Gostovanje slavnega beneškega Teatro La Fenice na 74. Ljubljana Festivalu je napolnilo razprodani Cankarjev dom. Gallusova dvorana je bila tako polna, da so razprodali tudi sedeže na skrajni desni ob steni, od koder je slab pogled na odrsko dogajanje, a je glasba in petje solistov očitno dominiralo. Seviljskega brivca bodo Benečani ponovili še drevi. Tudi ta predstava je razprodana.
Darko Brlek, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Uvodoma je z odra spregovoril direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek in povedal, da je tokratno gostovanje Teatro La Fenice že drugo v zadnjem času. Posebej je pozdravil ugledne goste, med katerimi je bil Aleš Musar, zunanji minister Tone Kajzer, vodja oddelka za kulturo MOL mag. Mateja Demšič, slavni dirigent Charles Dutoit z ženo, predstavniki Teatro La Fenice, med njimi je bil intendant Nicola Colabianchi, in družinsko podjetje Technobelli iz Kopra, ki jo obvladuje lastnik Žarko Živec, kot že vrsto let osebni sponzor opernih programov Festivala Ljubljana.
Giuseppe Cavagna
Goste, nastopajoče in občinstvo je pozdravil in v slovenščini nagovoril veleposlanik Republike Italije v Sloveniji, njegova ekscelenca Giuseppe Cavagna. Gostovanje Teatro La Fenice v Ljubljani je predstavil kot pomemben kamenček v velikem mozaiku kulturnega sodelovanja med Italijo in Slovenijo. Posebej je omenil sodelovanje italijanskega Ministrstva za kulturo, Italijanskega kulturnega inštituta v Ljubljani ter samega veleposlaništva.
Almaviva, Figaro in Bartolo
Spomnimo, da je Italija pomemben programski partner in sodelavec Festivala Ljubljana že zelo dolgo. Rezultat je bil več kot dvajset gostovanj, večinoma opernih hiš, pa tudi orkestrov, kot so Filarmonica della Scala, orkester Maggio Musicale Fiorentino, rimski orkester Svete Cecilije, I Solisti Veneti, orkester Konservatorija Vincenzo Bellini iz Catanie…
Rozina
Čeprav je orkester Scale na Festivalu Ljubljana gostoval vsaj trikrat, pa je po tihem upati, da bodo v kratkem prišli še s kakšno njihovo pravo operno produkcijo. Prav tako pričakujemo opere iz Bologne, Parme, Neaplja, Palerma, praktično vse, saj je sodelovanje med italijansko operno produkcijo in slovenskom kulturnim ozemljem dolgo vse od druge polovice 17. stoletja, ko so pri nas gostovale italijanske operne skupine. Predstave so bile v po potresu leta 1895 porušenem Knežjem dvorcu, ki je bil zgrajen sredi 17. stoletja in je sprejel do tisoč obiskovalcev. Del predstav je bil zlasti pod dirigentskim vodstvom Gustava Mahlerja (1881/1882) v Deželnem gledališču, kjer je danes Slovenska filharmonija. Ljubljanska opera pa je bila zgrajena leta 1892.
Bartolo in Rozina
Tako so prvič uprizorilio Seviljskega brivca v Ljubljani že leta 1820 ali pet let pred prvo predstavo v Teatro La Fenice leta 1825. Res pa je, da so Seviljskega brivca pred Ljubljano v Benetkah uprizorila kar tri gledališča: leta 1817 gledališče San Moisè, leta 1819 gledališče San Samuele in leta 1822 gledališče San Luca.
Rozina
Za bralce v Italiji naj navedem še zgodovinski podatek, da so v Knežjem dvorcu Wolfa Engelberta Auersperga prvič uprizorili opero že leta 1652. To je bila opera La Garra Casparja Freysingerja, prvo italijansko opero pa 10. julija 1660, kar je bilo celo desetletje pred prvo operno uprizoritvijo v Parizu.
Figaro odpira penino
Prvo povsem slovensko predstavo v Ljubljani z naslovom Raj pa so uprizorili dijaki jezuitske šole Pod Turnom 6. februarja 1670. Kot je znano, pa je prva v celoti slovenska opera Belin iz leta 1780. Uglasbil jo je Jakob Zupan na besedilo Janeza Damascena Deva.
Podoknica grofa Almavive
Kot smo videli že na začetku predstave Seviljskega brivca, je bil orkester med izvajanjem znane uverture zelo umirjen, skoraj tih, nič dramatičen. Dirigent Renato Palumbo je dajal poudarek lepoti zvoka s soli, kot oboa, flavta, klarinet, topla godala, nasploh je bil orkester bolj komorne zasedbe, kar pa ni bilo zvočno premalo, še posebej, ker je vsa predstava želela biti bolj kot ne umirjena, prefinjena, čeprav se je uvodni tempo zdel rahlo počasen. Ampak v avditoriju je nastopila velika tišina, napeto spremljanje vseh hitro spremenljivih prizorov.
Priklon Davea Monaca kot grofa Almavive
Grof Almaviva je z godci uvodoma priredil na seviljski cesti podoknico svoji oboževanki Rozini. Ta prva scena je že pokazala, kakšna bo scenografija: scenograf in kostumograf Lauro Crisman je dogajanje postavil v zgodovinski ambient, tako da nismo imeli težav s kakšno modernizacijo, kar se za to opero ne spodobi, ker ne pridobiš ničesar. Morda se je zdela podoknica preveč množična in prerivajoča se s številnimi pevci in inštrumentalisti, tako da je bila sama komika precej izsiljena. A so dočakali Rozinino luč in dogajanje zatem.
Jose Maria La Monaco kot Rozina
Rozinin varuh, doktor Bartolo, se je izkazal kot pravi gospodovalen diktator. Sam bi rad svojo varovanko za ženo, saj ima precejšnje imetje, starostna razlika pa ga niti ne moti, saj v okolici ne vidi konkurence. A ji vseeno prepove, da bi se prikazovala ob oknu. Pri Rozini v interpretaciji sopranistke Jose Maria La Monaco smo takoj opazili zunanjo privlačnost in spretnost igre, ki pa ni bila v skladu z manjšimi vokalnimi sposobnostmi, ki bi vlogo naredile sijajno, izstopajočo in seveda za občinstvo navdušujočo. Njen glas ni izenačen v vseh legah, včasih ima hude dinamične poudarke, skoraj kot krik, a bi bila bolj domiselna in kultivirana prezenca privlačnejša. Seveda ni vsaka Rozina Cecilia Bartoli.
Atraktivnost in skoraj izzivalnost Rozine
Brivec Figaro, ki je prišel pod izmišljenim imenom v Sevillo, se pomika proti odru že med petjem v spodnjem parterju na desni strani, tako da ga zgoraj na balkonu občinstvo nad njim ne vidi, a potem se izkaže, kot da slučajno tam potuje in trči v grofa v hudi dilemi, kaj naj stopri, da bo Rozino osvojil. Figaro baritonista Vincenza Taormine je bil celostno postaven, lahko bi rekli kar dominanten, ker je v zgodbo prišel slučajno, a zasluti bolj kot ne svojo pustolovsko priložnost. S kitaro v rokah je seveda Seviljčan, Španec, a nasploh mediteranski užitkar. Njegova postava mu to v celoti omogoča. Glasovno je bil zelo suveren, igralsko pa še bolj oziroma tak, kot ga opera potrebuje.
Doktor Bartolo in njegova varuhinja Rozina
Figaro obljubi grofu Almavivi za plačilo pomoč v njegovi ljubezenski avanturi. Grof se izdaja za siromašnega Lindora, Figaro pa mu svetuje zvijačo, naj se preobleče v vojaka, ki ima nakazilo za stanovanje, in naj poskusi pridobiti dostop v Bartolovo hišo. Priložnost za to je zelo primerna, ker je ravnokar v mesto prispel nov vojaški regiment. Fizične razlike obeh na odru so situaciji primerne. Logično je, da bo Lindoro v podrejenem, skoraj samosmilečem položaju.
Francesco Milanese kot Bazilio in na tleh doktor Bartolo
Doktor Bartolo v interpretaciji Omarja Montanarija je bil ves večer kompakten, doživljajsko premočrten, z nenehnim sumničenjem, poizkusi premagovanja usode in še bolj neposredne zgodbe, v kateri ima sam svojo vizijo. Sijajen je v svoji lahko bi rekli detektivski drži in raziskovanju, kar pa komičnost in dramatičnost prizorov v operi le še povečuje. A vse počne tako, da ni antipatičen. Glasovno je bil zelo uravnotežen.
Rozina in Figaro
V drugem dejanju Rozina piše pismo Lindoru in mu v njem prizna svojo ljubezen. Figaro večkrat pride v hišo kot brivec in prevzame dolžnost, da bo dostavil pismo na pravi naslov. Ko sliši, da se Bartolo vrača domov v družbi učitelja glasbe, mojstra Bazilia, se naglo skrije in prisluškuje njunemu pogovoru. Tako izve, da sta starca sklenila grofa očrniti pred Rozino.
Rozina in Lindoro
V hišo vdre Almaviva v vojaški obleki in zahteva, da ga doktor Bartolo nastani v svojem domu. Med njima izbruhne prepir, grofu pa se kljub temu posreči, da izroči svoje pismo Rozini. Bartolo noče privoliti v njegovo nastanitev, ker ima sam listino, s katero je oproščen takih uslužnosti. Grof ne odneha, temveč žene vedno večji krik in vik, dokler se zaradi hrupa ne začnejo zbirati pred hišo ljudje. Naposled pride še mestna straža in na Bartolovo zahtevo zgrabi predrznega vojaškega rogovileža. Ko pa grof pošepeta vodji straže svoje pravo ime, ga ta veli izpustiti in odide z ljudmi iz hiše. Tu je nekakšen režiserjev zgodbeni preobrat.
Malo je karikiranja
Režiser Bepi Morassi je Seviljskega brivca izdelal do potankosti, nešteto je spreminjanja scen, odnosov, hitrih dialogov, seveda pevskih, gibanja, skrivanja, izzivanja, poizkusov prevar; vse mora teči gladko, sicer se lahko zgodi, da bi predstava, zlasti na tako velikem odru kot je v Gallusovi dvorani, zapadla v dolgčas in slabšo preglednost. Njegova režija je linearna, ne napovedna, tako da do konca ne moremo slutiti, kaj se bo zgodilo. S tem ohranja dramatičnost in privlačnost, komika pa razpoloženje.
Figaro in Bartolo
Morassi je ujel trenutek Rossinijeve osebnostne drže, ki je združevalna ustvarjalno genialnost s skoraj vzvišeno dominacijo vsevedneža, pravega kreatorja usod in razpoloženj. Igralca z osebami, da bo z njimi delal, kar bo hotel. Vse je hkrati res in zaigrano, a instinktivno, torej je na preizkušnji intelekt, tako rekoč IQ. Za gledalca je bistveno, da ugleda vsakega na odru posebej, po svoje ali posebno.
V tretjem dejanju se Almaviva drugi dan pritihotapi v Bartolovo hišo kot učenec domnevno bolnega učitelja Bazilia, da bi namesto njega imel z Rozino glasbeno uro. Bartolo gre sprva na led, in medtem ko Figaro starca brije, najde Almaviva priložnost, da sporoči Rozini načrt za beg.
Morda je v predstavi bolj neroden prizor, ko se nepričakovano pojavi še Bazilio in ga vsi vidijo, tako da sta učitelja dva. A ga grof podkupi in odpravi, preden se Bartolo zave sleparije. Nazadnje se tudi v njem vzbudi sum zaradi čudnega muzikanta, požene njega in Figara iz hiše, pošlje po Bazilia in mu naroči, naj takoj pokliče notarja.
Sekstet kaže na sprejemanje usode
Francesco Milanese je bil kot Bazilio markanten, zaupanja vreden, a se zdi, kot celotnega dogajanja, v katerega je nenadoma padel, ne razume. Dojame pa vrednost prstana kot podkupnino. Režiser je vse to obvladal.
Giovanna Donadini je bila kot Berta zelo spretna in hudomušna
V četrtem dejanju bi Bartolo rad takoj sklenil z Rozino ženitno pogodbo in tako prehitel nezaželenega tekmeca. Rozino pridobi na svojo stran, ko ji natvezi, da jo Lindoro snubi za grofa. Ogorčena Rozina mu izda načrt za beg in celo izjavi, da se je pripravljena z njim poročiti. Bartolo pohiti po stražo, da bi preprečil domnevno ugrabitev.
Zbor Teatro La Fenice z zborovodjo Alfonsom Caianijem
Med strašno nevihto se povzpnejo zarotniki skozi okno v hišo. Užaljena Rozina se jim upre, grof pa ji naposled le dopove, da sta Lindoro in Almaviva ista oseba. Rozina tako srečna privoli v poroko, in ko prihiti Bazilio z notarjem, jo takoj sklenejo. Ob grožnjah podpiše pogodbo kot priča tudi Bazilio. Ko prisopiha Bartolo s stražo, je prepozen, zakaj Rozina je že srečna grofova žena. Skopuški Bartolo je razočaran, a se brž potolaži, ko mu grof pove, da se odpoveduje kakršnikoli doti. Zviti Figaro dobi čedno nagrado in gre po vsej verjetnosti novim dogodivščinam naproti.
Poveljnik straže Nicola Nalesso
Dirigent Renato Palumbo je vso predstavo vodil bolj kot ne v umirjenem, ne dramatičnem poteku, čeprav je toliko prizorov, da bi bila močnejša dramatika na kakšnem mestu pričakovana, a je raje dajal možnost pevcem, da se izkažejo. Orkester je ves čas držal v žlahtni spremljevalni funkciji, kar pa je predstavi dajalo uravnoteženo sožitje. Njegov kriterij muzikalnosti je zelo visok, elegenten, speven; vse mora biti povsem jasno, razumljivo, težke in hitre arije izpiljene, čeprav so bile nekatere zapete prehitro. Poznalo pa se je, da pojejo Italijani v svojem jeziku.
Francesco Milanese kot Bazilio
Če bi bila dvorana za pol manjša, bi morda vsa predstava bila drugačna, bolj komorna. Gallusova dvorana pa nenadoma postane bolj epska, morda celo bolj svetovljanska.
Lepota dvorane je v tem, da te po tvoji ali nastopajoči identiteti kvalificira sama. Cankarjev dom ne slepari, čeprav je to rečeno nekoliko grdo.
Na koncu so bile množične viharne ovacije, aplavzi, počasi je začela dvorana vstajati in na koncu so vstali vsi gledalci. Sledilo je mahanje v slovbo, tako z odra kot iz dvorane.
V tretje gre rado.
Marijan Zlobec