Na 74. Ljubljana Festival prihaja z dvema predstavama Rossinijevega Seviljskega brivca svetovno znano italijansko operno gledališče Teatro La Fenice.
Beneški Teatro La Fenice, eno najslavnejših opernih gledališč na svetu, slovi po bogati zgodovini italijanskega belcanta. 15. in 16. julija bo v Ljubljani gostoval s komično operno uspešnico Seviljski brivec, duhovito zgodbo o ljubezni, spletkah in nepozabnih glasbenih melodijah, ki že več kot dve stoletji navdušuje občinstvo po vsem svetu.
Že uvertura k operi Seviljski brivec je ena najbolj genialnih v vsej operni zgodovini, ki vpliva na glasbeno razpoloženje in vedrino skozi vso operno predstavo. V Cankarjevem domu bomo doživljali dve predstavi z italijanskimi pevci, kar je za to opero pogoj čiste dikcije, razgibane dramske igre in poudarjene vsebine petega.
Spomnimo se časov Seviljskega brivca v Ljubljanski operi pred štiridesetimi in več leti, ko je pela še Vlatka Oršanić in je bilo ponovitev predstav v več sezonah čez sto.
V svetu opere beneško gledališče Teatro La Fenice že stoletja velja za enega najprepoznavnejših simbolov glasbeno-gledališke umetnosti. Njegova dramatična zgodovina, prežeta z burnimi lastniškimi spori, je zaznamovana s kar tremi požari. Zadnji ga je leta 1996 uničil do tal, domnevno zaradi slabe električne napeljave. Tudi ime gledališča izhaja iz njegove »ognjene« zgodovine, saj la fenice označuje mitičnega ptiča feniksa, ki se vedno znova rodi iz svojega pepela.
La Fenice pa ni le arhitekturna ikona, temveč tudi dom tradicije belcanta in njegovih štirih osrednjih predstavnikov: Gioachina Rossinija, Vincenza Bellinija, Gaetana Donizettija in Giuseppeja Verdija. Prav s komično mojstrovino Gioachina Rossinija, Seviljskim brivcem, bo ansambel beneškega gledališča sredi tedna gostoval v Cankarjevem domu.
Gioachino Rossini, foto Nadar
Seviljski brivec sicer ni nastal za beneško, temveč rimsko občinstvo; to je delo sprva zavrglo, saj ga je razumelo kot slabo kopijo istoimenske stvaritve italijanskega skladatelja Giovannija Paisiella, ki je že pred tem (leta 1782) uglasbil enako besedilo. Sam Rossini pa naj bi Brivca skomponiral v vsega trinajstih dneh. A zgodba mladega grofa Almavive, ki s pomočjo spletk brivca Figara snubi lepo Rosino, prepletena z značilno spevno, a obenem iskrivo in duhovito Rossinijevo glasbo, je hitro osvojila srca ne le italijanskega, temveč svetovnega opernega občinstva. Rimska premiera je bila 20. februarja 1816 v gledališču Argentina. Dirigiral je sam skladatelj.
Krstna uprizoritev je bila polomija: opero so gledalci izžvižgali. Že po nekaj ponovitvah pa so gledalci opero vzljubili in postala je vedno bolj priljubljena. Rossini je tako po uspešnih predstavah v Rimu o svoji novi operi in uspehu pisal pevki Isabelli Colbran:
“Moj Brivec žanje tu vsak dan večji uspeh. Podoknica Almavive odmeva ponoči po vseh ulicah, Figarova velika arija je postala paradni konj vseh baritonistov, kavatina Rozine “Una voce poco fa” pa večerna pesem, s katero gre tukaj vsaka lepotica v posteljo, da bi se zjutraj zbudila z besedami “Lindoro mio sara“…” (Iz Rossinijevega pisma po premieri).
Gioachino Rossini (1792–1868) velja za enega najpomembnejših italijanskih skladateljev prve polovice 19. stoletja in osrednjo osebnost opernega belcanta. Rodil se je v mestu Pesaro, glasbeno izobrazbo pa je pridobil na konservatoriju v Bologni. Že v mladosti je pokazal izjemen skladateljski talent in kmalu zaslovel kot avtor oper.
Rossini jih je ustvaril skoraj štirideset, med katerimi posebno vlogo zasedajo komične opere, kot sta Seviljski brivec in Pepelka, pa tudi resna dela, med njimi velja Viljem Tell za vrhunec njegovega ustvarjanja. Njegov slog zaznamujejo izjemna ritmična energija, briljantna orkestracija in znameniti »rossinijevski crescendo« – postopno stopnjevanje
glasbene napetosti, ki je postalo ena njegovih najbolj prepoznavnih skladateljskih značilnosti. Čeprav se je že pri sedemintridesetih letih skoraj povsem umaknil iz opernega ustvarjanja, je ostal ena najvplivnejših osebnosti evropske glasbe. Njegova
glasba je pomembno vplivala na razvoj italijanske opere in na številne skladatelje, med katerimi so Gaetano Donizetti, Vincenzo Bellini in Giuseppe Verdi.
Rossini je nenadoma nehal ustvarjati, se preselil v Pariz, začel kuhati in prirejati danes bi rekli “žure”. Njegova najslavnejša jed je Tournedos Rossini. V Ljubljani sem jo v 50 letih jedel le dvakrat, ker je na jedilnih listih večinoma ni in je dolgotrajni postopek priprave z bolj redkimi sestavinami.
Ustvarjalci:
Nicola Nalesso (15. 7.), Umberto Imbrenda (16. 7.)