Koncertna izvedba slovite opere Samson in Dalila Camilla Saint-Saënsa (1835–1921) je dodobra napolnila Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, ni je pa razprodala. Vtis je bil, kot da precej ljubiteljev glasbe te opere scensko in slušno ne pozna, kar je verjetno res in pogojeno z možnostjo njenega ogleda. Sam sem videl tri izvedbe; v Trstu, na festivalu v Bregenzu in na odru Dunajska Državne opere, a od tega je že trideset in celo več let. V Ljubljani se kake izvedbe ne spominjam.
Charles Dutoit med dirigiranjem, vse fotografije Marijan Zlobec
Ljubljanske koncertne izvedbe na 74. Ljubljana Festivalu ne bi bilo brez osrednje glasbene osebnosti; dirigenta Charlesa Dutoita, ki je prav v Ljubljani začel praznovanja ob svoji bližnji devetdesetletnici. Na Ljubljano se je navezal, tako kot njegova žena, ki ga spremlja. Tako bosta ostala pri nas do koncerta z Martho Argerich, ki ga bo sam vodil, pa še nekaj dni zatem, kot mi je sinoči povedal. A že razmišlja o naslednjem opernem projektu. Govorila sva o dveh možnih operah, a še ni za objavo.
Na Charlesa Dutoita je padla vsa vodstvena, študijska in interpretacijska odgovornost, a ima z dirigiranjem te opere svetovne izkušnje; med drugim jo je dirigiral v MET v New Yorku. Sam je poiskal in izbral soliste, pri združitvi dveh odličnih zborov, pri čemer je Zbor Slovenske filharmonije (Tom Varl, priprava zbora), dopolnil še Zbor NFM iz Wroclava, ki ga je je leta 2006 ustanovil dirigent Andrzej Kosendiak, eden najbolj znanih in cenjenih poljskih dirigentov, profesorjev, organizatorjev.
Ženski del zbora
Wroclav je medtem dobil sijajen kompleks novih koncertnih dvoran, tako da mesto uvrščajo med največja in najboljša glasbena središča v Evropi. Seveda ima tudi svoj festival, ki se podobno kot Ljubljana Festival po britanski lestvici uvršča med najboljše v Evropi. Njihova dvorana je pravi magnet za domače in tuje izvajalce. Za gostovanje v Ljubljani je zbor pripravil zborovodja Lionel Sow. Tako je skupni zbor štel okrog 75 pevk in pevcev. (V Salzburgi nastopa Zbor koncertnega združenja Dunajske Državne opere, ki ima po potrebi med 90 in 100 ali celo 110 pevcev).
Moški del zbora
S svojo kvaliteto in prepričljivostjo je pokazal možne smernice za sodelovanje s Festivalom Ljubljana še v prihodnje. Podobno kot smo že doživeli sodelovanje zborov obeh oper: iz Maribora in Ljubljane. Na koncu izvedbe opere je dočakal burne ovacije. Upravičeno. Zbori morajo s svojimi nastopi biti vrhunski in s tem dočakati svoje umetniško zadoščenje ter potrditev.
Camille Saint-Saëns (1835–1921) velja za enega najizrazitejših čudežnih otrok 19. stoletja. Rodil se je v Parizu in že zelo zgodaj pokazal izjemno glasbeno nadarjenost. Pouk klavirja je začel obiskovati pri dveh letih in pol, kot deček se je učil orgel in komponiranja, pri enajstih letih pa je že nastopil kot pianist s klavirskima koncertoma Wolfganga Amadeusa Mozarta in Ludwiga van Beethovna, pri čemer naj bi kadenci za oba koncerta napisal kar sam.
Nikolai Schukoff kot Samson
Njegova zgodnja zrelost je hitro pritegnila pozornost francoskih glasbenih krogov, čeprav takrat še ni ustvaril nobenega izmed del, po katerih ga danes najpogosteje prepoznavamo. Skladatelj Charles Gounod ga je opisal kot glasbenika, »oboroženega z vsemi orožji«, ter mojstra obrti, kakršnih je malo.
Marie – Nicole Lemieux in Charles Dutoit
Takšna oznaka je bila povsem upravičena, a še zdaleč ni zajela celotne širine njegove osebnosti. Saint-Saëns namreč ni bil le skladatelj, pianist, organist, dirigent in pedagog, temveč tudi izjemno razgledan intelektualec. Zanimali so ga stara glasba, klasični jeziki, astronomija, arheologija, filozofija in celo okultizem. Bil je nadarjen pisec, svetovni popotnik in eden tistih glasbenikov, pri katerih se tehnična disciplina povezuje z intelektualno radovednostjo.
Marie – Nicole Lemieux in Charles Dutoit
Po študiju na Pariškem konservatoriju je sprva sledil običajni poti francoskega glasbenika svojega časa in deloval kot cerkveni organist, najprej v cerkvi Saint-Merri, od leta 1858 pa v pariški cerkvi La Madeleine, tedanji uradni cerkvi francoskega cesarstva. Prav tam ga je slišal Franz Liszt in ga razglasil za največjega organista na svetu. (Iz programa Jana Prepadnika).
Jean Teitgen kot stari Hebrejec Abimeleh
Čeprav se je Saint-Saëns zavzemal za večjo samostojnost francoske instrumentalne glasbe, je bila opera v Franciji 19. stoletja še vedno najvidnejši prostor skladateljske uveljavitve. Francosko glasbeno gledališče je tedaj pogosto posegalo po zgodovinskih, svetopisemskih in »orientalskih« snoveh, pri katerih ni šlo toliko za zgodovinsko natančnost kot za prostor domišljije, zvočnega kolorita, obredne monumentalnosti in simbolnega nasprotja evropskemu svetu. V ta kontekst sodi tudi opera Samson in Dalila, čeprav si jo je Saint-Saëns sprva zamislil kot oratorij.
Libretist Ferdinand Lemaire je v zgodbi prepoznal izrazit gledališki potencial, zato je v ospredje stopila usodna zveza med Samsonom in Dalilo. Opera je nastajala od leta 1867, zaradi zadržkov do svetopisemske snovi pa v Franciji dolgo ni našla odra in je bila s podporo Liszta prvič izvedena leta 1877 v Weimarju. Kljub začetnim odporom je postala Saint-Saënsovo najuspešnejše glasbeno-gledališko delo in njegova edina opera, ki se je trajno obdržala v mednarodnem repertoarju.
Saint-Saëns je preprostost svetopisemske zgodbe nadgradil z izjemno učinkovito glasbeno dramaturgijo, zato je opera Samson in Dalila posebno primerna tudi za koncertno izvedbo. Njene glavne odlike niso le posamezne arije in dueti, temveč tudi veliki zborovski prizori, barvita orkestracija in postopno stopnjevanje napetosti med religiozno vznesenostjo, čutno zapeljivostjo in obrednim razkošjem. V prvem dejanju se Hebrejci pred templjem boga Dagona v Gazi obračajo k Bogu in prosijo za osvoboditev iz filistejskega suženjstva.
Samson jih spodbuja k uporu, po spopadu z Abimelehom pa se konflikt med zasužnjenim ljudstvom in Filistejci še zaostri. Veliki svečenik Dagonov prepozna nevarnost Samsonove moči in napove maščevanje, pri katerem bo odločilno vlogo odigrala Dalila.
Jean Teitgen kot stari Hebrejec Abimeleh
Ta se pojavi s svečenicami in Samsona skuša odvrniti od njegovega poslanstva; že ob koncu prvega dejanja je jasno, da se bo junakova vera spopadla z njegovo željo.
Drugo dejanje, postavljeno pred Dalilino hišo v dolini Sorek, je dramsko središče opere. Dalila v dogovoru z velikim svečenikom pripravlja past, Samson pa se kljub notranjemu boju ne more upreti njeni zapeljivosti.
V sloviti ariji Mon cœur s’ouvre à ta voix (Moje srce se odpre tvojem glasu) se njena navidezna ljubezenska izpoved spremeni v sredstvo prevare, dokler ji Samson naposled ne razkrije skrivnosti svoje moči. Ko izve, da je ta v njegovih laseh, ga Filistejci
ujamejo in oslepijo.
V tretjem dejanju se ponižani Samson v ječi kesa svoje slabosti, nato pa ga Filistejci v Dagonovem templju izpostavijo posmehu. Po razkošnem Bakanalu in zadnjem ponižanju prosi Boga, naj mu še enkrat povrne moč, nato zruši stebra templja ter s seboj v smrt potegne svoje sovražnike. (Iz programa)
Koncertna izvedba v mednarodnih standardih pomeni petje brez not, se pravi popolno obvladanje vlog na pamet, kot sem videl koncertne izvedbe v Salzburgu, kar je del programa vsako leto, ker je sicer scenskih izvedb drugih oper dovolj. A tam če pevec vloge ne zna, ne more peti, poleg tega je v koncertni izvedbi nujna igra, kot smo lani doživeli in videli v Tosci na istem odru kot sinoči. Fascinacija je veliko večja, poleg tega prispeva k popolni prezenci vsebine, torej celotnega dogajanja.
Trije Filistejci
Za koncertno izvedbo bi morali dirigenta nekoliko pomakniti nazaj in osvoboditi prehod čez ves oder, še posebej, ko nastopa ljubezenski odnos in nasploh vsa lahko rečemo ljubezensko – politična spletka, ki v taki odmaknjenosti ni niti razumljiva in ne prezentna, operno doživeta.
Jean – François Lapointe kot visoki svečenik iz Dagonov
Ampak če ni izpolnjen osnovni pogoj: znanje vlog na pamet, to itak ni možno izvesti. Nekdo je gledal v tablico, drugi v svoj part, tretji v debele note… Poješ o ljubezni, moraš pa gledati, kaj piše v notah, kot npr. najbolj znane mezzosopranske vloge znam na pamet sam, saj sem poslušal najboljšo Dalilo na svetu, našo Marjano Lipovšek (Bregenz, Dunaj).
Nikolai Schukoff kot Samson in Jean Teitgen kot stari Hebrejec Abimeleh
Neprijetno mi je pisati o teh stvareh, ker mi niso simpatične, ampak odnos so si izbrali nastopajoči sami.
Zdaj je možen sezonski 50 odstotni popust, kar pomeni, da ne bom tako strogo gledal na kvaliteto, ampak kar kupil.
Pevska zasedba je bila precej neizenačena, pri čemer je bil pod pričakovano ravnijo ravno Samson, za katerega avstrijski tenorist Nikolai Schukoff ni bil dovolj pripravljen, ne interpretacijsko in ne glasovno. Njegovo doživljanje vloge je bilo nedoživeto, po svoje previdno in spričo postavitve na odru brez bližine in erotičnega draža Salome, v drugem delu koncerta gledalec ne uvidi, kakšen je njegov položaj. Konec je bil vokalno močnejši, a tudi s pomočjo zbora in orkestra, ki je bil v drugem delu večera boljši, bolj dinamičen, dramatičen, z vrhuncem v Bakanalu, pa s še posebej uspešnim solom oboista Mateja Šarca, ki je na koncu dobil ovacije.
Mazzosopranistka Marie – Nicole Lemieux je bila kot Dalila izrazno in vokalno močna, precej diferencirana, a bi morda bilo malo več emocij in temine glasu še bolj privlačno poslušati. To bi izzvala fizična bližina, mimika in še najbolj dramska igra. Na nekaj mestih je bila dramsko že skoraj kričeča. Dalila ima srečo, da je nekaj arij tekstovno napisanih sijajno, metaforično, vrhunsko pesniško, poudarjajo ljubezensko emocijo, a tudi dilemo, kaj je res in kaj past; v kaj se podaja, koga posluša, do kod seže zunanji vpliv… Če bi bil osebnostni stik, bi to lažje videli, tako pa ostaja distanca, a čutimo dogajanje, kolikor se da.
Ljubezen je pogled, ljubezen so oči, bližina, roke, vsaj rahel dotik, ne pa čez oder skrivaj, z roko na licu zašepetana Samsonova skrivnost. Tu se pokaže pomanjkljivost take oblike koncertne izvedbe opere. Jasno, da ni bilo nobenega aplavza na odprti sceni.
Glasovno najboljši je bil basist Jean Teitgen. Njegov glas je pravi basovski, temen, globok, prodoren, žameten, vseprisoten in samozavesten, tako da bi ga bilo lepo še kdaj slišati, še posebej, če bi se Charles Dutoit kdaj odločil za koncertno izvedbo Boitovega Prologa v nebesih iz opere Mefistofeles, kjer bi on pel Mefista, omenjeni zbori, pa še drugi in mladinski, pa bi razširili odrski ambient. Veliko je še možnosti in prav je, da smo spoznali novega odličnega pevca.
Pevski dialog
Basista sam vidim v bližini tako velikih, kot sta bila Samuel Ramey in Ferruccio Furlanetto, a je vprašanje, kakšen je v resnici kot dramski igralec, ker tu take možnosti ni bilo.
Jean-François Lapointe in Marie – Nicole Lemieux
Zelo soliden je bil kanadski baritonist Jean-François Lapointe v vlogi visokega svečenika Dagonova. Njegov glas je bližji basovski legi, a kakih velikih arijskih možnosti nima oziroma ni tako prepoznaven, kot da bi skladatelj na njegovo vokalno identiteto nekoliko pozabil.
Nastopili so še Pawel Zdebski kot Filistejski sel, Rok Ferenčak kot Prvi Filistejec in Tomaž Štular kot Drugi Filistejec. Vsi so na oder prišli iz zbora in se hitro vanj vrnili.
Močan dialog
Orkester Slovenske filharmonije opere Samson in Dalila nikoli ni izvajal, zato je bil potreben intenziven študij, zatem sodelovanje z velikim zborom in nazadnje še s solisti. Dirigent je združil prvo in drugo dejanje v precej dolgem prvem delu koncerta, ki je trajal poldrugo uro in del avditorija kar utrudil. Igra orkestra je bila na začetku premalo dramatična, lepota godal je bila premalo intenzivna, potem pa je glasba sama poklicala glasbenike k sebi, na kar je seveda vplival zelo sugestivni dirigent. Malokdo bi pomislil, da bo kmalu praznoval devetdesetletnico.
Dramatičnost
Dutoit je zelo spretno uravnotežil posamezne sekcije, tako da velik korpus trobilcev ni predominiral, prav tako so bili prefinjeni vsi soli pihal, največ flavt, oboi (Matej Šarc) in klarinetov. Dutoit je dinamiko vodil zelo spretno že v prvem delu, še bolj v drugem, kjer je briljiral Bakanal, potem pa se je celotna izvedba prevesila v končni efekt; Samsonovega maščevanja po poprej doseženi osebni prevari in s tem tragiki.
Celotna izvedbena intenziteta se je proti koncu zelo sprostila, osvobodila in dramatizirala, zvok orkestra je postajal vedno bolj sijajen, zbor pa je bil ves večer odličen. Ustvarili so veliko vzdušje, kar je ob koncu avditorij nagradil z dolgimi stoječimi ovacijami.
Marijan Zlobec