Na 74. Ljubljana Festivalu je sinoči v polni Unionski dvorani Grand Hotela Union gostoval Komorni orkester Franza Liszta iz Budimpešte. Spominjamo se ga s koncerta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ko je z njim nastopila slavna pianistka Martha Argerich. To je bilo že na 65. Ljubljana Festivalu julija 2017. Dirigiral je Gabor Takacs – Nagy.
Po koncertu Komornega orkestra Franza Liszta in Marthe Argerich leta 2017, foto Marijan Zlobec
Ne vem, koliko glasbenikov, ki so nastopili sinoči, je bilo takrat v Cankarjevem domu, verjetno pa kar precej.
Komorni orkester Franza Liszta z dirigentom Istvanom Vardaijem, vse fotografije SF/ Darja Štravs Tisu
Letošnji program gostovanja svetovno znanih madžarskih glasbenikov je potekal ob deseti obletnici delovanja Lisztovega inštituta – Madžarskega kulturnega centra v Ljubljani, ki se uvršča med najbolj aktivne pri nas; v svojih sijajnih prostorih prireja razstave, koncerte, predavanja, okrogle mize, praznična srečanja, delavnice… Ves čas sodeluje s Festivalom Ljubljana pri organizaciji gostovanj madžarskih umetnikov na Ljubljana Festivalu. Vsi nastopi so bili vrhunski.
Budimpeški romski simfonični orkester, foto FL/Darja Štravs Tisu
Spomnimo se lanskega izjemnega koncerta v polnem Poletnem gledališču Križanke ob svetovni turnerji Budimpeškega romskega simfoničnega orkestra, ki je nekaj dni po praznovanju madžarskega državnega praznika (20. avgusta) prišel na 73. Ljubljana Festival v soorganizaciji Lisztovega inštituta – Madžarskega kulturnega centra Ljubljana. Ta je pod arkadami pred vhodom v gledališče pripravil priložnostno dokumentarno in slikovno razstavo o tisočletnici madžarske države.
Prvi in zadnji solist, foto FL/Darja Štravs Tisu
Letos so pripravili gostovanje Komornega orkestra Franza Liszta v Unionski dvorani Grad Hotela Union, znameniti in pred leti povsem obnovljeni secesijski dvorani, kakršnih ima le malo hotelov v Evropi. Leta 1959 je v njej s Slovensko filharmonijo nastopil mladi dirigent Zubin Mehta, slavni italijanski dirigent Riccardo Muti je po komemorativnem koncertu po smrti Carlosa Kleiberja s Slovensko filharmonijo v SF po ogledu Unionske dvorane, ker je stanoval v tem hotelu, ostal odprtih ust. Slaven je bil Titov apartma, kjer sta kasneje prespala še ameriški predsednik Bill Clinton in britanska kraljica Elizabeta II. s svojim možem princem Filipom, vojvodo edinburškim. Teh nekaj podatkov, namenjenih madžarskim bralcem, je le delček 120- letne zgodovine hotela in njegove koncertne dvorane, v kateri sta med drugimi dirigirala Fritz Reiner in Vaclav Talich. Najslavnejši solist pa je bil pianist Arthur Rubinstein.
Violinist Kirill Troussov
Leta 1904 se je pod taktirko uglednega hrvaškega arhitekta Josipa Vancaša začela gradnja prvega mestnega hotela in največje popotresne mestne stavbe v Ljubljani, ki v dolžino meri skoraj 100 metrov. Zgrajena v secesijskem slogu,je bila dokončana zelo hitro, v 18 mesecih. Otvoritev je potekala 28. oktobra 1905, slovesnost ob odprtju pa je trajala kar sedem dni. Po mnenju takratnega časopisja je šlo za enega največjih, najsodobnejših in najpopolnejših hotelov v tem delu Evrope.
Ne glede na velikopotezne sodobne gradnje hotelov Grand hotel Union s svojo zgodovino, eleganco, kakovostjo in moderno gastronomijo ostaja unikat.
Madžarski glasbeniki so prišli v zgodovinsko ljubljansko okolje in se hkrati soočili s svojo secesijsko kulturo. Ljubljana se mora še bolj odpreti, ker nas vsako leto obišče več tujih turistov.
Komorni orkester Franza Liszta pravzaprav ni mogel skriti, da ni prišel k nam kot komorni godalni ansambel, ampak že kar manjši simfonični orkester, kar pomeni, da so k sodelovanju povabili precej zunanjih sodelavcev, zlasti pihalcev in nekaj trobilcev.
Pogled na oder in dvorano
To jim je omogočilo izvedbo bolj všečnega, markantnega in seveda odličnega programa, ki med občinstvom, – če je seveda odlično izveden, – ne more ostati brez ovacij in navdušujočega sprejema, kar se je v celoti zgodilo.
Istvan Vardai kot dirigent
Umetniški vodja, dirigent in solist violončelist Istvan Vardai je oblikoval vrhunski program: Wolfgang Amadeus Mozart: Uvertura iz opere Figarova svatba, K. 492, Felix Mendelssohn Bartholdy: Koncert za violino in orkester v e-molu, op. 64: I. Allegro molto appassionato, II. Andante, III. Allegretto non troppo – Allegro molto vivace, kot zaključek prvega dela koncerta.
V drugem delu koncerta so nekoliko zamenjali vrstni red, tako da so najprej izvedli Franza Liszta: Madžarska rapsodija št. 2, S. 244/2, šele nato pa napovedane Variacije na rokokojsko temo, op. 33, Petra Iljiča Čajkovskega.
V zadnjem delu smo slišali še Johannesa Brahmsa: Madžarski ples št. 5, WoO 1 in Madžarski ples št. 6, WoO 1.
Učinki, ki jih je Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) želel doseči s svojo glasbo, so bili ustvarjeni tako brez napora in naravno, da so za laično javnost nedvomen vrhunec preprostosti. Kar se zdi povprečnemu ljubitelju glasbe preprosto, pomeni veščemu glasbeniku slavospev strokovnemu znanju: Mozart je znal pisati glasbo z nezgrešljivo logiko; glasbo, ki je neuklonljiva kot usoda sama, tako popolno izpeljana, da ni odveč niti ena sama nota. Nedvomno je bil eden največjih skladateljev opere buffe in eden od skladateljev, ki so močno vplivali na umetniški razvoj te oblike.
Pihala so dopolnila pihala in trobila: skupaj kar enajst glasbenikov
Nihče pred njim se ni tako popolnoma zavedal vseh možnosti, ki jih daje opera buffa. Uvertura iz opere Figarova svatba ima kar nekaj nenavadnih lastnosti: Mozart jo začne brez počasnega uvoda – takoj v živahnem tempu. Drugače od mnogih opernih uvertur tistega časa Mozart v njej skoraj ne predstavi glavnih opernih tem, ampak ustvari razpoloženje – živahnost, humor in napetost. (Iz programa Ivane Mrzlikar).
Istvan Vardai kot violončelist
Izvedba slavne uverture, ene najboljših sploh, je bila takoj povsem angažirana, intenzivna, v pravem tempu ter z odličnimi dramatičnimi poudarki, tako da so nas madžarski glasbeniki hkrati spomnili, da je bil veliki Mozart še za časa svojega življenja znan tako na Madžarskem kot v Sloveniji. Znano je, da bi v Ljubljano skorajda prišel, a vendarle ni.
Je pa častni član ljubljanske Filharmonične družbe postal Wolfgang Amadeus Mozart mlajši, sin slavnega skladatelja, ki je naziv prejel ob svojem gostovanju in koncertu v Ljubljani 19. julija 1820.
Violinist Kirill Troussov
Seveda je bil tedanji imperij kulturno zelo povezovalen, sicer tako bogate glasbene kulture v Ljubljani od srednjega veka, še bolj pa renesanse in baroka dalje ne bi bilo. Madžarski glasbeniki doslej še niso nastopili v nekaterih drugih prireditvenih ambientih prejšnjih ljubljanskih festivalov, kot so frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja, stolnica sv. Nikolaja, Plečnikova cerkev v Šiški, cerkev sv. Srca Jezusovega na Poljanah, cerkev Svetega Jakoba na Levstikovem trgu… Pa tudi še ne v Ljubljanski operi SNG. Ampak imajo zelo uspešen Lisztov inštitut – Madžarskega kulturnega centra Ljubljana. Obeti so odlični.
Uvodnemu Mozartu je sledil eden najlepših in najbolj priljubljenih violinskih koncertov.
Violinist Kirill Troussov z Mendelssohnom
Felix Mendelssohn Bartholdy (1809–1847) je imel v primerjavi s svojimi sodobniki izjemno dobre možnosti za rast v odličnega glasbenika. Rodil se je v premožni bankirski družini, v kateri je bilo precej posluha za umetnost. Odlična izobrazba ter za tisti čas prav
neverjetno širok pregled nad glasbeno literaturo sta mu omogočila, da se je izoblikoval v izjemno izkušenega, odlično izobraženega ter tehnično brezhibnega skladatelja. Postal je eden prvih pravih karizmatičnih dirigentov v tedanji Evropi. V zgodovino se je zapisal kot vodja enega najbolj znamenitih svetovnih orkestrov, Gewandhaus orkester Leipzig. Koncert za violino in orkester v emolu je Mendelssohnov edini koncert za violino. Le v malo katero
skladbo je še vlil takšno bogastvo tematskega gradiva s takšno radodarnostjo. To delo gotovo ni globoko, vendar vseskozi ohranja raven lepote, ki poslušalcu ves čas sega do srca in ga osrečuje. (Iz programa).
Zadovoljstvo po ovacijah
Prvič je na oder Unionske dvorane prišel mednarodno uveljavljeni ruski violinist Kirill Troussov, rojen v tedanjem Leningradu (1982), ki pa se je leta 1990 preselil v München in ga danes predstavljajo bolj kot nemškega glasbenika. Če pogledamo njegovo spletno stran, dobimo dokaz o njegovih svetovnih uspehih in nastopih praktično povsod.
Igra na Stradivarijevo violino Brodsky iz leta 1702
Leta 2010 je v pariškem gledališču Théâtre des Champs-Élysées zamenjal Gidona Kremerja z Orchestre National de France pod taktirko Danieleja Gattija. Izvedel je Koncert za violino št. 1 Béle Bartóka in Glasbo za violino in orkester Rudija Stephana. Koncert je bil v živo predvajan na Radiu France in je bil zelo hvaljen v glasbenih medijih.
Ta podatek navajam, ker naš sinočnji ljubljanski gost najbrž ne ve, da je na istem odru pred kakimi dvajsetimi leti koncertiral na Ljubljana Festivalu prav omenjeni Gidon Kremer.
Kirill Troussov je izjemen solist, perfekcionist in hkrati bolj kot ne “agresiven” violinist, ki v sebi zaznava in zna zvočno oplemenititi vse komponente koncerta, vedno v prepričanju, da je njegovo igranje hkrati virtuozno in popolno, po drugi stramni pa melodično privlačno, izpovedno prepričljiovo, za občinstvo navdušujoče. Zaveda se lepote zvoka svoje violine, ki je prav gotovo v pravih rokah. Vse pasaže so zazvenele odlično, kadenca je bila kontrastna, kot da sam sebe preseneča, kako bo nekaj zaigral že čez nekaj taktov. To pomeni sposobnost hipnega preobrata in popoln nadzor nad interpretacijo koncerta. Iz vseh najtežjih pasaž se izvije kot lahkotni virtuoz, med igro se večkrat po odru premika, giblje, čuti ritem, skorajda ples. Uživa sam s sabo, in če to doseže, je na pravi poti, da čuti, kako uživamo tudi mi.
V tem smislu je bil boljši od Vadima Repina dan poprej, pri Mendelssohnu pa tudi od Stefana Milenkovića pred leti.
Po dolgih aplavzih in ovacijah je kot dodatek izbral slavnega Paganinija in njegovo virtuozno skladbo Le carnaval de Venise, op. 119. Obvlada jo do popolnosti, a hkrati kot da bi morali vsi dojeti, kako lahka je kompozicija. Melodija spominja na našo Moj klobuk ima tri luknje. Paganini je prav tako povezan z ljubljansko Filharmonično družbo, saj je postal njen častni član, čeprav ni nastopil v Ljubljani, ampak so mu diplomo nesli na koncert v Trst. Nobenega dvoma pa ni, da je France Prešeren videl Paganinija na Dunaju leta 1828, saj je v svoji poeziji omenil njegov fenomen igranja na eno – g- struno. Paganini je bil takrat na Dunaju štiri mesece in je imel za danes neverjetnih štirinajst koncertov.
Godala
Peter Iljič Čajkovski (1840–1893) je bil brez dvoma skladatelj z izjemno bogatim opusom, pri čemer je bil uspešen tako rekoč na vseh področjih – od izjemno uspešnih glasbeno-gledaliških del, oper in baletov do komorne glasbe ter ne nazadnje šestih
simfonij. Medtem ko poznamo skladatelje, ki so globlji od Čajkovskega in katerih dela so bolj razumska kot njegova, pa je le malo takih, ki bi mu bili enaki po presunljivi izpovednosti. Variacije na rokokojsko temo se začnejo s kratkim orkestrskim uvodom, nato pa solo violončelo predstavi preprosto, elegantno temo v A – duru.
Oblikovana je v duhu 18. stoletja – uravnotežena, spevna in lahkotna, zato spominja na Mozartovo glasbo, čeprav jo je v celoti napisal Čajkovski sam. Naslov se nanaša na rokokojski slog 18. stoletja, ki ga zaznamujejo eleganca, lahkotnost in prefinjenost. Vseh osem variacij temo predstavi drugače. (Iz programa)
V interpretaciji Istvana Vardaija se je zdel Čajkovski samoumevno lahek, skorajda poskočen, igriv, malo celo koketen, a na več mestih oziroma v variacijah tehnično izjemno zahteven. To skladbo zelo radi igrajo violončelisti (in violončelistke) z zunanjo efektnostjo, bi se dalo reči, kjer ni pomembna le koncertantna igra, ampak vizualni vtis, celo sama fizična privlačnost violončelista. Tu so nekateri v prednosti, a se ne da pomagati, tako pač je. Dočakali smo perfekten nastop. Pa tudi Vardaijevo pojasnilo o razširjeni sestavi Komornega orkestra Franza Liszta.
Franz Liszt (1811–1889) je močno vplival na usmeritev glasbenega razvoja 19. stoletja. V skladbah je uporabil veščino, domiselnost, razum in znanje. Le redka pa je pri njem dodatna lastnost, ki spretnost in znanje lahko spremeni v toplo, utripajočo in občuteno glasbo. Ne samo v raznih delih, temveč pogosto kar v enem samem je želel doseči rapsodičnost, epičnost, liričnost in miselno globino. Liszt je bil največji v klavirski glasbi. Temeljito je poznal klavir in njegove posebnosti. Napisal je petnajst Madžarskih rapsodij za klavir, v katerih je uporabil melodije, ritme, čustveno hrepenenje in strasti, izražene v madžarski glasbi. Sredi 19. stoletja je vrsto let preučeval madžarsko ljudsko glasbo: vsem rapsodijam je skupna značilnost, da vsebujejo presenetljiva nasprotja med lassan (počasno in koprnečo glasbo) ter friska (veselo, sproščeno, strastno glasbo). Druga rapsodija je razvneta, razigrana, vseskozi ritmično razgibana, zato je očitno privlačna za poslušalstvo. (Iz programa).
Omenili smo izvedbo Liszta pred Čajkovskim. Liszt je tu večen in za Madžare še toliko bolj dar in ponos. V zadnjem času pa se bolje ve, da je Liszt nekoč nastopil v Mariboru in Rogaški Slatini. V Mariboru je nastopil pred 180. leti, 1846. Skladatelj in pianist je bil takrat na vrhuncu svoje slave in je koncertiral po vsej Evropi, njegov postanek v Mariboru pa se je zapisal v zgodovino mesta kot eden pomembnejših v celem stoletju. Liszt je nastopil v današnji viteški dvorani mariborskega gradu.
Slavni madžarski skladatelj in pianist Franz Liszt je leta 1846 obiskal še Rogaško Slatino, kjer je nastopil na takratnem tradicionalnem Aninem plesu in pomembno zaznamoval tamkajšnji kulturni utrip.
Ne vem, ali madžarski glasbeniki to vedo, je pa v monografijah o Lisztu omenjeno.
Na koncertu smo občutili uživanje samih madžarskih glasbenikov in nasploh bi lahko rekli, da so prišli k nam ne le darovat svoje znanje, ampak sami uživat.
Johannes Brahms (1833–1897) je s svojim življenjem predstavljal nekakšno naravno vez med glasbo 19. stoletja in njenim iztekom v modernistične tokove 20. stoletja. Zdi se, da je njegovo delo zadnjič v zgodovini tako nesporno povezovalo izpopolnjeno obrtno mojstrstvo s pristno priljubljenostjo. Ustvaril je verjetno enega najširših reprezentativnih opusov tako rekoč v vseh glasbenih zvrsteh z izjemo opere. Že v mladosti se je srečal z madžarsko ljudsko glasbo in tako je do konca življenja ostal pod močnim vplivom madžarskih izraznih posebnosti.
Madžarske plese je izdal v štirih zvezkih. V njih se Brahmsov klavirski slog dobro ujema z veselim in sproščenim duhom madžarske (romske) glasbe. Tri od teh plesov je orkestriral že Brahms sam, kasneje so drugi skladatelji uredili priredbe za različne zasedbe. Peti ples v fis-molu je strasten in sproščen, znan v več različnih izvedbah. Šesti ples v D-duru pa temelji na značilnem madžarskem plesnem značaju čardaša, kjer se izmenjujeta počasnejši, izrazni in živahnejši plesni del. (Iz programa).
Aplavz
Izvajanje Brahmsa je vedno za vse velik užitek, ne glede na dejstvo, kaj izmed njegovih del je na koncertnih pultih. To smo opazili in čutili od začetka do konca, v bistvu pa vsebinsko ravno prav. Vardai je to dobro vedel in še bolje izbral.
Drugi, skupni dodatek
Za drugi, tokrat skupni dodatek, smo poslušali v zadnjem obdobju nekoliko bolj znano kompozicijo, ki temelji na Händlovi Passacaglii v aranžmaju za violino in violončelo Johana Halvorsena. V tej sedem minutni skladbi sta se oba solista ujela do radostnega konca.
Konec s Passacaglio
Marijan Zlobec