremenjen in podaljšan, je bil vtis.
Vadim Repin je bil ves večer zelo sugestiven
Stik med Vadimom Repinom in Ensemble Dissonance, kot rezidenčnim komornim ansamblom Festivala Ljubljana, v bodoče lahko pripelje še do kakšnih posebnih ali izvirnih programov. Mi upamo in si želimo.
Uvodoma smo poslušali Variacije na temo Čajkovskega, op. 35 a , Antona Stepanoviča Arenskega.
Anton Stepanovič Arenski (1861–1906) je bil ruski skladatelj, pianist, dirigent in pedagog, ki se je izobrazil na Konservatoriju v Sankt Peterburgu pri Nikolaju Rimskem-Korsakovu, nato pa deloval kot profesor harmonije, kontrapunkta in kompozicije na Moskovskem konservatoriju. Tam so bili med njegovimi učenci Aleksander Skrjabin, Sergej Rahmaninov in Reinhold Glière. Čeprav je kot skladatelj izšel iz kroga Rimskega-Korsakova, se je njegov slog v Moskvi izraziteje približal liričnosti in zahodno naravnani oblikovni logiki Petra Iljiča Čajkovskega. Prav zato so ga pogosto označevali za eklektika, odprtega različnim vplivom.
Pisal je opere, orkestralna, komorna, klavirska in vokalna dela, najtrdneje pa so se v repertoarju ohranile njegove klavirske miniature, samospevi in komorne skladbe. Med temi izstopa Godalni kvartet št. 2, ki ga je leta 1894 napisal v spomin na Čajkovskega. Njegov počasni stavek je zasnoval kot variacije na temo pesmi Legenda iz cikla Šestnajst pesmi za otroke pokojnega skladatelja. Stavek je bil ob prvi izvedbi tako dobro sprejet, da ga je Arenski kmalu priredil za godalni orkester kot Variacije na temo Čajkovskega, op. 35 a. Elegični temi sledi sedem variacij in koda, v katerih se osnovna misel razpira med zadržanostjo, liriko in igrivejšimi preobrati. (Iz programa Jana Prepadnika).
Izbor tega dela za začetek koncerta Ensemble Dissonance s koncertnim mojstrom Benjaminom Ziervoglom se je zdel precej tvegan, ker ne gradi na kakšnem med občinstvom že znanem ali prepoznanem glasbenem motivu, ampak predstavlja čisti izziv. Od tod precej medel začetek, premalo intenziven, čeprav je glasba tiha; prvo spremembo pa je pomenil solo violončela Alje Mandič Faganel, ki je nakazala pot k izvedbeno močnejšem nadaljevanju. Kontrastnost kompozicije dviguje izvedbeni tempo, s tem pa angažma, vodstvene sposobnosti Ziervogla so bile navdih za vse godalce, ki so igrali stoje, kar bi morala biti izvedbena praksa, a zlasti v Križevniški cerkvi ni bila. Uvodna kompozicija je bila v bistvu predstavitev samega godalnega ansambla in njegovih koncertnih zmožnosti na preglednem odru v zelo akustični dvorani poudarjenega secesijskega stila.
Logično programsko nadaljevanje koncerta je pomenil sam Peter Iljič Čajkovski.
Peter Iljič Čajkovski (1840–1893) je v ruski glasbi 19. stoletja zavzel posebno vlogo. Čeprav je bil v stiku s krogom ruske peterke in ga je nekaj časa zanimala tudi ljudska glasba, se ni povsem pridružil nacionalno usmerjeni estetiki Nikolaja Rimskega-Korsakova in njegovih somišljenikov. Njegov slog je rusko izraznost povezoval z zahodnoevropsko estetiko in oblikovnimi modeli, največjo prepoznavnost pa dosegel z izrazito melodično neposrednostjo, čustveno napetostjo in občutkom za širok glasbeni lok.
Spomin na dragocen kraj, op. 42 je nastal leta 1878, v času, ko je Čajkovski delal tudi na Violinski koncert. Prvi stavek, Meditacija, je bil sprva zamišljen kot lirični počasni stavek koncerta, vendar ga je skladatelj pozneje nadomestil in ga preoblikoval za violino in klavir. Preostala kontrastna stavka, živahnejši Scherzo in spevno Melodijo, je dokončal na posestvu Brailovo v Ukrajini, ki je pripadalo njegovi mecenki Nadeždi von Meck. Prav to posestvo se skriva za »dragocenim krajem« iz naslova. Tridelni cikel sodi med redka dela, ki jih je Čajkovski izvirno napisal za violino in klavir, pozneje pa je postal znan tudi v priredbi Aleksandra Glazunova za violino in orkester. (Iz programa).
Peter Laul, slikan s stranskega balkona Unionske dvorane
Prihod violinista Vadima Repina na oder se je pokazal najprej v dirigentski funkciji, nato pa je hitro prevzel solistično vlogo in žlahtni dialog s samim koncertnim mojstrom kot celotnim ansamblom. Sama kompozicija je tridelna. Prvi stavek je Meditacija, ki je Repina pokazala v mirni igri, s spevnim zvokom, morda elegičnim, z občutkom, čisto igro, lepim zvokom, a vse v bolj ruskem duhu, kar je bilo logično pričakovanje od violinista, ki po svetu med drugim slovi po svoji interpretaciji Violinskega koncerta Čajkovskega. Takoj je bila opazna njegova želja po sodelovanju najprej s koncertnim mojstrom, dialog z njim, potem pa še s preostalimi godalci. Drugi stavek Scherzo je bil nekoliko bolj razgiban, tretji Melodija pa spet bolj umirjen in skorajda že impresionističen. S tem se je slovanski del programa končal in pokazal Repinovo duhovno bližino, ki išče in najde identiteto v koncu 19. stoletja, še pred glasbeno revolucionarnimi pohodi kasnejših ruskih glasbenih generacij. Repinova glasbena identiteta je najbrž povezana s samim osebnostnim profilom, karakterjem, polnim empatije, občutljivosti in hkrati optimizma ter na odru seveda glasbene vplivne moči in povezovalnosti. Občinstvo je to ne le videlo, ampak občutilo kot žlahten koncertni dogodek.
Zanimivo je, da so še pred odmorom dodali še tretjo kompozicijo.
Pri francoskem skladatelju baskovsko-švicarskih korenin Mauricu Ravelu (1875–1937) se izostren posluh za instrumentalno barvo, natančna kompozicijska obrt in zgodovinski modeli pogosto povezujejo s stiliziranimi podobami tujega ali oddaljenega. Cigan je nastal leta 1924 za madžarsko violinistko Jelly d‘Arányi, potem ko ga je očarala z igranjem madžarsko obarvanega repertoarja oziroma tedaj razumljenega kot »ciganskega«. Skladba ne uporablja avtentičnih romskih melodij, temveč izhaja iz romantičnega madžarsko-romskega virtuoznega idioma 19. stoletja, kakršnega poznamo tudi iz Madžarskih rapsodij Franza Liszta in Madžarskih plesov Johannesa Brahmsa.
Ravel jo je označil za koncertno rapsodijo, njena zasnova pa spominja na stilizirano podobo madžarskega ljudskega plesa čardaš. Dolgemu, skoraj improvizacijskemu uvodu violine sledi hitrejši, plesno razgiban del. Začetna kadenca zavzema nenavadno velik del skladbe in predstavi njeno osnovno gradivo. Šele nato se pridruži spremljava, glasba pa se postopoma zgosti v vrtinec okraskov, pizzicatov, glissandov, hitrih pasaž in ritmičnega pospeševanja. (Iz programa).
Na koncertu smo poslušali Cigana v aranžmaju Davida Walterja, ki je skladbo razvlekel in moderniziral, bi se dalo reči. Iz katerega rokopisa je on izhajal, je bolj kot ne skrivnost, saj je dotlej že obstajalo nekaj verzij, tako za solo violino in klavir kot za solo violino in orkester. Kot smo opazili, se je godalni izvedbi pridružila še harfistka Aleksandra Verbicka.
David Walter je kot aranžer Cigana za violino in komorni godalni orkester predstavljen kot francoski oboist in aranžer mnogih simfoničnih del in koncertov. Tu je izhajal iz verzije Cigana za solo violino in simfonični orkester, tako da je v bistvu skrčil orkestrsko funkcijo. Koliko godal lahko nastopa, ni označeno, ali tudi manj, kot jih je bilo sinoči na odru Unionske dvorane. Namesto harfe pa lahko nastopajo madžarske cimbale. Walter je izločil pihala (klarinet, flavta, oboa, fagot), pa klavir, rog, trobenta.
Marijan Zlobec