Na 74. Ljubljana Festivalu je s štirimi razprodanimi predstavami gostovala Mariborska opera in balet SNG s slavnim muzikalom Evita skladatelja Andrewa Lloyd Webbra in libretista Tima Ricea. Predstava se je med zelo solidnim začetkom na premieri še razvijala in dosegla na četrti izvedbi lep prvenec v Križankah in morda izzvala direktorja in umetniškega vodjo Festivala Ljubljana Darka Brleka, da bi v prihodnje muzikal še kdaj povabil, ker je interes zanj očitno še precejšen.
Tim Ribič, vse fotografije Marijan Zlobec
Medtem smo izvedeli, da se uspešno dogovarjajo za ponovitev Puccinijeve opere Turandot prihodnje leto v izvedbo SNG Opera in balet Maribor.
Mike Sterling kot Juan Peron in Sabina Cvilak kot Eva Peron
Izvajalska ekipa, o kateri sem tu že pisal, je bila v celoti ista ali enaka, le da se je v posameznih primerih solistični nastop še poglobil, izpilil, interpretacijsko dodelal, reflektiral, tako na individualni kot ansambelski ravni.
Peronova ljubica je poražena, ker je na njeno mesto vstopila Eva
Premiera je imela nekaj zadreg, a je že tako, da običajno sledijo boljše predstave, ko se vsi nastopajoči adaptirajo in postajajo bolj samozavestni in zanesljivi, sproščeni, angažirani s potrebnim znanjem in željo po umetniškem razdajanju.
Maribor z vsakoletnimi gostovanji na Festivalu Ljubljana ustvarja pomembno in hkrati potrebno kvaliteto enotnega slovenskega kulturnega prostora, v katerem dominirata dve operi, vprašanje pa je, če ne bomo dočakali še tretje, morda v Narodnem domu v Trstu, za kar si je prizadeval že Marij Kogoj, a je bil 13. julija 1920 Narodni dom požgan z nepredstavljivo brutano fašistično organizirano akcijo, podprto s policijsko prepreko gasilcem, da bi požar gasili, dom pa še danes ni spet naš. A bo.
Sergije Lugovski kot Che
Slovenska državna kulturna politika bi morala skupaj s Slovenci v zamejstvu že načrtovati tretjo slovensko opero, kot si Trst to zasluži. Pred sto, stodvajset leti je bil po številu Slovencev v mestu večji od Ljubljane.
Lucija Krašovec kot nekdanja Peronova ljubica
Triada Maribor, Ljubljana, Trst je logična povezava, ki postavlja Festival Ljubljana v središčni soorganizacijski položaj. Ni neopaženo, da že kar precej let prihaja organizirano tržaško, večinoma italijansko občinstvo, na prireditve Festivala Ljubljana.
Maribor se na Festivalu Ljubljana počuti domače, zaželeno, širše dostopno občinstvu, ki ne zahaja na predstave na Štajersko, nima pa nobene zadrege, da ne bi prišlo v Križanke. Nekoč je bilo morda več gostovanj iz Zagreba, danes več iz Maribora. Zanimivo pa je, da na Festival Ljubljana še ni prišla opera iz Gradca, pa tudi Celovca ne, le Teatro Verdi iz Trsta s takratnim slavnim županom Illyjem.
Začuda ne na premiero, ne na zadnjo predstavo ni prišel mariborski župan, no, seveda ne niti slovenski premier ali kulturna ministrica. Prišli pa so npr. Milan Kučan z ženo Štefko, predsednica Nataša Pirc Musar, na zadnjo predstavo mož Aleš Musar…Zelo veliko ljudi iz sveta kulture.
Dirigent muzikala Evita Patrik Greblo uvodoma nastopa kot govornik na levi strani odra, ki javnosti pove, da je ravnokar umrla Eva Peron, potem gre direktno pred orkester. Ta je bil sinoči boljši kot na premieri, več je bilo diferenciacije in so bili bolje slišani nekateri inštrumenti, kot klavir, kitara, marimba, ostal pa je plehko udarniški tolkalski del, ki muzikal precej banalizira, kar pa gotovo ni bil skladateljev namen. Za godala pa velja, da so vedno lahko še boljša.
Je pa opazna Webberjeva uvodna zadrega, kako se muzikala zvočno lotiti, da bi bil takoj prepričljiv, a ni. Verjetno bi moral uporabiti taktiko mnogih opernih piscev, ki so sam začetek spreminjali, potem ko so prišli do konca. Sam bi uvodni dve minuti spremenil, potem pa je logična žalna glasba, ki jo efektno izvede zbor na desni strani nad odrom.
Nasploh so se Križanke izkazale kot širši prostorski in scenski ambient, delno še s sprehodom efektnega Cheja med občinstvom. Je pa bilo opazno, da so tokrat ob zidu spustili vse zavese kot branilke pred vetrom, dežjem in hrupom.
Nastop Cheja je ostal odkritje mladega in zelo nadarjenega Sergija Lugovskega, ki ima več funkcij, vse do erotične, izzivalne, komentatorske, je nekako zunaj zgodbe in spet v njej. Ve več kot drugi in vse skrbno nadzira, tako da ima še veliko karierno perspektivo.
Prav tako je bil zelo soliden Tim Ribič kot uvodni Evin partner, bi se lahko reklo, Agustin Magaldi. Dobi kar zmore, medtem ko se začenja Eva razvijati v dimenzijah, ki postajajo vse bolj občutljive, deloma riskantne, a osebnostno odločne. Vodi jo instinkt, čeprav so v predstavi očitki preračunljivosti in ženske povzpetnosti, seveda s pomočjo lastnega telesa. Zgodba tega ne potrjuje v taki prepričljvosti, saj gre vendarle za obojestransko ljubezen. Nekateri stavki v libretu ostajajo vulgarni; po nepotrebnem.
Sabina Cvilak je ustvarila celovito podobo Eve, kot ženske in predsednikove žene, a v ljubezenskem razmerju že poprej. Peron se seveda znebi svoje ljubice, kar vidimo v predstavi zelo nazorno, a je treba priznati, da Cvilak deluje odrsko atraktivno, igralsko sproščeno in glasovno prepričljivo. Dominantno in vse premaga.
Možno je še nekaj več detajlov, na primer ob spoznanju končne bolečine, zavedanja odhajanja, skratka več tragike, ki pa je po drugi strani manj možna spričo osebnega spoznanja, da je veliko naredila za svoj nižji sloj argentinskega ljudstva.
Rene Vujinić Cvilak kot mala Eva
Želja, da bi postala podpredsednica, se zdi kot kakšna molitev, da bi odšla v nebesa. Ker molitve v resnici ni. Bolj kot v Boga, ki bi ga sicer lahko prepoznali v enem kratkem prizoru, zaupa vase, kar je zelo moderno sporočilo za ženske v Argentini v onem času. Tako kot scensko okrogla mavrica, kot da bi bil kakšen današnji emblem LGBTQIA+. A tega v muzikalu vsebinsko ni.
Režiserka Svetlana Dramlić je predstavo razgibala, tako da se scene nenehno spreminjajo in ponujajo nove atraktivnosti, seveda zelo smiselne in vsebinsko prezentne. To dopolnjujejo njeni svetlobni efekti, zgodovinske projekcije s potovanj Eve Peron v Španiji, Italiji in Franciji, kjer pa se pokaže že kot bolna.
Scenski elementi Matica Kašnika pokažejo Križanke kot celovit ambient in doživljajsko vseobsegajoč, povezovalen. Bistvena je okrogla ploščad z Evo, posebnost pa zrcala, kjer prihaja skoraj do mefistovskega razmerja med Evo in Chejem, tako da bi pomislili, da sta nekoč kaj “imela”, ali kot da edino Che ve vse o njej.
Velika redkost pa je, da je v vlogi male Eve nastopila hčerka Rene Vujinić Cvilak, ki je pri enajstih letih pokazala svojo nadarjenost in odigrala ter odpela svojo vlogo brez zadrege. Ob maminem vzoru in vodstvu, se lahko razvije do prave operne pevke. Tu sem se spomnil nekdanje izjave slavne Cecilie Bartoli, češ da povsem zaupa le svoji mami.
Mike Sterling je bil kot Peron v polni izvajalski formi tako na premieri kot na zadnji predstavi, skratka zelo stabilen in prepričljiv. Celo ko odslovi svojo ljubico Lucijo Krašovec, s katero se skupaj vendarle pojavita na stranskem odru, a ji opazno da znamenje, naj odide. Začenja se daljinski dialog z Evo na sredini odra.
Odlični so bili vsi zboristi in plesalci, tako da so se variante tanga stopnjevale in vraščale v same scene in zgodbo. Tu se je pokazala velika preglednost nad celoto režiserke in njeno poznavanje ansambla ter njegovih zmožnosti.
Evita je celosten projekt, razgiban, z več vzponi, padci so usodnostni, je pa seveda nujen crescendo, ki se zaključi v tragiki. Čisti konec je malce neroden. Zgolj omemba datuma Evinega odhoda med okornim spuščanjem zavese.
Sledi bučna in atraktivna prezentacija vseh nastopajočih in trikrat, štirikrat ponovitev orkestrske teme, kar traja blizu deset minut. Ob stoječih ovacijah in aplavzih.
Sabina Cvilak je imela te dni rojstni dan; zaželela si je belih vrtnic, a jih v vsej Ljubljani niso našli. Šopek pa je le dobila.
Marijan Zlobec