Mozartova Čarobna piščal je tako kot Don Giovanni programska stalnica Salzburških slavnostnih iger, čeprav seveda operi nista vsako leto na programu, so pa pričakovanja dolgoletnih obiskovalcev festivala – teh pa je več deset tisoč iz kakih 80 držav, vedno velika in – primerljiva.
Starka Papagena in Papageno
Zdi pa se, da ostaja po odmevnosti in večletnem uprizarjanju Čarobne piščali v dvorani Skalne jahalne šole, še nepresežena ona izpred štiridesetih let v režiji Jeana Pierra Ponnella. Bila je pravljična.
Papageno in Papagena
Problem letošnje predstave je v nihanju med pravljičnostjo in aluzijami na neke pretekle, seveda iz naše perspektive, ne pa Mozartove, žal vojaške in vojne, s sicer možnimi različnimi razlagami, a je že tako, da ne moreš Čarobni piščali dati pridiha dogajanja med prvo svetovno vojno nekje na fronti, operne like spremeniti v vojake, postaviti Sarastra v uniformo, dati trem dečkom puške v roke…
Trije dečki vzamejo knjigo kronike družine v svoje roke
Tu sem že predstavil nekaj utemeljitev svojega razumevanja Čarobne piščali režiserke Lydia Steier, ki si je v svojem videnju opere zastavila vprašanje: kaj je še realnost in kaj že sanje ?
Pamina in Tamino s Sarastrom
Čarobna piščal se zelo prepričljivo začne kot pripovedovanje oziroma branje iz stare in velike knjige o družinski kroniki dedka treh dečkov, a tako, da se vse bolj poglabljamo ne v dogajanje v družini, ampak v pravljičnost, ki nastopi takoj, seveda z realnimi vdori v branje in vedenje, tako rekoč z dvojnim vplivom in funkcijo: trije dečki niso samo poslušalci branega, ampak akterji iz prebranega, kot kakšna takojšnja operno dramska afirmacija Mozartove opere. Ta koncept je vsaj na začetku zelo zanimiv, izviren, dogajalno privlačen, saj vidimo postavitev družine za mizo pred začetkom skupne silvestrske večerje (?) z molitvijo in pokrižanjem vseh, ki pa vizualno bolj daje vtis dogajalnega prostora v kakšnem anglosaksonskem, ne pa avstrijskem ambientu – že med izvajanjem uverture.
Tamino ali ljubezenska zgodba je dolga
Ta lociranost se potem s sijajno odrsko tehnologijo v salzburški Hiši za Mozarta z lahkoto spreminja, dokler se na koncu ne vrne nazaj, a zdi se, da so trije dečki medtem že odrasli, saj so med poslušanjem in soustvarjanjem zgodbe v Čarobni piščali spoznali tako rekoč že vse, zlasti pa strahote vojne, fronte, čiščenja v ognju s prizori s fronte prve svetovne vojne v obliki filmskih odlomkov in citatov, ranjencev s fronte, bolniških sester, Sarastra kot vojaškega starešine, treh dečkov kot pubertetnikov, ki so jim puške v rokah in čelade na glavi prva izkušnja odraslosti ?
Tamino in govornik
S tem se Mozart ne bi strinjal, a koga on sploh še briga, če pa se režiserka zgleduje po Alici v čudežni deželi in po njenem odpiranju vrat iz sobe v novo sobo in z novimi prizori. Izhajanje iz Mozarta samega se očitno kaže že kot nekdanja gledališkost, ne pa kot to počno sodobna, režijska gledališča, z dominacijo režiserja kot takega, ki traja že desetletja, a z manjšimi uspehi kot so o samih sebi prepričani režiserji.
Čarobni inštrument
Dirigentka predstave Joanna Mallwitz se je s takim režijskim pristopom Lydie Steier strinjala, saj sta potem lahko v celoti dominirali, kot prvi režijsko dirigentski par v stoletni zgodovini salzburškega festivala. Dirigentka je izjavila, da se je morala osvoboditi nekaterih predsodkov oziroma tradicije in vtisov o tej operi, ki so bili v njej, čeprav je Čarobno piščal dirigirala že v več opernih hišah. Seveda pa se mora najprej sama za trdno odločiti, kaj lahko prebere v Mozartovi partituri in kaj bo tolerirala, ko bo videla delo kolegice režiserke v oderski postavitvi partiture na njenem dirigentskem pultu. S sprejetjem koncepta se je očitno strinjala, kar pa pomeni dominacijo režiserke.
Pravljičnost Čarobne piščali
Vprašanje, ki si ga je zastavila režiserka Lydia Steier, je bilo: kaj se mi odrasli lahko naučimo od svojih otrok ? Po eni strani je Čarobna piščal resda pravljica, po drugi strani pa je skoraj meditacija o vsebinah, ki pa se izrazito dotikajo odraslih oziroma so njihova domena. A pri tem sta avtorici pozabili, da otroci berejo ali poslušajo pravljice, dokler vanje verjamejo. V tej predstavi pa je bil razviden nekakšen časovni razvoj ali postavitev iluzionističnega sveta v kontekst realnosti z nenehnim mešanjem ravni, prostorov, časov, funkcij oseb…, kot da bi želeli pravljičnost nenehno zanikati, hkrati pa ji priznati vlogo, kot da brez nje ne more biti ničesar, tako v svetu otrok kot odraslih. V tej dvojnosti je salzburška Čarobna piščal zanimivejša od nekaterih poprejšnjih postavitev.
Ugrabljena Pamina
Zakaj je uporabljena vojna, vojska, video iz vojne, fronte, puške v rokah otrok, alkohol, nenehno kajenje, Rdeči križ… ? Jasno je, da imamo lahko aluzijo na sedanjo vojno v Ukrajini, pa še poprej v avstrijski zgodovini, zlasti prva svetovna vojna z množičnim umiranjam na frontah. A Mozart na kaj takega ni niti pomislil, torej zakaj ga je treba “popravljati” ?
Zmaj grozi vsem
Režiserka govori o časovni umestitvi svojega videnja Čarobne piščali. Postavlja jo v novoletno (začetno, uverturno) praznovanje novega leta 1912/1913, tako da bi po tej logiki smeli pomisliti na dogajalni čas v operi še nekaj let prve svetovne vojne, ko se v vojaški obleki pojavljajo vsi.
Pamina in dedek
Njeno prepoznavno geslo je: vsi smo nekaj izgubili, v najboljšem primeru čas in denar, v slabšem osebo ali zdravje. Kar so bile nekoč zgolj napovedi, je postala resničnost. Režiserka se sprašuje, ali je vloga Pamine mizoginistična, kaj je v nekakšni pomiritvi me Sarastrom in Kraljico noči, in kaj se v resnici dogaja v realnem, sedanjem svetu ? Vse to je sicer možno, a je hkrati vsega preveč, prenagosto, na kupu, za gledalca bolj obremenjujoče kot ne. Tu ob omenjenih hitrih spremembah scen predstava v nekaj scenah pred nas postavlja nekakšne prereze prostorov v njihovi notranjosti, kot da bi z ulice gledal v hišo brez sten, ko se lahko vidijo vsi prostori in seveda vsi ljudje v njih hkrati.
Problematičnost Čarobne piščali se začenja z vojnimi temami
Režiserka je v operi, tako kot sicer obstaja sam tekst, ohranila vsebinskost v pripovednosti, branem tekstu omenjenega deda, ki ga prepoznamo kot nekdanjega Pripovedovalca. Dedek je tu v prednosti, ker mu je režiserka dodelila v branje posameznih vsebinsko smiselnih celot, opredeljenih kot prva, druga, tretja, četrta…slika. Torej brez njegovega branja vsebine, le – te ne bi bilo ? Vsebina lahko nastaja sproti le kot operna ilustracija branega in prebranega ?
Tri dame ustrelijo zmaja
Že iz veh nekaj opomb in omemb je bralcu lahko razvidno, da je predstava Čarobne piščali zelo gosta, verjetno celo najgostejša doslej, saj mora vendarle ohraniti vse, kar je napisal Mozart, da bi potem mi ugledali in spoznali še vse dodatke.
Priprave na večerjo in še v pričakovanju otrok
Scenografka Katharina Schlipf je s tem opernim projektom prav gotovo dosegla svoj dosedanji scenografski vrh. Toliko izzivov, ki si jih je zastavila, jih v operi opazila in z uporabo zapletene odrske tehnike zelo uspešno razrešila, bi težko našli še v kakšni drugi predstavi Čarobne piščali. Morala je misliti na vse, zdi se da bolj kot režiserka sama. Ustvarila je zelo dinamično predstavo, kjer vse scensko funkcionira, a se hkrati tako rekoč neštetokrat spremeni. V tem pa je modernejša kot režiserka.
Pamina, trije duhovniki, dedek in trije dečki
Četrta ženska v predstavi je kostumografinja Ursula Kudrna. Poskrbela je za množico diferenciranih kostumov, od meščanskih do duhovniških ali svečeniških, vojaških, bolničarskih…, kar pomeni velik vsebinski razpon.
Kraljica noči
O detajlih same scensko-režijske postavitve salzburške Čarobne piščali bi se še dalo pisati in se pri tem opredeljevati za in proti, dejstvo pa je, da sam festival ni nudil za objavo nobene vojaške fotografije, ki bi aktualizirale vojno kot tako. Enostavno so vse cenzurirali, čeprav je njihovo in videno na odru.
Vojna scena, foto Marijan Zlobec
Orožja je v Čarobni piščali preveč, saj ga Mozart nima
Čarobna piščal je imela dobre pevce, morda je bil še najboljši tenorist Mauro Peter kot Tamino s svojim plemenitim lirizmom in že skoraj karizmatično držo nekoga, ki je v sebi čist in pripravljen na vse preizkušnje in ovire, ki se bodo pokazale na njegovi življenjski poti.
Aplavz za nastopajoče
Podobno odrsko karizmo je imela sopranistka Regula Mühlemann kot Pamina. Bila je avtentična v vseh prizorih, ki so jo naredili plemento, sočutno, razumevajočo, altruistično, a hkrati ljubečo, (omenjene sovražnosti v njej nisem opazil). Glasovno je bila prav tako lirska, čista, mehka, topla.
Dirigentka
Podobno odličen je bil par Papagena in Papageno. Maria Nazarova in Michael Nagl sta prepričala, čeprav sta bila scensko in režijsko zelo zgnetena v konglomerat oseb na premajhnem prostoru.
Tri dame
Bolj vprašljiva je bila Kraljica noči, tako po svoji funkciji kot izvedbi. Nastopata dve, večinoma Brenda Rae, na moji predstavi pa mlada Jasmin Delfs (iz kvote mladih solistov salzburškega festivala). Tu je moč kraljice precej zbledela, ne glede na njeno fizični vnebovzetje ali vnočvzetje, vsaj na prvem nastopu. Ni dramatične osebnosti in ne glasu, ki ju ta vloga zahteva. V drugem prizoru je prav tako njen izraz bil prebled in tako do pravega soočenja s Sarastrom ni prišlo. Posebno vprašanje je njeno vedenje pri mizi med uvodnim prizorom med izvajanjem uverture, ko v navalu besa vse pomeče s slavnostne mize in razbije, tako da novega leta kot praznika sploh ne bo.
Trije dečki
Malo sta me prepričala tako Sarastro kot Monostatos. Basist Tareq Nazmi je v tej postavitvi bolj meščan, da ne rečem malomeščan kot iz nekega angleškega in na videz visokega stanu, poje pa bolj “predavateljsko”. Tenorist Peter Tantsits je bil ves čas bolj podoben opici in predstavi ni bil ravno v korist.
Odlične so bile vse tri dame: Ilse Eerens, Sophie Rennert, Noa Beinart, pa trije dečki, duhovnika oziroma Pripovedovalec: Simon Bode in Henning von Schulman, dedek, igralec Roland Koch.
Pri luči in videu sta omenjena Olaf Freese in Homme Hinrichs, ne pa odlomki iz dokumentarnih filmov s fronte.
Dirigentka Joana Mallwitz je bila z Dunajskimi filharmoniki in Koncertnim združenjem zbora dunajske Državne opere odlična. Je visoka, z dolgimi rokami, je temperamentna, odločna, ima sijajno levo roko, s katero predaja svoje emocije na nastopajoče. Njeno delo je bilo spričo komplicitanosti, večplastnosti in gostote predstave še težje, a je vse obvladala z odliko. Dunajski filharmoniki uživajo v svoji slavi, čeprav jo morajo v Salzburgu dokazovati vsak dan, pri zboru pa se lahko samo čudimo, kaj vse znajo peti na pamet.
Marijan Zlobec