Bližnje gostovanje svetovno znanega Teatro La Fenice iz Benetk na 74. Ljubljana Festivalu je vzbudilo veliko zanimanje slovenskega in mednarodnega opernega občinstva. Kako tudi ne, saj prihajajo z eno najbolj priljubljenih oper: Rossinijevim Seviljskim brivcem. Predstavi bosta v sredo in četrtek, 15. in 16. julija ob 20. uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Tenorist Dave Monaco bo pel vlogo grofa Almavive
Rossinijev največji skladateljski dar je bila njegova spretnost v pisanju iskrive, prekipevajoče glasbe, ki se peni kot šampanjec. V pisanju glasbe, ki se hahlja in iskri v vsakem taktu, mu ni enakega. Razvil je melodični slog, s katerim je dal pevcem priložnost, da razkažejo tako silabično kantileno kot tudi melizmatično koloraturo. Takšna pozornost do pevca ne preseneča, če vemo, da je izhajal iz pevske družine in je bil sam izvrsten pevec.
Tako je Gioachino Rossini užival največji prestiž med skladatelji 19. stoletja. Treba mu je pripisati iznajdbo cabalette ali hitrega stavka, ki sledi kavatini ali počasnemu stavku; ta novost je vplivala na razvoj tako nemške in francoske kot italijanske opere 19. stoletja.
José Maria Lo Monaco bo pela Rozino
Rossini je menil, da glasba ne more posnemati narave, kakor to velja za slikarstvo in kiparstvo, temveč je idealistična umetnost. Ker glasba ne more posnemati narave, tudi ne more prenašati pomena besed. Zato se Rossini kot operni skladatelj pri uglasbljanju ni osredotočal na pomen posameznih besed, ampak na celoto glasbenega toka. Glavna skladateljeva naloga je bila po njegovem, da poskrbi za lep glasbeni tok, da torej nudi užitek.
Ta se lahko v glasbi sproži z ritmično jasnostjo in melodično enostavnostjo. Prav to lahko štejemo za osrednja kriterija ter odliki Rossinijeve glasbe. Prevzel je baročno estetsko logiko, po kateri je nad vsem fantazija, ki se v glasbi kaže predvsem v melodiji. Ta ima sposobnost, da v poslušalcu prebudi čustva, vendar ne s pomočjo njihovega opisovanja, ampak tako, da sledi lastnim oblikovnim zakonitostim in pri tem besedila uporablja zgolj kot vodila. Rossini je torej preobrnil logiko: tipa glasbe ne narekujejo besede, temveč melodija razširi svoja krila in vpliva na besede ter jim podeljuje čutno čustveno podobo. (Iz programa Ivane Mrzlikar).
Dirigent Renato Palumbo, foto osebni profil
Renato Palumbo, rojen v Montebelluni v Benečiji, je s študijem dirigiranja začel že v mladih letih, pri komaj devetnajstih pa je debitiral na odru z opero “Trubadur”. Poleg dirigiranja je kasneje pridobil diplome iz klavirja, zborovskega dirigiranja in kompozicije ter razvil temeljito praktično znanje opere kot spremljevalec in zborovodja, s svojo nagnjenostjo k italijanski operi pa se uvršča med vodilne svetovne strokovnjake.
Gostoval je v velikih mednarodnih gledališčih in na festivalih, od milanske Scale do pariške opere, od londonskega Covent Gardna do Dunajske državne opere, od opernega festivala Rossini do festivala della Valle d’Itria v Martina Franci, do veronske Arene, pa tudi v gledališčih v Chicagu, Berlinu, Hamburgu, Tokiu, Sydneyju, Melbournu, Washingtonu, Buenos Airesu, Pekingu, Šanghaju, Madridu, Barceloni in v Italiji med drugim v Rimu, Benetkah, Bologni, Genovi, Torinu, Neaplju, Palermu in Maggio Musicale v Firencah. Renato Palumbo je bil prvi dirigent, ki se je 6. decembra 2009 s Turandot povzpel na oder obnovljenega gledališča Petruzzelli v Bariju.
Renato Palumbo
Leta 2006 je bil imenovan za generalnega glasbenega direktorja Nemške opere v Berlinu, prvi Italijan po Giuseppeju Sinopoliju.
Njegov repertoar vključuje desetine in desetine naslovov, vključno s ponovnimi odkritji, kot so Giordanova “Il re” in “Il mese mariano,” Franchettijeva “Germania”, Rossinijeva “Bianca e Falliero” in Marschnerjev “Hans Heiling”. Leta 2002 je debitiral v milanski Scali z zmagoslavno oživitvijo Donizettijeve »Lucrezie Borgie« in bil kmalu ponovno imenovan za Bellinijevo »Beatrice di Tenda«. Leta 2003 je debitiral z »I lombardi alla prima crociata« v Teatro Regio v Parmi, kamor se je vrnil z »La traviato«, »Il corsaro« in »Il Trovatore« ter na Rossinijevem opernem festivalu v Pesaru z »Adina«, ki so ji sledile »Elisabetta regina d’Inghilterra«, »Bianca e Falliero« in “Otello.”
Renato Palumbo
Med njegovimi večjimi angažmaji v zadnjih letih so “Sly” Wolfa Ferrarija v Torinu in Rimu, “Il trovatore”, “Rigoletto”, “Adriana Lecouvreur”, “Andrea Chènier”, “La Bohème”, “Tosca” v Teatro Regio v Torinu, “La Cenerentola” in “I vespri siciliani” v Genovi, “Nabucco”, “La traviata” in »Manon Lescaut« v Benetkah, »Un ballo in maschera«, »Rigoletto« in »Tosca« v Parizu, »Rigoletto« v Londonu, »Attila«, »Macbeth« in »La traviata« v Washingtonu, »Ernani«, »Cavalleria Rusticana« in »Pagliacci« ter »Aida« v Chicagu, »La traviata«, »Rigoletto«, »Nabucco«, »Simon Boccanegra« in »Don Carlo« na Dunaju; “Manon Lescaut”, “Norma”, “Aida”, “Un ballo in maschera” v Barceloni. “Tosca”, “La Traviata” in “Otello” v Madridu. Od leta 2012 redno sodeluje z Opero Australia. Njegova diskografija vključuje Simon Boccanegra, Il Corsaro, La Cenerentola, Bianca e Falliero, Adriana Lecouvreur, Robert le diable in Les Huguenots ter Marschnerjev Hans Heiling.
Za svoje umetniške dosežke je prejel naziv viteza Republike Italije.
Režiser Giuseppe (Bepi Morassi)
Beneški režiser Giuseppe (Bepi Morassi), študent Giovannija Polija, je leta 1978 začel delati kot asistent režije , kjer je sodeloval z nekaterimi najuglednejšimi italijanskimi in tujimi režiserji (med drugim Pizzi, Ronconi, Bolognini, De Simone, Serban). Ukvarja se tudi z gledališko produkcijo in organizacijo ter je vključen v praktično vse beneške gledališke ustanove: kot stalni direktor po Poliju v gledališču Teatro a l’Avogaria ; kot direktor usposabljanja šole “Giovanni Poli” v devetdesetih letih prejšnjega stoletja; in kot gledališki svetovalec mesta Benetke v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer je koordiniral nekatere najbolj odmevne dogodke tistega časa: Benetke v Neaplju, Neapelj v Benetkah, Benetke in tujci itd. Bil je umetniški direktor gledališča Teatro Goldoni (še ni stalni direktor); od devetdesetih let prejšnjega stoletja dela v gledališču Teatro La Fenice; od leta 1989 pa sodeluje na različnih podelitvah nagrade Campiello in na različnih karnevalih.
Giuseppe (Bepi Morassi)
Je vodja produkcije nekaterih najpomembnejših gledaliških projektov, ki so nastali v Benetkah v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vključno s Helzapoppin! z gledališčem Teatro dell’Elfo (režija G. Salvatores), Sior Todero Brontolon z Gastoneom Moschinom, Bye Bye show Bizz (režija J. Savary) in Lucrezia Borgia in Campo San Lorenzo (režija A. Vitez). V imenu Giorgia Gaberja koordinira tudi spremljajoče dejavnosti festivala »La Mostra del Teatro«, ki ga promovira gledališče Teatro Goldoni. Med različnimi vlogami, ki so mu bile dodeljene, je pomembna tehnično-umetniško vodenje festivala Autunno Musicale v Comu leta 1999 in 2000. Med drugim je bil organizacijski vodja potovanj gledališča La Fenice v Tokio (2001, 2005 in 2013) in Peking.
V okviru projekta Evrosredozemske kulture morij med drugim koordinira dve izdaji italijansko-albanskega festivala kulturnega sodelovanja v Tirani. Je avtor, režiser in organizacijski koordinator pomembnih projektov “totalne animacije”, kot sta Solun – prestolnica kulture in otvoritev uradnih ambrozijanskih praznovanj v milanski katedrali. V Benetkah je zasnoval in uprizoril koncertno predstavo “Pesem duhov nad vodami” v baziliki sv. Marka ob trideseti obletnici velike plime leta 1966.
Kot strokovnjak za komedijo dell’arte in renesančno gledališče je vodil in še naprej izvaja intenzivne raziskave in poučevanje, poleg tega pa ureja različne publikacije (vključno s prvim italijanskim prevodom več francoskih klasikov iz srednjega veka) ter vodi tečaje in delavnice v Italiji (Veneto Musica, regija Veneto, Teatro Stabile del Veneto) in v tujini (Konservatorij v Quebecu, Univerza v Beogradu, Umetnostni inštitut v mestu Mexico City). Ustvarja več televizijskih programov za različne izdajatelje televizijskih programov.
Redno piše o gledališču, najprej za “Voce di San Marco”, nato pa za mesečnik “Marco Polo”, in je dopisnik iz Benetk za Agenzia Giornalistica Italia. Dela pri številnih televizijskih programih v takratnem produkcijskem centru RAI v Benetkah. Nastopal je v številnih italijanskih gledališčih (med večjimi so Bologna, Genova, Rim, Verona) in pogosto dela v tujini (Barcelona, Pariz, Lyon, Montreal, Sydney, Lizbona, Pretoria, Nica), kjer sodeluje na prestižnih mednarodnih festivalih (Buxton, Atene, Hamburg, Bruselj, Guanajuato, Strasbourg, Edinburgh, St. Andrews).
Kot režiser je od leta 1980 takoj izstopal s svojo pozornostjo do glasbenega in neglasbenega gledališča 17. in 18. stoletja, zlasti v beneškem kontekstu: njegov prvenec je zaznamovala režija Galuppijeve Caffè di Campagna, Salierijeve Prima la musica, poi le parole in Mozartovega Schauspieldirektorja; sledile so uspešne produkcije Seviljskega brivca, Brittnove Noyejeve Fludde, Puccinijeve Boheme, Tosce in Manon Lescaut, pa tudi svetovne premiere Lega Nicole Campograndeja in Molièrovega muzikala A Provincial in Paris, operete Lustige Witwe in v zadnjem času originalne ameriške različice Lady, be good! v gledališču Teatro Sao Carlos v Lizboni.
Izjemna televizijska zanimivost je tudi La Sonnambula, uprizorjena pod glasbenim vodstvom maestra Ferra. Uspešno je postavil tudi manj znana dela, kot sta Gina Francesca Cilee in Le Metamorfosi di Pasquale Gaspareja Spontinija v Teatru Pergolesi na Jesiju, pa tudi neizdani Donizettijev Pietro il Grande za festival Itria Valley v Martina Franca. Med njegovimi uspešnimi produkcijami so L’Inganno Felice, La Scala di Seta in Il Signor Bruschino (tudi v Teatru Olimpico v Vicenzi) okronale njegove pogoste vpade v Rossinija in dosegle velik uspeh…
Dave Monaco bo pel grofa Almavivo
Tenorist Dave Monaco sodi med najobetavnejše interprete belkantističnega repertoarja, zlasti Rossinijevih oper. Nastopa v vodilnih evropskih opernih hišah, med drugim v Luksemburgu, Nici, Bologni, Rimu, Parmi, Benetkah, Genovi, Trstu, Firencah, Bergamu, Modeni, Veroni, v milanski Scali…, redno pa sodeluje tudi z Rossinijevim opernim festivalom v Pesaru.
Njegova sezona 2026 se je znova odprla z grofom Almavivo v Seviljskem brivcu, vlogi, za katero že velja za vodilnega interpreta in s katero debitira v Kanadski operni družbi v Torontu. Sezona se nadaljuje z drugim pomembnim debijem v Novem narodnem gledališču v Tokiu kot Don Ottavio v Don Giovanniju, sledijo pa mu izvedbe Mozartovega Requiema z Bernskim simfoničnim orkestrom v Bühnen Bern in v gledališču Théâtre des Champs-Élysées v Parizu… Na Rossinijevem opernem festivalu bo med protagonisti nove produkcije »burlette per musica« L’Occasione fa il ladro in bo nastopil tudi na enem od koncertov Belcanto.
Sodeloval je z dirigenti, kot so Michele Mariotti, Riccardo Frizza, Enrico Onofri, Riccardo Minasi, Sesto Quatrini, Carlo Boccadoro, Diego Ceretta, Giuliano Carella, Riccardo Bisatti, Michele Spotti in Renato Palumbo, ter z režiserji, kot so Paolo Gavazzeni in Piero Maranghi, Jacopo Spirei, Stefano Vizioli, Chiara Muti, Ricci/Forte, Grischa Asagaroff, Denis Krief, Leo Muscato, Francesco Micheli, Andrea Bernard, Christophe Gayral in Rosetta Cucchi.
José Maria Lo Monaco bo pela Rozino
Mezzosopranistka José Maria Lo Monaco redno nastopa v vodilnih opernih hišah in na mednarodnih festivalih. Posebno cenjena je kot interpretka baročnega in belkantističnega repertoarja, v katerem ustvarja številne osrednje vloge, med njimi Rozino, Cherubina, Feneno in Carmen. Sodelovala je z dirigenti, kot so Riccardo Muti, Ottavio Dantone in Jordi Savall, ter z nekaterimi najvidnejšimi evropskimi opernimi režiserji.
Vincenzo Taormina bo pel Figara
Baritonist Vincenzo Taormina, rojen v Palermu, se je izpopolnjeval na milanski Scali in Verdijevi akademiji v Bussetu. Mednarodno kariero je začel z vlogo Zurge v operi Lovci na bisere Georgesa Bizeta, nato pa nastopil v številnih pomembnih opernih hišah. Njegov repertoar obsega predvsem belkantistične in verdijevske vloge, sodeloval pa je z mnogimi uglednimi dirigenti in režiserji našega časa.
Marijan Zlobec