Včeraj so slovesno odprli letošnje Salzburške slavnostne igre, zvečer pa je bila prva operna premiera, to je slavna Bizetova Carmen, za mnoge ena najboljših oper v glasbeni zgodovini. Odmevi so zelo različni, a glavnem pozitivni. Vseh osem predstav do konca festivala je že razprodanih, a je treba takoj spomniti, da si bodo slovenski gledalci Carmen lahko ogledali na dveh televizijskih kanalih 8. avgusta: ob 20.15 na ORF 2., ob 21.45 pa na ARTE. Ne zamudite.
Veliko je prvih komentarjev na družbenih omrežjih. Tako lahko preberem, da je to največja Carmen vseh časov, za kar gre zahvala čudovitemu dirigentu Teodorju Currentzisu, ki ga mnogi imajo za najboljšega dirigenta na svetu zadnjih desetih, petnajstih let.
Nočna recenzija “Carmen” v Großes Festspielhausu
Objavljamo nekaj misli takoj po sinočnji premieri iz osrednjega salzburškega dnevnika Salzburger Nachrichten, kot jih je napisal Florian Oberhummer.
“Opojna svoboda v nikogaršnji deželi. Obračun z latinskoameriškim mačizmom, glasbeno zelo nežno uresničen: Nova salzburška “Carmen” je produkcija za napredne poslušalce. Opoldanska vročina v Sevilli je morda zatiralska. Toda kako vroče mora biti v jamah pod zemljo, ki drobijo kosti kot mravlje v rudarskih regijah in jih vlečejo v notranjost zemlje?”
Iz opisa predstave Salzburškega festivala
Salzburški festival 2026 s svojim programom med drugim raziskuje meje med razumom in čustvi. Festival predstavlja Bizetovo Carmen v novi produkciji režiserke in koreografinje Gabriele Carrizo iz skupine Peeping Tom. V tej novi produkciji Carmen Gabriela Carrizo Bizetove opere ne obravnava zgolj kot drame strasti, ki jo opredeljujejo njene znane arije; namesto tega jo preoblikuje v področje notranjega raziskovanja, prostor napetosti, kjer se pod mitom pojavljajo telesa, želje in skrite rane.
Zvesta estetiki Peeping Toma, ki si deli odrski jezik, za katerega so značilne fizična intenzivnost, vizualna poezija in večplastni pomeni, ne toliko poskuša ilustrirati zapleta, temveč razkriti njegove temeljne sile.
V središču njene interpretacije sta Carmen (interpretira jo Asmik Grigorian) in Don José (Jonathan Tetelman). Nista zgolj lika, ujeta v stroj romantične usode; temveč dve zavesti, ki se spopadata s konfliktnimi impulzi, dinamiko moči in globoko zakoreninjenimi osebnostnimi razpokami. Režiserka Carrizo se osredotoča na prenos tistega, kar leži onkraj besed: privlačnost kot vrtoglavica, svoboda kot grožnja in navezanost kot posest. V tej viziji Carmen ni več zgolj ikona neodvisnosti ali zapeljevanja; postane izmuzljiva, spreminjajoča se prisotnost – skoraj sijoča v svojem zavračanju, da bi jo prikovali na tla.
Produkcija obljublja tudi razširitev obsega drame, da bi zajela njen človeški in družbeni kontekst. Družinske vezi, lik Don Joséjeve matere, prisotnost Micaële (Kristina Mkhitaryan), utelešenja ženskosti, ki velja za “ugledno”, in Escamillo (Davide Luciano) s svojo odkrito možatostjo: režiserka nobene od teh vlog ne obravnava zgolj kot stranske. Namesto tega tvorijo mrežo sil, ki vodijo, omejujejo ali destabilizirajo protagoniste.
Zdi se, da Gabriela Carrizo s tem Carmen oddaljuje od področja romantične tragedije in jo k meditaciji o drugačnosti – o tistem, kar moti, privlači in na koncu prevesi tehtnico. Carrizina interpretacija si manj prizadeva poustvariti specifičen svet kot izraziti stanje notranjega nemira: stanje posameznikov, ki se komaj prepoznajo, ujeti v primež lastnih protislovij.
Pod njenim vodstvom Carmen postane več kot le svobodomiselna junakinja, ki se sooča z ljubosumnim moškim; pojavi se kot figura trenja med željo in strahom, med impulzom, da bi se dotaknila drugega, in potrebo, da bi ga posedovala. Intenzivnost uprizoritve obljublja, da bo ustrezala tudi glasbenemu vodenju, ki je tukaj zaupano nekonvencionalnemu Teodorju Currentzisu, ki vodi svoj orkester Utopia.
Marijan Zlobec