V ne dovolj polni Križevniški cerkvi je sinoči nastopil zmagoviti trobilni Kvintet KamBrass. Leta 2025 so osvojili prvo nagrado in nagrado za najboljšo izvedbo obvezne skladbe na Mednarodnem tekmovanju Festivala Ljubljana – Trobilni kvinteti in kvarteti 2025. Ena izmed nagrad je bila tudi samostojni koncert v Ljubljani v naslednjem letu. To se je zgodilo že na 74. Ljubljana Festivalu, ko so lahko nastopili povsem sproščeno in z zavestjo, da se vračajo v mesto svojega velikega mednarodnega uspeha.
Inigo Ocon Sagastume, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Kvintet KamBrass je nastal leta 2017 v Barceloni iz skupne želje petih prijateljev po raziskovanju komorne glasbe in ustvarjanju izvirnega repertoarja za trobilni kvintet. Njihove programe odlikujejo muzikalnost, slogovna raznolikost ter preplet klasičnih in sodobnih del, krstnih izvedb in lastnih priredb. Poleg lanske nagrade v Ljubljani so letos prejeli nagrado FestClásica za obetavni ansambel v letu 2026. KamBrass redno nastopajo na uglednih festivalih in koncertnih odrih po Evropi, med drugim na festivalih v Luzernu in Schleswig-Holsteinu ter v londonskem Kings Placu. Pomemben del njihovega umetniškega razvoja je sodelovanje z vodilnimi komornimi glasbeniki in pedagogi. Izobraževali so se na Visoki šoli za glasbo v Kataloniji, Visoki šoli za glasbo v Luzernu in Glasbeni akademiji v Baslu. Leta 2024 so izdali prvenec Developments, ki predstavlja njihovo umetniško usmeritev in raznolik repertoar.
Za koncert v Ljubljani so pripravili bogat in pri nas manj znan program: Jan Bach: Foliations: Tema, Juan del Encina: Hoy comamos y bebamos, Jean-Baptiste Lully: Les Folies d’Espagne, Jan Bach: Foliations: Variacije, Manuel de Falla: Španski ples št. 1 iz opere Kratko življenje /La vida breve, Ples obrednega ognja iz baleta Čarobna ljubezen / Danza ritual del fuego from El amor brujo, Mlinarjev ples (Farruca) iz baleta Trirogeljnik / Danza del Molinero (Farruca) from El sombrero de tres picos, Jan Bach: Foliations: Variacije, Garazi Zabaleta: Oxímoron, Jan Bach: Foliations: Variacije.
Maria Servera Monserrat
Program koncerta je zasnovan okoli ene najtrdoživejših glasbenih idej evropske zgodovine – folíe. Je ena najstarejših glasbenih oblik evropske glasbene dediščine ter simbol razvoja iberske glasbe in njenega širjenja po Evropi. Nastala je na Pirenejskem polotoku kot živahen, skoraj divji ples, njena poznejša preobrazba pa odseva razvoj zahodne glasbe – od
neukročene renesančne plesnosti prek izčiščene baročne variacijske oblike do ponovnega oživljanja v glasbi 20. stoletja in sodobnem ustvarjanju. (Iz programa Ivane Mrzlikar).
Oriol Reverter Curto
Ameriški skladatelj Jan Bach (1937–2020) je svoje delo Foliations zasnoval prav na tej večstoletni tradiciji. Že naslov združuje dve pomenski ravni. Angleška beseda foliation pomeni plastenje oziroma razslojevanje, hkrati pa jasno namiguje na zgodovinsko
folío. Bach zato ne citira preteklosti zgolj kot zgodovinskega spomina, temveč jo razgradi, preoblikuje in ponovno sestavi v sodoben glasbeni organizem. Posamezni deli skladbe – tema in več variacij – niso zamišljeni kot klasičen variacijski cikel, temveč kot razmislek o procesu glasbene preobrazbe. Tema se poslušalcu predstavi skoraj zadržano, brez izrazite dramatičnosti. Njena preprostost omogoča, da se v nadaljevanju razkrijejo številne
možnosti glasbenega razvoja. (Iz programa)
Vseeno je bistvo kompozicije v njenih kontrastnih variacijah z uvodno temo. Začenja se počasi, vzvišeno, kot napoved slovesnosti, naraščajoče in s sijajnim zvokom trobilnega kvinteta, ki je od prve minute dalje pokazaln svoje vrhunske kvalitete, pa tudi radost nastopanja v Ljubljani.
Joan Pamies Magrane
Španski pesnik, dramatik in skladatelj Juan del Encina (1468– 1529) velja za eno osrednjih osebnosti glasbene renesanse na Pirenejskem polotoku. Deloval je v času, ko se je španska posvetna glasba začela vse bolj oddaljevati od srednjeveških vzorcev ter razvijati izrazito samosvoj melodični in ritmični jezik. Njegova pesem Hoy comamos y bebamos sodi med najbolj znane primere renesančnega villancica – glasbene oblike, ki je združevala ljudsko izročilo z umetniško večglasno obdelavo. Čeprav besedilo opeva veselje, praznovanje in uživanje življenja, skladba razkriva tudi izjemno kompozicijsko spretnost. Preprosta spevnost se prepleta z živahno ritmiko, posamezni glasovi pa se nenehno odzivajo drug na drugega. V tej navidezni lahkotnosti se skriva ena temeljnih značilnosti španske renesančne glasbe: neposrednost izraza, ki nikoli ne izključuje umetniške prefinjenosti. (Iz programa)
Veliko presenečenje v briljantni izvedbi je bilo, da so na koncu vsi še zapeli, osledica pa je bilo vprašanje občinstvu z odra, ali smo to pričakovali ? Seveda nismo. Je pa bil temperament izvedbe v skladu s pomenom obeh besed iz naslova: danes jejmo in pijmo. Slovenci bi malo zamenjali: pijmo in jejmo.
Trobenta in tuba
Nekaj več kot stoletje pozneje je Jean-Baptiste Lully (1632– 1687), osrednji skladatelj na dvoru Ludvika XIV., motiv folíe vključil v svoje Les Folies d’Espagne. Do tedaj se je prvotno ljudsko izročilo že preobrazilo v eno najbolj priljubljenih variacijskih tem evropskega baroka. Lully jo je obdelal v skladu s francoskim okusom svojega časa – z natančno oblikovano plesno eleganco, izrazito ornamentalnostjo in prefinjenim občutkom za simetrijo glasbenih fraz. Francoski barok je v primerjavi z italijanskim težil k večji zadržanosti in dvorni uglajenosti. Tudi Lullyjeva različica folíe zato ne temelji na virtuoznem razkazovanju, ampak na postopnem razvijanju značaja z zaporedjem različno oblikovanih variacij. (Iz programa).
V izvedbi KamBrass je delo vključevalo vse, kar lahko preberemo v zapisu o njem. Ne le španskost, ampak še francoskost, dvornost, plesnost. baročnost, prefinjenost in znanje, ob kraljevem zaupanju. Morda je kratka posebnost prehod solov iz ene trobente na drugo, dialog, predvsem pa izredno čista igra, ki je prevladovala skozi ves koncert.
Xavier Gil Batet
Delo Manuela de Falle (1876–1946) je bolj polno domišljije kot pri njegovih predhodnikih, ker si je komaj kdaj neposredno izposojal od ljudske pesmi; tematski material je običajno ustvaril sam. Zato se njegova glasba odlikuje z veliko bolj raznovrstnim materialom in veliko večjo individualnostjo kot na primer Enrique Granadosova ali Isaac Albénizova in sega prav v osrčje španske glasbe. Španski ples št. 1 najdemo v njegovi prvi operi Kratko življenje. To je bilo prvo delo, s katerim je želel ustvariti špansko umetnost. Razposajeni plesi, zapleteni monologi, podobni andaluzijskim ljudskim pesmim, zapeljive vzhodnjaške melodije – vse to je vzbudilo naklonjenost španskega občinstva. Španski ples je vročekrvna in čutna baletna točka. V njej skladatelj ustvari zvočno podobo Andaluzije, prežeto z ritmično energijo in značilnimi melodičnimi obrati flamenka. Plesna glasba deluje
spontano, vendar je njena ritmična zasnova izjemno natančna, kratki motivi pa se nenehno preoblikujejo in stopnjujejo napetost.
KamBrass
Čarobna ljubezen je balet v enem dejanju. To je zgodba o lepi ciganki Candeli, ki se po moževi smrti zaljubi v mladeniča Carmela. Candelo straši duh pokojnega moža, ona pa pregovori drugo lepo ciganko, Lucio, da se začne spogledovati s tem duhom. Ta se vda Lucijini zapeljivosti in osvobodi Candelo, da se lahko posveti svojemu ljubemu. Najslavnejši odlomek, Ples obrednega ognja (Danza ritual del fuego), spremlja prizor, v katerem skuša junakinja Candela z obrednim plesom pregnati duha umrlega ljubimca. Glasba temelji na vztrajnem ritmičnem pulzu in nenehnem stopnjevanju napetosti. Kratki motivi se ponavljajo skoraj obredno, harmonija ostaja napeta, orkestrski zven pa postopoma postaja intenzivnejši. Balet Trirogeljnik je komedija o »ljubezenskem trikotniku«: mlinarju, njegovi lepi ženi in pohotnem guvernerju. Ta da zapreti mlinarja, da bi prišel do njegove lepe žene.
Mlinarjev ples je eden od treh delov, ki jih je de Falla iz baleta predelal v orkestralno suito. Ravno ta ples nosi tipični andaluzijski značaj, očarljiv ritem. V tej skladbi se morda najjasneje pokaže skladateljeva sposobnost, da ljudsko izročilo povzdigne v univerzalen umetniški izraz. (Iz programa).
Izbor treh tako genialnih del velikega skladatelja, vsem izvajalcem narekuje sijajno pripravljenost in še bolj radost izvajanja, ker se zavedajo, da ob vsakem novem motivu poslušalec prepozna nekaj, kar je bilo v njegovem glasbenem spominu že od poprej. Tu pa postaja osvežitev kompozicij v njihovih najbolj znanih melodijah kot pravi balzam in s tem poudarjanje nacionalnega in kulturnega porekla samih izvajalcev.
KamBrass je užival in še enkrat pokazal svoje mojstrstvo; popolno ujemanje, izdelane dialoge, prehajanje melodij iz enega inštrumenta na drugega, pri čemer nastopajo kot solisti vsi. Trobilni kvintet se dobro zaveda, da lahko izhaja v temeljih kar iz lastne nacionalne glasbene kulture. Višje identitete ni. Ta pa nam je mediteransko blizu, čeprav smo Slovani, a geografsko blizu. Od tod v zadnjih desetletjih velik delež španske glasbene kulture v programih Festivala Ljubljana.
Izbor vseh treh del ali njihovih tipičnih odlomkov je bil z eno besedo perfekten.
Zadovoljstvo po koncertu
Delo Oxímoron baskovske skladateljice Garazi Zabaleta (1987) je napisano po naročilu. Tako kot Jan Bach tudi ona izhaja iz zgodovinskega glasbenega izročila, vendar ga prenese v kulturni prostor Baskije, kjer navdih črpa iz tradicionalnega plesa iz vasi Abaltzisketa. Naslov skladbe izhaja iz literarnega pojma oksimoron, slogovne figure, ki združuje dva na videz nezdružljiva pojma. Prav takšno razmišljanje vodi tudi skladateljičin glasbeni jezik. Tradicionalni načini igranja se prepletajo s sodobnimi zvočnimi učinki, ritmična določnost se srečuje z navidezno svobodo, homogeni zvok ansambla pa se nenehno razkraja v samostojne
glasbene tokove, ki se nato ponovno združijo v enotno zvočno podobo. Tako kot Jan Bach na začetku programa izhaja iz zgodovinskega glasbenega izročila, tudi Garazi Zabaleta razume
preteklost kot ustvarjalno izhodišče za iskanje novih izraznih poti. Program tako sklene z glasbo, ki ne pomeni preloma s tradicijo, temveč njeno nadaljevanje v sodobnem glasbenem jeziku. (Iz programa).
O delu smo slišali, da je nastalo ob stoletnici rojstva slavnega italijanskega skladatelja Luciana Beria (1925 – 2003), ki je med drugim pisal tudi sekvence za solo inštrumente, med njimi za pozavno, trobento.
Kaj bo za dodatek ?
Posebno dramaturško vlogo ima tudi vrnitev k Foliations Jana Bacha v sklepnem delu koncerta. Po renesančnih in baročnih izhodiščih, po španski glasbeni dediščini Manuela de Falle in sodobnem pogledu Garazi Zabaleta se poslušalec znova sreča z izhodiščno glasbeno mislijo. Tema, ki je na začetku zazvenela kot zgodovinski spomin, je po celotnem koncertnem loku razumljena drugače – obogatena z izkušnjo različnih slogov, obdobij in estetik. (Iz programa).
Vrnitev k že poprej izvajanemu skladatelju sicer ni bila nujna, a so se raje odločili za bolj zaokrožen program, ki bi ublažil poprejšnji modernizem. Vodilo je bilo v samih variacijah, ki trobilcem omogočajo večji izraz, dialog, solo mesta, menjavo tempov, na enem mestu izjemno virtuoznost v skupni igri. Izkaže se še enkrat izjemna pripravljenost Kvinteta KamBrass za svoj prvi pravi koncertni nastop pri nas. Iz ust posameznih trobilcev, pa tudi edine trobilke, smo slišali, poleg napovedi skladb, še zahvalo za obisk in koncert, kar se v okviru koncertov dogaja večkrat, seveda predvsem s tujimi gosti Festivala Ljubljana.
Napoved dodatka Manuela de Falle
Po dolgih aplavzih so se odločili za dodatek. Slišali smo pri nas manj znano melodijo Nana Manuella de Falle. To je pravzaprav pesem za mezzosopran in klavir. Je peta pesem iz zbirke Siete canciones populares españolas, ki je v bistvu uspavanka ali berceuse. Obstaja več priredb, mi smo imeli zelo redko priložnost slišati jo za trobilni kvintet.
Na koncertu je manjkalo več občinstva, a je bil že četrti komorni po vrsti na 74. Ljubljana Festivalu. Ampak se vidimo še kdaj.
Marijan Zlobec