Drugi koncert profesorjev na Mednarodnih mojstrskih tečajih Festivala Ljubljana v Križevniški cerkvi je bil prav tako odličen. Tokrat smo spoznali zlasti izjemnega violista, oboista ter dva pianista. Štiri soliste. Vse že poznamo, a se zdi, kot da so se v nekaj letih sodelovanja z ljubljanskim festivalom le še izboljšali. Druga ugotovitev bi bila, da imajo ti profesorji ravno v Ljubljani redko priložnost, da skupaj izvajajo programe, ki jih drugje ne morejo.
Oboa, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Program je bil bolj kot ne klasičen, a ne pogosto izvajan:
Felix Mendelssohn Bartholdy, prir. / arr. David Walter: Pesmi brez besed / Lieder ohne Worte
I. Andante con moto, op. 19, št. 1
II. Andante espressivo, op. 19, št. 2
Felix Mendelssohn Bartholdy, prir. / arr. Emanuel Abbühl: Pesmi brez besed
III. Molto allegro e vivace, op. 19, št. 3
Felix Mendelssohn Bartholdy, prir. / arr. Viola Cheuk Ng: Pesmi
brez besed
VI. Duetto. Andante con moto, op. 38, št. 6 / Op. 38, No. 6
Felix Mendelssohn Bartholdy, prir. / arr. David Walter: Pesmi
brez besed
IV. Predilna pesem, op. 67, št. 4 / Spinning Song, Op. 67, No. 4
Emanuel Abbühl
Felix Mendelssohn Bartholdy (1809–1847) je odraščal v izjemno spodbudnem in premožnem družinskem okolju, v katerem so se glasba, literatura, umetnost in stiki z najvidnejšimi osebnostmi časa povezovali z odlično izobrazbo. Že kot mladenič je ustvaril
nekatera dela, ki danes sodijo med temeljni repertoar romantike, pozneje pa se je uveljavil tudi kot pianist, dirigent, organist, glasbeni organizator in eden ključnih pobudnikov ponovnega odkrivanja starejše glasbe, zlasti Johanna Sebastiana Bacha.
Kimiko Imani in Emanuel Abbühl
Pesmi brez besed so povsem nova zvrst, ki jo je sam razvil, sodijo pa med najbolj značilne klavirske miniature 19. stoletja. Izšle so v osmih zbirkah po šest skladb. Čeprav se je v njih nekoliko uklanjal okusu svojega časa, gre za izjemno zgoščene skladbe, v katerih je združil sugestivnost, občutek za lirično melodiko in oblikovno jasnost. Naslov ni bil mišljen kot uganka, ki bi jo bilo treba razrešiti z besedilom – nasprotno, Mendelssohn je verjel, da lahko glasba izrazi nekaj bolj neposrednega, kot bi zmogle besede. (Iz programa Jana Prepadnika).
Solist je bil oboist Emanuel Abbühl ob klavirski spremljavi pianistke Kimiko Imani. Oba sta bila vrhunska, v odlični koncertantni formi in z vidno željo po nastopanju med ljubljanskim občinstvom ter udeleženci mednarodnih mojstrskih tečajev, pri čemer so učenci oboe sodelovali pri izvedbi Luciana Beria, kot bomo še videli.
Emanuel Abbühl je aktivno sodeloval tako pri izboru Pesmi brez besedo izmed 48 v vseh zvezkih, pa tudi kot aranžer nekaterih za oboo, a pri tem ni bil sam. Iz izvedbe celotnega izbora petih pesmi je bilo razvidno, da si je oboist prizadeval za opazne kontraste, ki so omogočili obema solistoma čimbolj diferenciran izraz in še bolj zvočne nianse, tihi dialog, monolog, kontemplacijo, sodoživljanje, tako kot se zdi, da če ni besed, pripoveduje glasba vse, kar zmoreš dojeti.
Prva Pesem se je začela zelo spevno, pesemsko, torej kot vokal, z oboo z lepoto to na, kar pom,eni, da se je v akustični cerkvi odlično slišal in znal zvok oboe oplemeniti, a sem pri tem pomislil tudi na našega Mateja Šarca, prvega poboista Slovenske filharmonije. Abbühl ima velik občutek za dinamiko, tako da se lepota spremljevalnega klavirska sliši kot solistični inštrument.
Kimiko Imani je bila izredna; v njej je toliko prefinjenosti, da smo v nadaljevanju komaj čakali, da bo interpretirala Liszta. Njena spremljava je bila nežna in občutena, ujemanje z oboistom pa je bilo zgledno.
Druga Pesem je bila nekoliko hitrejša, prav tako smo občudovali čist zvok oboe ter nežno spremljavo pianistke, specialistke za piano in svetel ton v dialogu z oboistom.
Tretja Pesem je prinesla dinamično spremembo z viharnim začetkom klavirja, igranjem obeh vzneseno, skoraj plesno, odločno, z nekaj solo mesti klavirja.
Četrta Pesem prinaša temo klavirja in težko melodijo oboe, žalost, ki se ponavlja, medtem ko ostaja klavir žlahtna zvočna podpora. Nastane dialog, v katerem oboa ostaja vodilna s poudarkom na lepoti tona in s tem bogatem izrazu. Konec je skupen.
Peta pesem je zelo poskočna za oba; še enkrat se je pokazalo izvrstno ujemanje, izdelava interpretacije do vseh podrobnosti, kar je pripeljalo do vrhunskega skupnega konca.
Richard Wagner (1813–1883) je v Tristanu in Izoldi ustvaril eno prelomnih del glasbe 19. stoletja. Glasbena drama, zasnovana med letoma 1857 in 1859 ter prvič izvedena leta 1865 v Münchnu, je ljubezensko zgodbo povezala s Schopenhauerjevo filozofijo in odmevi vzhodnih duhovnih izročil. Njena glasbena revolucionarnost leži v harmonski dvoumnosti, kromatiki, prepletanju vodilnih motivov in neprekinjenem glasbenem toku, ki ga je Wagner razumel kot neskončno melodijo. Izoldina ljubezenska smrt je sklepni prizor opere, v katerem se resničnost razblini v dokončni združitvi s Tristanom.
Franz Liszt (1811–1886), eden najlegendarnejših pianistov 19. stoletja, je pogosto prirejal priljubljene operne točke za klavir. Njegova priredba ne povzema le Wagnerjeve melodike, temveč skuša v klavirskem idiomu ohraniti tudi napetost, razmah in ekstatičnost izvirnika. (Iz programa).
Pianistka Kimiko Imani je interpretirala Izoldino ljubezensko smrt z izjemno prefinjenostjo, tonskim niansiranjem med pp, p in le malo mf, do končnega ff. Uvodnemu akordu sledi v bistvu melodija, ki se navezuzje na glas soprana, kot ga vsakdo pozna vsaj v kakšni interpretaciji. Klavir ima precej ornamentov, kot solo majhne pavze, potem pa se osrednja melodija ponavlja in pridobiva vzvišeni karakter. Klavir prevzame dialog med glasom in orkestrom. Pianistka je poudarila dramatičnost nizkih tonov, tako kot če bi povzemala dramatičnost spremljevalnega orkestra, ki dojema dogajanje kot podzavest, prehajanje med zavestnim in nezavednim, med odhajanjem v večnost z glasom neskončne ljubezni in pomiritve, ker je Izolda spet našla ljubega.
Študentska pomoč kot odmev na h pri Sekvenci
S ciklom Sekvenc je italijanski avantgardni skladatelj Luciano Berio (1925–2003) ustvaril enega osrednjih prispevkov k solistični instrumentalni literaturi 20. stoletja. Posamezne skladbe raziskujejo skrajne tehnične in izrazne možnosti glasbil, vendar virtuoznost pri Beriu ni sama sebi namen, temveč način razkrivanja njihove notranje zvočnosti. Cikel je nastajal med letoma 1958 in 2002 ter zajel vrsto različnih solističnih glasbil.
Sekvenca VII za oboo je nastala leta 1969 in je posvečena Heinzu Holligerju, ki jo je istega leta tudi prvič izvedel v Baslu. Skladba temelji na stalno prisotnem tonu h, ki zelo tiho zveni v ozadju in ustvarja občutek tonalnega središča. Nad njim se razvija linija, razpeta med dolgimi zadržanimi toni, hitrim pulziranjem in vtisom latentne polifonije. (Iz programa).
Emanuel Abbühl je najprej razložil cikel Sekvenc, ni pa vedel, da je bil Luciano Berio nekoč na koncertu, kjer so ga izvajali, v Cankarjevem domu, in da je slavni oboist nekoč nastopil nba festivalku Sloiwind v Slovenski filharmoniji. Omenjeno Sekvenco je nekoč izvajal naš Matej Šarc. Abbühl je imel pomoč štirih študentov mojstrskih tečajev, tako da so ves čas izvajali ton h. Zanimivo je, da to izvedbe ne moti, amlak je posebna, lahko rečemo uspešna, skladateljeva domislica, kot da bi želel ustvariti notranji monolog ali solilokvij in bi lahko pomislili na literaturo. Izvedba je bila virtuozna, polna intervalnih skokov in modernejših prijemov, ritmike, ponavljanj, imitacij, a brez kakšne melodike; pomembne so nove tehnične možnosti in prijemi. Ob vsaki, še tako majhni pavzi solista, smo slišali izvajan h iz stranske sobe v ozadju, tako da sploh še ne vemo, kaj vse še skriva Križevniška cerkev. IOZvedba je bila odlična, ker se je bogata akustika cerkve v celoti poudarila kot lepota zvoka. Solist je bil izjemen, sam konec pa efekten. Na koncu so prišli na oder, kot smo videli, še štirje mladi oboisti.
Ken Nakasako in Hartmut Rohde
Poljski violist in skladatelj Przemysław Pujanek (1992) je začel igrati violino pri šestih letih in se najprej izobraževal na Srednji glasbeni šoli Henryka Wieniawskega v Poznanju ter na Inštitutu Julijus Stern v Berlinu. Leta 2010 je violino zamenjal za violo in študij nadaljeval na Univerzi umetnosti v Berlinu pri Hartmutu Rohdeju. Kot violist je od leta 2022 član Gewandhaus orkestra Leipzig. Sklada od dvajsetega leta, njegovo delo pa je pogosto povezano z godali.
Dentro za violo in klavir je virtuozna skladba, ki je nastala kot obvezno delo za Mednarodno tekmovanje Maxa Rostala v Berlinu leta 2024. (Iz programa).
Solist Hartmut Rohde je uvodoma razložil skladatelja in delo, ki je za Ljubljano še malo dodelano ali bo v tej verziji izvedeno prvič. Igra violista terja nekaj posebnih elementov, kot je trkanje na zgornji in spodnji del violine, na les, udarjanje po strunah, prav tako pianist seže z roko k strunam, tako da nastaja že uvodoma prav poseben dialog.
Največja posebnost pa je solistova izmenična izgovarjava nekaj delov stavkov med odlomki igranja na violi. Ta tekst v angleščini sicer ni bil objavljen, govori pa izpovedno v prvi osebi in ga je zgolj s poslušanjem med izvedbo težko povsem jasno identificirati in zapisati. Zdi pa se, da tekst ni kompozicijsko sredstvo, ampak ima neko končno sporočilo, da jaz še vedno prebivam na tem svetu. Ti mi povej svoje ime in mi podaj roko.
Tak kompozicijski pristop je vzbudil veliko pozornost občinstva, ker takega dialoga ni pričakovalo, še posebej, ker je skladba za violo pisana virtuozno, torej tehnično zelo zahtevno in mora solist pokazati vse svoje znanje, temperament, muzikalnost in smisel za lepoto tona, kar se je v akustični cerkvi povsem udejanilo. Zanimiva pa je skrita podrobnost, da so na omenjenem tekmovannu skladbo izvajali mladi violisti, tu pa je nastopil Rohde kot profesor z mednarodnimi izkušnjami (in bi pomislili, da je zmagovalec prav v Ljubljani).
V sami violistovi igri je bilo veliko modernejših pristopov, kot igranje z lokom po vseh strunah, igranje v najvišjih legah, forsiranih zvokov, uporaba sinkopiranih tonov, v dialogu s klavirjem, ki postaja vedno hitrejši, pa se je izkazala bravuroznost obeh glasbenikov, ker sta morala pokazati virtuoznost vsak zase in še bolj skupaj.
Skladba traja kakih dvanajst minut, se pravi, da je kar dolga. Konča se z umikanjem zvoka obeh inštrumentov v nič.
Zadovoljstvo po izvedbi
Maurica Ravela (1875–1937) so pogosto primerjali s Claudom Debussyjem, kar je bilo sicer razumljivo, a tudi nekoliko zavajajoče. Čeprav sta oba skladatelja razširila zvočni svet francoske glasbe na prelomu stoletja, je Ravel pred izraznost odločno postavljal kompozicijsko obrt in se močno zanimal za starejše glasbene oblike.
Ken Nakasako
Njegov izdelani slog se kaže že v klavirski skladbi iz leta 1901 z naslovom Vodne igre, ki se navezuje na virtuozno skladbo Les jeux d’eaux à la Villa d’Este Franza Liszta. Na prvi pogled je delo tradicionalno zasnovano, z dvema temama, izpeljavo in reprizo, vendar njegovo pravo težišče ni v tematskem gradivu. Ključno vlogo imajo »žuboreči« ornamenti, zaradi katerih začne meja med harmonijo in melodijo bledeti, s tem pa skladba že napoveduje eno značilnih potez glasbene moderne. (Iz programa).
Pianist Ken Nakasako je pokazal pravo zvočno razkošje in prepričljiv solo nastop, lep ton, nianse, prelivanje zvoka z vso občutljivostjo in čisto klavirsko tehniko. Proti koncu nastopi nekoliko močnejšaa dinamika, a se vrne k meditaciji in emocijam, bolj k mediteranskim občutjem.
Trio
Nemški skladatelj in dirigent August Klughardt (1847–1902) je deloval v času močnih estetskih nasprotij med tradicionalno usmerjenimi skladatelji in naprednejšimi idejami nove nemške šole. V Weimarju je spoznal Franza Liszta in ta je pomembno vplival na njegov razvoj. Ob zanimanju za Liszta in Richarda Wagnerja je ostal zavezan tudi konservativnejšemu Robertu Schumannu. Cikel Schilflieder za oboo, violo in klavir, op. 28, je nastal leta 1872 in je posvečen Lisztu.
Aplavz za tri soliste
Navezuje se na istoimenski cikel melanholičnih pesmi Nikolausa Lenaua, v katerih se ljubezensko hrepenenje zrcali v podobah narave. Klughardt je pet skladb zasnoval kot fantazijske prizore, pri čemer poezija deluje kot izhodišče za nizanje razpoloženj, od sanjavosti in vznemirjenosti do ognjevitega izbruha ter sklepne umiritve. (Iz programa)
Aplavz za vse nastopajoče
August Klughardt: Schilflieder za oboo, violo in klavir, op. 28
I. Počasi, sanjavo / Langsam, träumerisch
II. Strastno vznemirjeno / Leidenschaftlich erregt
III. Nežno, v spokojnem gibanju / Zart, in ruhiger Bewegung
IV. Ognjevito / Feurig
V. Zelo mirno / Sehr ruhig
Izvedba tria na koncu dolgega koncerta je potrdila izjemno formo koncertantov, ki so želeli iz manj znane skladbe potegniti čim več izraza, vsebinskih kontrastov in vrhunskosti skupnega muziciranja.
Prvo skladbo v Trstju zaznamuje sanjavi klavir, nadaljuje oboa v dialogu, spevno, naveže se še viola ob spremljavi klavirja, tako da takoj občutimo plemenit zvok tria. Igra je valovita do skupnega konca. Druga skladba je vznemirljiva za vse; učinkuje vzvišeno in optimistično. Tretja se začne s klavirjem in nadaljevanjem viole v dialogu, oboa začne nov del, v dialogu s klavirjem, ki učinkuje zelo valovito. Zaključi se v skupnem muziciranju z dolgo melodijo in za vse lepim tonom. Četrta skladba je ognjevita, kot piše v naslovu, melodija se ponavlja in vodi vse tri do efektnega konca. Peta skladba ima spet miren začetek klavirja, na kar se naveže nizka viola, nadaljuje pa vzvišena oboa z melodijo, ki vodi do konca.
Marijan Zlobec