Lepo je bilo na odprtju samostojne razstave slovenske multumedijske umetnice Špele Petrič v Parterju Cukrarne. Prišlo je veliko ljudi, da bi spoznali prav poseben umetniški projekt umetnice, ki živi in ustvarja na Nizozemskem, kjer je svoj projekt razvijala in gradila kar pet let. Naslov njene razstave je Zajesti. Umetnica pa napoveduje svoje prvo vodstvo po razstavi v soboto, 19. septembra, ob 17. uri. Brezplačne rezervacije mest za vodeni ogled sprejemajo na info@cukrarna.art. Rezervacije so možne do petka, 18. 9. 2026 do 15.00.
Razstava v Pritličju Cukrarne, vse fotografije Marijan Zlobec
Špela Petrič se z umetniško-raziskovalnim projektom Zajesti na primeru gojenja paradižnika in kumar osredotoča na vprašanje, kako algoritemske infrastrukture oblikujejo naša telesa.
Špela Petrič
Razmerja, ki se z uživanjem industrijsko pridelane hrane vzpostavljajo med telesi in infrastrukturami, razume kot »nerodno intimnost«, kot obliko intimnosti, ki ni osnovana na čustvih in naši privolitvi, temveč nastaja skozi dolgotrajno odvisnost od sistemov, katerih notranje delovanje praviloma ostaja zunaj našega pogleda.
Razstava
Razstava izhaja iz serije performativnih gest, ki jih je umetnica izvedla v visokotehnoloških rastlinjakih na Nizozemskem, ter obiskovalce sooča z nevidnimi in spregledanimi platmi pridelave zelenjave.
Vhod v razstavo
Skozi razstavljena dela je spregovorila o digitalizaciji in avtomatizaciji pridelave ter o »nerodni intimnosti«, razmerjih, ki se med našimi telesi in tehnološkimi infrastrukturami vzpostavljajo z uživanjem industrijsko pridelane hrane.
Špela Petrič
K izbiri lokacije je prispevalo dejstvo, da princip in oblika sodobnega rastlinjaka, ki ga je kot »napredek v agrikulturi« posvojil pretežni del Evrope, izvirata prav iz tam. Tovrstni rastlinjaki so zaprta, visoko specializirana okolja, v katerih so tako živi kot neživi akterji podvrženi obsežnemu zbiranju podatkov ter hitremu uvajanju digitalizacije in avtomatizacije, ki je sposobna selekcionirati dobro od slabega, primerno od manj primernega, užitno od manj zanesljivo užitnega, lepo od manj lepega…
Podpis v knjigo ali katalog z vloženimi kumaricami
Razstava je zasnovana kot okolje, ki obiskovalca prek serije protokolov oziroma vaj sooča z nevidnimi in spregledanimi platmi pridelave zelenjave. Na vhodu se najprej srečamo s podobami paradižnikov, kot jih je posnel robotski sistem za ocenjevanje zorenja in napoved pridelka.
Darilo Blažu Peršinu
Spremlja nas pesem upora, ki govori o migrantskih delavcih, sicer pa je priredba tradicionalne poljske pesmi. Infiltrirana na radijsko postajo s predvajanjem kontaminira zvočno pokrajino rastlinjakov, delovnega okolja številnih sezonskih delavcev iz vzhodne Evrope.
Na ogled so tudi elementi intervencije, ki so rezultat umetničinega prostovoljnega dela na pakirni liniji: enodnevno kvoto kumar, ki jih je strojni vid sistema za sortiranje zavrnil na podlagi njihovega videza, je zbrala in vložila v kis.
48 kozarcev vloženih kumaric
Nastalo je 48 kozarcev vloženih kumaric, poleg tega pa še fotoknjiga, ki vsebuje slike njihovega profiliranja in izsledke o razlogih, da jih je algoritem uvrstil med neprimerne za prodajo. Kozarce umetnica v okviru performativnega sporazuma o skrbništvu podarja odločevalcem na področju gospodarstva, politike in kulture. Zraven njih je v samovozečega robota spremenjen tekoči trak, ki potuje po navidezno neskončni pokrajini rastlinjakov.
V razstavnem prostoru so še številni elementi, kakršne najdemo v avtomatiziranih obratih za pridelavo zelenjave, med drugim tirni voziček in pa rastlinjak, ki vsebuje odslužene 12-metrske rastline paradižnika. Njihov donos je bil v njihovi najproduktivnejši dobi – ki je bila prav tako rezultat avtomatiziranega in optimiziranega sistema – v ličnih paketih na voljo potrošnikom v lokalnem supermarketu.
Projekt Zajesti, zgrajen na neposrednem dostopu do industrijskega rastlinjaka in njegovega tehnološkega aparata, udejanja kontaminacijo sistema od znotraj. S serijo performativnih intervencij, ki prevzemajo principe sistema in vstopajo vanj skozi razpoke, razkriva lastnosti sistema, v katerega so vpisana nesorazmerja med infrastrukturo in telesi, ki so ji podvržena.
Vendar ne ostaja pri tem – tudi obiskovalce vabi, naj nadaljujejo ta proces, naj kot potrošniki oziroma jedci presežejo zgolj ozaveščanje omenjene neenakopravne odnosnosti in »zajejo« vanjo: tako, da vzpostavijo aktiven odnos do porojene nerodne intimnosti skozi sledenje protokolom v galeriji, v bližnjem supermarketu ali doma, s čimer se projekt širi onkraj zidov Cukrarne, v prostore vsakdana, kjer subvertira rutine in navidezno banalne preplete razmerij, na osnovi katerih je organizirano sodobno življenje. (Iz predstavitve razstave Alenke Trebušak).
Zahvala Blaža Peršina
Zajesti ali Za jesti je slovnična dilema, ki jo je avtorica iz glagolske oblike spremenila v samostalniško in s tem naslovila celoten prostor Cukrarne kot skupek različnih prvin v en pojem, ki po svoje lahko opredeljuje vse, kar vidimo, od sedežev za obiranje sadja, zelenjave, morda celo grozdja med trtami, pravcati montažni rastlinjak z vsemi potrebnimi napeljavami, s posebnimi kreiranimi plašči ali avtorskimi pelerinami za obisk ali sprehod po rastlinjaku, tekočem traku s posebnimi stroji ali strojčki, z vrhuncem v 48 najmanj trilitrskih kozarcih vloženih kislih kumaric, ki so bile pred vlaganjem poslikane in objavljene v posebnem katalogu.
Avtorske pelerine za obisk rastlinjaka
Ves ta delovni ritual se zdi po eni strani del storitvene ali prehranske dejavnosti, po drugi ekološke, pa še energetske, strogo nadzorovane, izračunane. A bolj se zdi, da je za avtorico najpomembnejša komponenta antropološka; kaj naredim, ko stopim v rastlinjak, kakšen je ta prostor, kako se v njem počutim, kaj pričakujem, zakaj vstopam vanj, kaj vidim, opazujem, v časovnem razmiku vidim, kakšen je odnos do sprememb, razvoja, zorenja in seveda bistveno – do življenja narave, pa še človeka kot morda organiziranega kreatorja vsega. Ni pa to nujno. Saj vidimo, da so kumarice, ki so bile izbrane, v bistvu ali pogojno rečeno ubrale svojo pot in se sistemu vzgoje in organizirane obravnave uprle. A one tega ne vedo. Um jim ni dan.
Špela Petrič o tem na odprtju razstave ni spregovorila, a v bistvu je tako. Njenih 48 kozarcev kumaric so zavržena avtonomija nestrinjanja s sistemom strojev, ki izberejo, kar je določeno v njih samih, medtem ko so žaljivo odstranjeni slabši pridelki lahko postali samostojni umetniški subjekt z umetniško dodano vrednostjo.Bistveno višjo. (Če se spomnimo one banane, prilepljene na zid z lepilnim trakom).
Kdo potemtakem vse ve in nadzira, kreira, povezuje in ločuje ? Kdo trpi, medtem ko uboge kumarice nimajo možganov ?
Človek projicira sebe v naravo kot živo bitje in zelo trpeče, sicer ne bi reagirala tako, kot to počne vsak dan, vsak teden, vsak mesec in tako naprej do mračnih prerokb.
Animacija in simulacija najboljše naravne ali umetne danosti je zgolj korekcijski izziv, ki bi v človeški preračunljivosti in manipulativnosti bolj osmislil sebe kot svojo naravno žrtev.
Tu bi se morda lahko spomnil na znamemnito konzervo Merda d’artista že iz leta 1961 Piera Manzonija, ki sem jo bil nekoč videl na razstavi v Italiji (Benetke, Milano). Tu sicer ne bi pomislil, da je direktor Blaž Peršin dobil simbolno prvi kozarec v zgornjem pomenu umetnine.
Špela Petrič z določeno klostumsko prepoznavnostjo za rastlinjak
Se pa je doslej v umetnosti v podobnih kozarcih znašlo že marsikaj. Pred leti smo v muzeju ali delavnici čokolade v delti Mekong v Vietnamu preizkusili ali poskusili šilce kačje sline iz steklene posode podobne onim kumaricam v Cukrarni, v kateri so bile v resnici vložene – strupene kače.
Kot vidite, ni bilo toliko ali dovolj strupa, da bi se tega ne mogel spomniti.
Zajesti, 2026 | Asistent produkcije: Simon Gmajner | Oblikovanje razstave: Miha Turšič | Konceptualno svetovanje: Agnieszka Anna Wołodźko | Kustosinja: Alenka Trebušak | Kuratorsko svetovanje: Adrijan Praznik | Izvedba: Fabrikaid d.o.o. |
Tehnični vodja postavitve: Jože Kalan | Tehnična pomoč: Valter Udovičić, Projekt Atol | Produkcija in koordinacija razstave: Janja Buzečan | Oblikovanje: Ajdin Bašić | Odnosi z javnostmi: Mojca Podlesek, Rea Vogrinčič | Izobraževalni in andragoški program: Nina Vošnjak | Posebna zahvala: Marko Peljhan | Producent: Cukrarna/MGML | KoproducenT: Zavod 2^32 | Sofinanciranje: Mestna občina Ljubljana, Creative Industries Fund NL, Amsterdams Fonds voor de Kunst.
Marijan Zlobec