Nove knjige Založbe ZRC: Močna kakor smrt je ljubezen (7)

Naslovnica

Monografija na širokem kulturnozgodovinskem ozadju starega Bližnjega vzhoda in antike ponuja celosten pogled na čustva kot temeljno silo človeškega doživljanja. Pokaže, da čustva niso bila razumljena le kot zasebna, notranja stanja, temveč kot družbeno učinkovite sile, ki so oblikovale pravni red, religijo in odnose. V središču so ženski liki, katerih pripovedi razkrivajo raznolikost njihovih vlog v družbi; kot nosilke odločanja, posredovanja in skrbi pogosto iz ozadja odločilno sooblikujejo življenje skupnosti. Njihove zgodbe razpirajo napetosti patriarhalnega sveta – izključenost, zlorabo, molk in tiho vztrajnost. Pomembno mesto imajo tudi medgeneracijski odnosi kot preizkus zvestobe, odgovornosti in pravičnosti. Še posebej izstopa Visoka pesem kot izviren model ljubezni, ki presega odnose nadvlade in jo prikaže kot dialog, vzajemno priznanje in odgovorno bližino med osebama. V njej se ljubezen razodeva kot temelj odnosa, ki povezuje in vztraja – močna kakor smrt. Monografija na presečišču literarne analize, zgodovine čustev in kulturnozgodovinskega pristopa pokaže, kako so staroorientalske in antične predstave o čustvih sooblikovale evropsko kulturo, literaturo in umetnost.

Irena Avsenik Nabergoj je leta 1994 diplomirala iz slovenskega jezika s književnostjo in iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V letih 1993–1995 je bila ob študiju na Filozofski fakulteti redno zaposlena kot sopranistka v Slovenskem komornem zboru, v letih 1995–2000 pa je bila ob magistrskem študiju s področja literarne zgodovine redno zaposlena na RTV Slovenija kot lektorica-fonetičarka.

Leta 1998 je na oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete magistrirala s področja literarne zgodovine, literarne kritike in esejistike. Leta 2004 je kot mlada raziskovalka v okviru Inštituta za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani doktorirala z literarnozgodovinsko in primerjalno raziskavo opusa Ivana Cankarja z naslovom: »Greh, krivda, kazen in odpuščanja v delih Ivana Cankarja«, ki jo je vpisala in opravljala na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Ukvarja se s slovensko literaturo in kulturo v evropskem kontekstu. Področja njenega zanimanja in delovanja so zlasti:

• reprezentacije prve in druge svetovne vojne v slovenski in svetovni književnosti;
• reprezentacije Judov in judovstva v slovenski in svetovni književnosti, avtobiografiji, dnevnikih, esejistiki in kritiki;
• motiv Lepe Vide ter lik zapeljivca/ugrabitelja od folklore do literature ter primerjave s svetovnim folklornim izročilom in književnostjo;
• transformacija antičnih in bibličnih motivov v literaturi in drugih umetnostih;
• Ivan Cankar ter literatura in likovna umetnost slovenske in evropske moderne oz. nove romantike;
• ljubezen in krivda, kazen in odpuščanje v literaturi;
• etika, estetika, retorika v literaturi;
• resničnost, resnica in lepota v zgodovini literature in umetnosti;
• literarne vrste in zvrsti, biografija in avtobiografija

Od leta 2004, ko je dosegla prvi doktorat, je objavila 5 angleških (Peter Lang 3, Cambridge Scholars Publishing 1, Vandenhoeck & Ruprecht 1) in 6 slovenskih znanstvenih monografij ter številne slovenske in angleške znanstvene študije.

Ddr. Irena Avsenik Nabergoj, foto Wikipedija

Uredila in komentirala je tudi izbor Cankarjevih del Svetovi srca in duha: odlomki iz del Ivana Cankarja (Ljubljana, Cankarjeva založba, 2010).

Knjiga Literarne vrste in zvrsti: stari Izrael, grško-rimska antika in Evropa (2011) je prva monografska študija v slovenščini, ki ciljno obravnava posamezne literarne vrste in zvrsti na analitični in sintetični ravni z ilustracijo vzorčnih besedil od antike do danes. Monografija je namenjena predvsem študentom, profesorjem in drugim raziskovalcem na področju literarnih ved in na drugih področjih humanistike (primerjalna književnost, filozofija, gledališče idr.). V prvem delu knjiga sintetično obravnava literarne vrste in zvrsti z vidika razmerja med resničnostjo in fikcijo v najpomembnejših delih estetike in literarne teorije od antike do danes, v drugem delu pa je z definicijami, s sodobnimi literarnoteoretičnimi in literarnozgodovinskimi oznakami ter s primeri vzorčnih besedil iz slovenske in tuje književnosti prikazano dvaindevetdesetih literarnih vrst in zvrsti v njihovi diahroni in sinhroni razsežnosti (sodelovanje z založbo Kröner v Stuttgartu).

Monografija Resničnost in resnica v literaturi: od antičnega do modernega evropskega literarnega in kritičnega diskurza (2013) je v Sloveniji pionirsko delo o obravnavani tematiki ter ena redkih tovrstnih študij tudi v svetovnem merilu. Avtorici je pomenila vsebinsko izhodišče za vsebinsko razširitev njenih raziskav s področja literarnih ved na področje Svetega pisma in judovstva, na osnovi katerih je nastala njena druga doktorska disertacija s področja teologije (Resničnost in resnica v literaturi, v izbranih bibličnih besedilih in njihovi literarni interpretaciji, 2015). V njej je avtorica za izhodišče znanstvene hipoteze vzela vprašanje, kako je mogoče razlikovati med resničnostjo ali resnico v odnosu do zunanjega poteka stvari in do družbenih norm ter resnico v osebnem, globljem moralnem pomenu, torej med »zunanjo« in »notranjo« resnico. Namen te študije je, da avtorica z natančnejšo analizo izbranih besedil pride do ustreznih meril za razlikovanje med enostranskimi, pristranskimi in vsestransko utemeljenimi pogledi teoretikov estetike, literarnih teoretikov, eksegetov, filozofov in teologov o pomenskih vidikih resničnosti in resnice.

Njena druga disertacija je leta 2018 pod naslovom Podobe resničnosti, resnice in Ljubezni v Svetem pismu in literaturi v razširjeni obliki izšla pri založbi SAZU.

Knjiga Mirror of reality and dreams: Stories and confessions by Ivan Cankar (Ogledalo resničnosti in sanj: zgodbe in izpovedi Ivana Cankarja; Frankfurt etc.: Peter Lang, 2008) je prva znanstvena monografija o opusu največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja v angleškem jeziku. Njegova dela obravnava glede na pisateljev odnos do eksistencialne, družbene in moralne resničnosti v posameznikih in v družbi. Tematološka in slogovna analiza se osredotočata na osebne izpovedi in bogato simboliko, ki razkrivajo svet pisateljevega notranjega življenja in njegovih vrednot. Študija uveljavlja intertekstualni pristop, ko ugotavlja vpetost pisateljevih del v družbeno-kulturni, jezikovni in umetniški kontekst evropskega literarnega razvoja, tradicije in mehanizmov vplivanja. Primerjalna analiza besedil v medbesedilnih razmerjih razkriva močan vpliv klasične in sočasne evropske literature iz obdobja fin de siècla na njegovo pisanje, kar se kaže v Cankarjevem navezovanju na dela avtorjev od Biblije (vpliv Nove zaveze) in grške antike (vpliv Platona, Homerja) do klasične angleške dramatike (Shakespeare), španskega romana (Cervantes), ruskega psihološkega realizma (Dostojevski, Tolstoj, Gogolj idr.), evropskega naturalizma in dekadence (Govekar, Zola idr.), impresionizma, simbolizma in nove romantike (Ibsen, Maeterlinck idr.).

V drugi od treh angleških monografij o Ivanu Cankarju The Power of Love and Guilt: Representations of the Mother and Woman in Literature by Ivan Cankar (Moč ljubezni in krivde: reprezentacije matere in ženske v literaturi Ivana Cankarja; Frankfurt etc.: Peter Lang, 2013) avtorica osvetljuje podobe matere in ženske, kot jih prikazujejo Cankarjeva literarna dela, pa tudi njegova pisma materi in ljubezenska korespondenca. Primerjalna raziskava razkriva, da takšnega odnosa do matere ne najdemo pri nobenem drugem pomembnejšem avtorju evropske literature. V upodobitvah matere pisatelj prehaja od avtobiografskega spominskega pisanja do simbolističnih in idealiziranih komparacij svoje matere z Božjo materjo Marijo; prek ženskih literarnih značajev, ujetih med erotično strast in krivdo ter duhovno hrepenenje, pa razkriva svoj odnos do ljubezni in spolnosti.

Tretja znanstvena monografija avtorice o literarnem opusu Ivana Cankarja v angleškem jeziku je izšla pod naslovom Justice and redemption: anthropological realities and literary visions by Ivan Cankar (Pravičnost in odrešenje: Antropološke resničnosti in literarne vizije pri Ivanu Cankarju; Frankfurt etc.: 2014).  Knjiga govori o pisateljevem dojemanju resničnosti ter o njegovi viziji pravičnosti in odrešenja. Ta vizija v Cankarjevih literarnih delih ob njegovem doživljanju krivičnosti vseh vrst postaja z leti vse močnejša, dokler je pisatelj ne preoblikuje v simbolno podobo odrešenja vseh po krivici trpečih po zemeljski smrti. Avtorica Cankarjevo predstavo o pravičnosti primerja s spraševanjem o pravičnosti v izbranih delih Williama Shakespeara, Henrika Ibsena, Leva N. Tolstoja, Fjodorja M. Dostojevskega in Gerharta Hauptmanna.

Pri Slovenski matici je Irena Avsenik Nabergoj pripravila trilogijo o Judih v evropski zgodovini, literaturi in kulturi, zlasti o zgodovini evropskega antisemitizma, ki je globoko zakoreninjen že v Svetem pismu Nove zaveze in zgodnjih po-bibličnih krščanskih virih. Vsaka od treh monografij obravnava zapleteno ozadje stereotipov o Judih v različnih obdobjih evropske zgodovine. Ob posledicah druge svetovne vojne so zahodni teologi in zgodovinarji znova razmislili o evropskem odnosu do Judov. Z argumentom, da so odnosi kristjanov do Judov, v nasprotju z odnosi v poganski antiki, izražali teološko in eksistencialno potrebo, ki je zgodovinsko oblikovala obravnavo Judov, so strokovnjaki pokazali, da so Judje evropske imaginacije ohranili svojo kulturno vlogo paradigmatičnega Drugega tudi potem, ko je krščanstvo izgubilo svojo pravno in družbeno oporo v evropskih družbah. V sodobnem času so imaginarni Judje postali folija za gojenje nacionalnih in rasnih identitet s tem, ko so dobili psevdo-znanstveno podlago na križiščih biologije, medicine, sociologije in lingvistike. To prekodiranje je doseglo vrhunec v ideologiji antisemitizma, ki kljub posvetnemu videzu črpa iz logike in retorike krščanskega protijudovstva. Medtem ko je bilo življenje imaginarnih Judov v zahodnih kulturnih tradicijah ustrezno opisano, ostaja zaradi novejše politične zgodovine zelo slabo osvetljeno v slovanski kulturni sferi. V večjem delu srednje in vzhodne Evrope je bilo intelektualno življenje najprej podvrženo marksističnemu dogmatizmu, ki ni upošteval vztrajnosti religioznih vzorcev v človeški imaginaciji, pozneje pa prerogativom nacionalističnih ustvarjanj mita med post-komunistično izgradnjo naroda. Socialni in kulturni zgodovinarji v slovanskih deželah so zato doslej prispevali le malo pomenljivega k prej omenjeni strokovni tradiciji, ki se je osredotočala na študij evropskega judovskega Drugega. Zato je bila dobro dokumentirana monografija Irene Avsenik Nabergoj z naslovom Zgodovina protijudovstva in antisemitizma v Evropi (Ljubljana: Slovenska matica, 2016; Razprave in eseji, 70) sprejeta kot toliko bolj dobrodošla kot prva študija v slovanskem jeziku, ki zapolnjuje pomembno vrzel v kulturnem zgodovinopisju v srednji in vzhodni Evropi z aplikacijo zahodnih analitičnih metodologij v raziskovanju imaginarnih Judov na slovansko gradivo v vse-evropskem zgodovinskem in kulturnem kontekstu. Druga knjiga z naslovom Podoba Judov v evropski literaturi, gledališču, glasbi in filmu (Ljubljana: Slovenska matica, 2017; Razprave in eseji, 72) obravnava podobo Judov literarni, gledališki in filmski imaginaciji ter predstavi tudi zgodovino judovske glasbe, ki je imela do moderne dobe izrazito religiozen pečat. Imaginacija ustvarjalcev lepih umetnosti se osredotoča na podobo Judov, kot se kaže od zunaj, pod verskim, kulturnim in etničnim vidikom. S tem pa se odpira vrsta tehtnih vprašanj: Ali raba stereotipov o podobi Judov ustreza resničnosti verske in etične narave Judov? Kakšni so bili motivi pesnikov in pisateljev, da so v svoja dela vključevali stereotipne podobe Judov? Kako razložiti dejstvo, da je tradicionalno, pretežno versko motivirano protijudovstvo v moderni sekularizirani dobi postalo zelo razširjeno gibanje antisemitizma s pretežno rasno in ekonomsko motivacijo? ; ker pisatelji niso bili ustrezno seznanjeni s posameznimi Judi ali z različnimi vidiki judovske religije, stereotipni opisi judovskih likov in sodbe o njih v nekaterih literarnih delih sami po sebi ne kažejo zanesljivo stopnje doživljanja predsodkov v razmerju do Judov pri izbranih avtorjih. Številni liberalni Judje so se norčevali zlasti iz hasidizma, njegovih navad in načina življenja; znani judovski avtorji pa so včasih pisali parodije na druge pisatelje in na literarna dela. Vsak poskus, da bi razumeli predsodke in negativne stereotipe o Judih v ljudskem izročilu in literaturi v vseh evropskih deželah, nas vodi nazaj v dolgo zgodovino življenja judovskega ljudstva znotraj večinskih ljudstev od antike do sedanjosti. Zaradi očitnega ali prikritega antisemitizma v današnji dobi je interpretacija podobe Judov v literarnih reprezentacijah odgovorna naloga – ni samo zadeva znanstvene korektnosti v analizi besedil, temveč tudi temeljne odprtosti duha.

Maja 2025 je na SAZU organizirala mednarodni znanstveni simpozij z naslovom Moč čustev: od antičnih in judovsko-krščanskih korenin do njihovega odmeva v svetovni in slovenski literaturi, umetnosti in kulturi. Izveden je bil v okviru raziskovalnega projekta ARIS Moč čustev in status ženskih likov v različnih literarnih žanrih Stare zaveze (2023–26) ter širšega raziskovalnega programa Vrednote v judovsko-krščanskih virih in tradiciji ter možnosti dialoga (2022–27), ki ju vodi na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. (Po Wikipediji)

Marijan Zlobec