Salzburška otvoritvena operna predstava Bizetove Carmen takoj vzbuja različne kritiške odmeve. Dlje kot geografsko gremo, bolj so kritiki kritični, kar je po svoje logično, saj avstrijski kritiki ne bodo prvi napadli lastnega festivala, najslavnejšega na svetu. Avstrijci raje berejo nemške kritike. Tu smo odkrili takojšnji zapis iz BR Klassik.
“Tudi vojak Don José se vanjo zaljubi; dezertira zaradi nje in zapusti svojo zaročenko Micaëlo. Toda Carmen na koncu izbere bikoborca Escamilla, Don José pa znori od ljubosumja – in jo ubije. Ta femicid se ne zgodi v vakuumu, temveč znotraj sistema zatiranja in nasilja. Argentinska režiserka Gabriela Carizzo to jasno pokaže že na samem začetku svoje produkcije, včasih precej drastično: na primer, ko fant iz otroškega zbora uperi puško v druge otroke.
Prizor iz salzburške predstave Carmen, foto SF/Virginia Rota
Ni prvi primer v Salzburgu, da otrok strelja na drugega otroka
Carizzo je po izobrazbi plesalka in koreografinja; vodi belgijsko plesno gledališko skupino Peeping Tom. Sodelujejo tudi pri “Carmen”: s sunkovitimi gibi igralci obračajo notranji svet likov navzven. Včasih to ustvari novo perspektivo, pogosto pa se zdi umetno – in kot slogovni pripomoček postane dolgočasen skozi večer. Enako velja za elektronske zvočne učinke, ki so vmes vtkani, kot so nevihte ali popačeni glasovi. Čeprav je nekaj dramatično močnih trenutkov, produkcija vedno znova izgubi jasno osredotočenost. Še posebej je preobremenjena v tretjem dejanju.
Pevci pa so zelo prepričljivi, še posebej Asmik Grigorian. Njena Carmen ni moška fantazija, temveč resnična oseba iz mesa in krvi. Kot sopranistka v tej mezzosopraniski vlogi vedno znova premika meje svojega glasu in ji doda dodatno plast izraza. Jonathan Tetelman kot Don José se sprva trudi najti svoj glas in igralsko podlago, a se vztrajno izboljšuje. Tudi sopranistka Kristina Mkhitaryan je močna s svojim jasnim, tehnično dovršenim glasom: njena Micaëla zagotavlja kontrapunkt impulzivni Carmen. Iz orkestrske jame se razliva veliko energije in navdušenja, deloma zato, ker glasbeniki orkestra Utopia večino predstave igrajo stoje.
Dirigent Teodor Currentzis rad premika meje – primerna izbira za opero in za ta operni večer. Na koncu občinstvo še posebej navija za ansambel, zbor in orkester. Produkcijska ekipa pa je bila deležna tudi nekaj žvižgov.” (Iz BR Klassik)
Zloraba otrok v odrski operni tragediji je očitna
Problem zlorabe otrok v salzburških opernih produkcijah ni nov. O tem sem pisal že po ogledu Verdijevega Macbetha. “Predstava Verdijevega Macbetha je močna, a vseeno zbuja pomisleke, zlasti glede velikega ali prevelikega poudarka in zlorabe otrok v še predpubertetni dobi za tako krvava odrska dogajanja, kot so ravno v tej operi. Malo so zamenjali z Janačkovo Lisičko Zvitorepko.”
Prizor iz Verdijevega Macbetha v Salzburgu z veliko funkcijo otrok, vse fotografije SF/Ruth Walz
Zapis
Otroci pa so v operi v Salzburgu s puškami korakali že prej. Spomnimo se Mozartove Čarobne piščali. Takrat (12. avgusta 2022) sem med drugim zapisal: “Za mednarodni primer take fotografske cenzure, naj naveden ponujenih več kot 50 fotografij letošnje salzburške predstave Mozartove Čarobne piščali. Ko vidiš predstavo in potem želiš objaviti fotografije po lastni presoji in vsebini na odru dejansko prikazanega in predstavljenega, pa nenadoma ugotoviš, da ravno tistega v tiskovni ponudbi fotografij ni. Tako so v Čarobni piščali cenzurirali vse vojaške teme, ki v bistvu izhajajo iz dogajanja na frontah prve svetovne vojne, vojaške teme, kaj šele prizore, kjer se trije dečki igrajo z vojaškimi puškami…, kar kot gledalec predstave seveda vidim, ko pa bi to rad ilustriral, ravno tega ne morem in smem.
Sam sem nekaj vojaških prizorov seveda fotografiral, saj gre v režijskem posegu sicer zelo mlade režiserke Lydie Steier in scenografije Katharine Schlips, ob kostumih (tudi vojaških) Ursule Kudrna pa še pod dirigentskim vodstvom četrte ženske, Joane Mallwitz, za prizore, ki so kočljivi, zlasti pri militarizaciji otrok, pa tudi v bistvu vojaški ali militantni zlorabi in preobrazbi pravljičnih likov v vsej Čarobni piščali. (Odlomek iz teksta o predstavi Penelopiada Margaret Atwood Ljubljanske Drame SNG na Ljubljana Festivalu, ki je bil pod pritiskom kazenske ovadbe umaknjen – zaradi določenih fotografij iz predstave). Tekst je bil dvakrat objavljen in dvakrat umaknjen.
Sprememba, ki se je zgodila v Salzburgu: Čarobna piščal (2022), Macbeth (2023, 2025) in letos Carmen je, da so te fotografije že uradne in dostopne vsem medijem.
Objava na Kritik.si
Zaključni aplavz v Veliki festivalski dvorani po premieri Carmen, foto SF/Marco Borrelli
Zbor
Solisti in dirigent
Marijan Zlobec