KRITIK.si

V galeriji FUGA – Contemporary Architecture Center v Budimpešti so uspešno odprli novo samostojno razstavo slovenske multimedijske umetnice Eve Petrič Let Me Back Into Your Garden of Eve – From Natural Pattern to Synthetic Code, ki jo je kuriral Mihály Surányi.

Po uvodnem nagovoru Anžeja Frangeža, veleposlanika Republike Slovenije na Madžarskem, je razstavo odprla umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka dr. Szilvia Csanádi. Razstava bo na ogled do 30. avgusta 2026.

Razstava je postavljena v dveh med seboj povezanih podzemnih prostorih, ki sta bila nekoč bančni trezor, še pred tem pa zaklonišče med drugo svetovno vojno. Obiskovalca vodi skozi večplastno okolje, v katerem se prepletajo zgodovina, spomin, biologija in tehnologija.

Razstava ni zgolj predstavitev objektov, temveč dialog med materialnimi oblikami in njihovimi nematerialnimi dvojicami. Ročno gravirane figure iz pleksistekla in monumentalni asemblaži iz recikliranih ročno izdelanih čipk se dopolnjujejo s svojimi sencami, ki postanejo enakovreden del umetniškega dela. Skupaj ustvarjajo spreminjajočo se pokrajino, ki se nenehno preoblikuje z gibanjem svetlobe in obiskovalca.

Kje so meje – točke, kjer se črta še lahko upogne, ne da bi se prelomila? Kdaj tehnologija še bogati življenje in kdaj mu začne jemati njegov pomen? Video, zvok in besedilo Bending Point / Breaking Point raziskujejo prav to napetost: strah pred razpadom, hrepenenje po pripadnosti ter vprašanje, kdo nosi posledice naših posegov.

Delo hkrati odpira izkušnjo telesa na njegovih skrajnih mejah – telesa, ki je podvrženo pritisku, filtraciji, transformaciji in fragmentaciji. Pojma »točka upogiba« in »točka preloma« tvorita osrednjo konceptualno os razstave ter zastavljata vprašanje, kje poteka meja med preobrazbo in nepovratnim zlomom.

Skozi enega izmed čipkastih asemblažev je na tla projiciran satelitski posnetek Blatnega jezera, skozi drugega pa ostane le njegova senca, ki razkriva prazno silhueto – kot da bi jezero izginilo. Ta vizualna odsotnost stopa v dialog z videom Holes in Light in subtilno odpira vprašanja okoljskih sprememb, spomina ter vsega tistega, kar lahko neopazno izgine, še preden se tega zares zavemo.

Eva Petrič (desno) s Szilvio Csanady

Kot je zapisano tudi v besedilu razstave:

Kaj pomeni biti človek danes – oziroma natančneje, kaj pomeni biti Zemljan (Earthling)?

Nagovor Eve Petrič

Skozi monumentalne instalacije iz recikliranih ročno izdelanih čipk, analogno fotografijo, ročno gravirana dela v pleksisteklu, skulpturo, video in zvok razstava obiskovalca vabi k razmisleku o enem ključnih vprašanj našega časa:

Kaj se zgodi, ko naravni vzorci postanejo tehnološke kode?

“Eden osrednjih del razstave je Incubator E@motion, ki je tokrat predstavljen prvič in hkrati zaznamuje začetek mojega dolgoročnega sodelovanja z Inštitutom za anatomijo in celično biologijo Medicinske univerze na Dunaju (AKH Wien). V središču dela je v formalinu ohranjeno človeško srce, ki mi je bilo zaupano za izobraževalne namene in v razstavi postane razmislek o ranljivosti, empatiji, kontinuiteti in skrbi,” pravi Eva Petrič.

V naslovu razstave Eva Petrič ne predstavlja idealiziranega mita, temveč izvorno telo in biološki zapis, ki ga sodobne tehnologije znova odpirajo in preoblikujejo. Predstavljena je kot ranljiv in nenehno spreminjajoč se živ sistem.

“Iskrena hvala direktorju galerije Kristófu Asbóthu, kuratorju Mihályju Surányiju, dr. Szilvii Csanádi, celotni ekipi galerije FUGA, Inštitutu za anatomijo in celično biologijo Medicinske univerze na Dunaju ter Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije, ki so omogočili nastanek te razstave.” (Eva Petrič).

“Moje delo ni usmerjeno proti tehnologiji; opozarja pa na nevarnost pozabe. Podobno kot Ariadnina nit v labirintu sodobnih sistemov skušam ohraniti sledi človeške ranljivosti, dvoma in odgovornosti. Če bomo predolgo zrli v brezno lastnih stvaritev, se lahko zgodi, da bo brezno začelo spreminjati tudi naš pogled. Razstava zato ne ponuja dokončnih odgovorov, temveč odpira prostor za razmislek: ali lahko tehnološko posnemanje narave ohrani ranljivost, nepopolnost in etično občutljivost – lastnosti, ki so bistvene za človeško bit? ”

V sosednjem prostoru so predstavljene ročno gravirane plošče iz pleksistekla, na katerih so človeške silhuete abstrahirane v čipkaste vzorce. Telo je tu reducirano na sled, vzorec, podatkovni zapis. Človeška figura se kaže kot hibridno bitje – sestavljeno, reciklirano in fragmentirano – kot Earthling, ki se vse bolj oddaljuje od svojih izvorov.

“Gravirane figure v pleksisteklu izvirajo iz fotografij moje lastne sence, ki sem jo prevedla v strukture, podobne čipki. Tako nekaj nematerialnega ponovno postane materialno – senca se preobrazi v Earthlinga.”