74. Ljubljana Festival je gostil gledališko predstavo, monodramo Brezmadežna, s katero je gledališka igralka iz Maribora Nataša Matjašec Rošker prav v Ljubljanski operi SNG sinoči dočakala že petdeseto predstavo ali izvedbo. Spominjamo pa se, da je bilo prvo gostovanje na Ljubljana Festivalu leta 2017, medtem ko je bila praizvedba leto poprej.
Brezmadežna, foto Marijan Zlobec
Brezmadežna je nastala po motivih romana Marijin testament irskega pisatelja Colma Tóibína, nad katerim se je pred več kot desetletjem navdušil Tomaž Pandur. Dramatizacija in priredba besedila predstavljata sklepni skupni projekt Tomaža, znanega po vizualno razkošnem in poetičnem gledališču, in Livije Pandur, dramaturginje in režiserke, ki je predstavo dokončala in jo posvetila svojemu prezgodaj preminulemu bratu.
Tóibínova zgodba spremlja starajočo se Marijo, ki zavrača, da je njen sin pravi Mesija. Besedilo z izjemnim psihološkim občutkom razkriva intimni svet matere, ujete med bolečino, dvomom in težo zgodovine, ki utiša njen glas. Kot pravi Livija Pandur, »oltar je tam, kjer pokleknemo«, in Brezmadežna postane »oltar ljubezni, izgube, samote in iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti«.
V vlogi Marije nastopa Nataša Matjašec Rošker, članica SNG Drama Maribor, katere pretresljiva igra v predstavi ni ostala neopažena – leta 2021 je zanjo prejela nagrado Adelaide Ristori. Predstava je potovala po različnih kotičkih sveta in ostaja ena najbolj intimnih in čustveno močnih uprizoritev sodobnega slovenskega gledališča.
Brezmadežna razkriva notranji svet starajoče se Marije, ki se spominja sinovih čudežev, kot so obuditev Lazarja, hoja po razburkanem morju, spreminjanje vode v vino…
V bistvu današnja, moderna ženska govori iz pozicije matere, zaznamovane z izgubo in neizrečenim dvomom o vsem, kar se je dogajalo in si ne zna povsem razložiti, saj danes znanega Evangelija ne pozna.
Besedilo aktualizira Jezusove apostole, kot da so bili mladoletni fanatiki, ki so v Kristusa brezpogojno verjeli.
Marijo je šokiralo, ko je sina slišala govoriti drugim ljudem, da je Božji sin.
Tu bi seveda pričakovali, da bo mati povedala, kdo je sinov oče, kako je bila kot trinajstletno dekletce zlorabljeno, kako je ni oplodil ne Sveti Duh in ne Jožef, ampak nekdo drug, tretji in pravi ali edini, še doslej neznani oče.
Monodrama, ki ne govori o bistvenih vprašanjih, ki si jih že dva tisoč let zastavlja človeštvo, vemo pa kaj trdi Cerkev, je po svoji tekstovni strani vprašljiva.
Pisatelj se ne zna, predvsem pa noče opredeliti in postaja s tem vse manj zanimiv.
Gledalec se bo vprašal, zakaj mati Marija ničesar ne ve; kdo ji je vzel nedolžnost, kako, jo oplodil…
Ko sliši, da je sin Božji sin, bi morala reagirati povsem drugače, a si pisatelj tega ne upa, ker bi izzval preveč kritik. A to pomeni, da ni dovolj dober.
Boljši je del, ko spregovori o neizmernem trpljenju sina med samim križanjem, a spet ne odpre vprašanja konteksta in Pilatovega umivanja rok.
Govori pa o sebi in svojem doživljanju sinovih bolečin, dolgih muk, odpre še vprašanje krvavenja iz ran, kako dolgo bo trajalo, predno bo sin umrl.
Dopušča možnost, da so se rane prej zacelile kot bi se sicer, a ne pomisli, da sin morda le ni umrl, saj rane na rokah in nogah niso bile smrtne in je bil dolgo časa le v globoki nezavesti ? Uporabili so le tri žeblje, kakšna pa je bila globina vojakove sulice v prsi, se ne ve.
Dandanašnji se zdi, kot da ni tabu tem, a so, pa še kako.
Marija je kot sodobni dramski lik v bistvu slabo predstavljena. Pisatelj nima samostojnih tez ali celo trditev.
Njegova drama nima drznosti, čeprav se v sami gledališki igri zdi, kot da je pogumna, trpeča, materinska, jezna, celo besna, patetična…
Materinske rane ostajajo odprte, saj bi bilo logično, vsaj v konteksti tedanjega političnega časa, da mati, ki je na tak zločinski način izgubi sina, ostaja tiho do smrti.
Drama ne odpira vprašanja, kdo je bil ves čas ob sinu, ko je visel križan, ne le mati, ampak še Marija Magdalena, celo tedaj, ko matere ni bilo, in je bila prva, ki se ji je vstali Kristus prikazal.
Tekst bi bil veliko bolj zanimiv s še drugimi temami, a jih ni.
Nataša Matjašec Rošker je eksplicitna igralka, a ostaja stilno na vseh nivojih interpretacije enaka: govori zelo hitro in tako marsikatero besedo preslišamo ali ostaja nerazumljiva, potem sledi dolga pavza, pa spet hitro govorjenje. In to se ponavlja uro in deset minut.
Po patetiki ni prave potrebe, kljub vsemu je od sinove smrti minilo že nekaj let in bi se mati lahko bolj umirila. Igralsko hlastanje, dramatiziranje slehernega prizora, ki pa gre, kot rečeno mimo pravega zanimanja v sodobnosti za resnico ali laž Evangelija, je profil, ki si ga je igralka izbrala sama (ali pa s Pandurjem ?).
Uprizoritev z izrazito poetičnim in vizualno močnim jezikom odpira prostor tišine, spomina in ran, ki ostajajo odprte, pravijo avtorji, vprašanje pa je, kaj vse bi lahko še bilo aktualno, ko bi si pisatelj več upal.
V tem smislu je igralka Nataša Matjašec Rošker v pasti lastne izbire, na začetku v kontekstu obeh Pandurjev, ki sta ji bila v navdih in izziv.
Pri glasbi bi bilo bolje, da bi poslušali ves čas samo klavir, kot umirjanje igralske patetike, ne pa še kaj drugega; ameriška pesem v tej predstavi ni niti malo primerna.
Zdi se mi, da je predstava po desetih letih slabša in manj prepričljiva.
Ustvarjalci