Sinoči se je v nabito polnem Poletnem gledališču Križanke začel cikel štirih predstav slovitega muzikala Evita Endrewa Lloyda Webberja v izvedbi Opere in Baleta SNG Maribor pod dirigentskim vodstvom Patrika Grebla. Nastopila je cela plejada solistov, a za režijo, oblikovanje projekcij in luči je poskrbela Svetlana Dramlić, medtem ko je koreografijo prispevala Tatiana Svetlična. Avtor izvirnega libreta je Tim Rice, slovenski prevod pa je prispeval Luka Hrvatin Meglič
Sabina Cvilak kot Evita Peron, foto Marijan Zlobec
Pod avtorstvo predstave je podpisanih še več sodelavcev, tako da je šlo za izrazito ali vsestransko skupinsko delo, kar je bilo med drugim razvidno z uspešno uporabo celotnega odra, z lego orkestra pod odrom in v orkestrski jami, pa še stranskih delov parterja; na desni za zbor v kostumih, na levi za nastop posameznih likov v kontekstu poteka predstave. Delno še v samem avditoriju.
Ta panoramskost je v Križankah (ob lepem vremenu) lahko zelo atraktivna in uspešna, kot se za muzikal spodobi. To pa je ravnovesje med vsemi komponentami; ne dati pretirani poudarek samo enemu ali dvema solistoma, ne le zgodovinskem profilu, ampak življenju kot enkratni danosti za slehernika in spoznanju, da je poslanstvo delovanja v korist vseh, čeprav seveda ne brez lastne želje po uspehu, v politiki pa oblasti. Delno je tu nekaj malega mednarodne primerjalnosti, zlasti ob filmskih vložkih iz same politične zgodovine.
Ta večnost ali človekovo bistvo, je v Argentini postavljeno v določen čas, lahko bi rekli ne le južnoameriške zgodovine, ampak svetovne, če samo pomislimo na slovensko predvojno emigracijo in povojno politično. Argentina je imela odprta vrata, a je ljudi potrebovala za lastno preživetje. Za vse je bilo dovolj prostora.
Predstava Evite bolj kot ne afirmira določeno obliko feminizma, ki je bil v onem času celo v Evropi ali Ameriki tabu, čeprav so feministične ideje že obstajale in prihajale zlasti iz liberalnega, marksističnega kroga. (V slovenski publicistiki je na primer o Simone de Beauvoir takoj po vojni pisal Edvard Kocbek, ko komunistična oblast ni imela pojma, kdo to je. Seveda jo je postavljal poleg Sartra).
Evita je tu bolj instinktivna, ker si želi svobode; fizične, duhovne, politične. Vodi jo elementarnost doživljanja sebe in svoje usode, zato interpretirati Evito ni lahko, ker je za to potrebna že kar divja strast. Prepričanost v možen uspeh, ne pa zaupanje v usodo, ker usoda tvoja, to si ti, kot pravi naš pesnik.
Sestaviti libreto ni lahko, še posebej, če rad ignoriraš razne argentinske vire in vztrajaš pri svoji vsevednosti.
Evita se v predstavi ne kaže kot kakšna intelektualka, ker to ni bila, ampak atraktivna ženska, v katere domišljiji je prevladovala naravna ženska težnja po uspehu in seveda primernem izboru partnerja, ob tem pa osebnem pogumu in brezpogojni težnji po dvigu na družbeni lestvici, po socialnem uspehu. Zvezdništvu v javnosti, kot opažamo npr. pri mnogih Slovenkah od prvih avantgardistk že iz konca 19. stoletja. Te so bile intelektualno močnejše od Evite Peron.
V Sloveniji je bilo še kasneje ali v onem času kar nekaj ambicioznih žensk, kot Alma Karlin, ampak Evita je imela drugačen instinkt, ki je vključeval osebno kritiko razmer v Argentini ob prepričanju, da se z lastnim angažmajem da marsikaj spremeniti. Ni neopazen en sam stavek v muzikalu, ki dokazuje, da osebno ni bila koruptivna, kar je za Argentince velika redkost (vse do danes).
Predstava Evite v drugem delu aktualizira že Evitino politično poslanstvo z obiski v Evropi, kar uspešno dokumentirajo odlomki iz filmskih reportaž. To je takrat očitno že bila medijska praksa, kot je skromnejša Slovenija še ni imela. Ti vložki poudarjajo verodostojnost in dokazujejo Evitino priljubljenost, sprejemanje nje kot političarke, a še bolj kot same ženske, ki se na vrh lahko povzpne iz najnižjih družbenih plasti, tako rekoč iz revežev.
Ni pa neopazno, da nastopajo štiri države: Španija, Francija, Italija in Anglija z različnim odnosom do Evite. Slišimo npr. V Franciji je Evita odlično začela ali Prva dama Argentine sodi v Buckinghamsko palačo. Če Anglija lahko živi brez mene, potem lahko tudi Argentina živi brez Anglije. In: Nikoli ni bilo računa na ime Eve Peron.
Zgodovinsko dokumentarni element v muzikalu mu daje večjo verodostojnost, ker dokazuje nekaj, kar se ni dogajalo zgolj na zgodbeni, torej pesniški, čeprav biografski ravni, ampak dokumentarno zgodovinski.
Seveda obstaja nevarnost prevladovanja metafore, še posebej če je uspešna in prepričljiva, česar so se avtorji zavedali in se kasneje odločili še za filmsko verzijo.
Želja je postala, da bi z veliko filmsko in glasbeno zvezdnico očistili elemente zločina ? Morda. Vsako zgodovinopisje vleče na svojo stran.
Evita je polna samorefleksije, spremlja svoje življenje, poslanstvo, starost, ko se vpraša: Kaj bi mi koristilo, če bi jih dopolnila petdeset, šestdeset, sedemdeset ? Sledila sem žarometom in stopala po svoji poti. In kakšno močno življenje sem imela! Kako močno so sijale luči in kako hitro so ugasnile ! Oh, moja hči ! Oh, moj sin ! Razumita, kar sem storila !
Minljivost življenja, četudi zelo uspešnega, je hitra in nastopa na koncu kot nekakšna sprava s samo seboj in vso družbo.
Zanimivo je, da muzikal Evita nima nikakršnih religioznih, kaj šele razvidno cerkvenih, kaj šele klerikalnih dimenzij. Njeno svetniškost predstava lahko počasti le v ritualnem Requiemu, ki pa je bolj splošni ritual v neki družbi. In je čisto vseeno, koliko je bila Evita verna. Boga gotovo ni pogrešala.
Oblast je civilna, celo Vatikan se bolj briga za politično dogajanje na zemlji kot za dialog z Bogom.
Tu bi bil vsekakor nujen zelo podroben pregled teksta, ki vsekakor sam po sebi ni tako znan.
Na koncu izvemo, da je Evitino truplo izginilo za sedemnajst let.
Ta hiter konec je že kar paradoksalen, ker je informacije manj ali je slabša kot je novinarska v enem stavku.
Na odru izpade tako, kot če bi sredi poročil zmanjkalo elektrike in radia ne slišiš več.
Bi se lahko reklo, da je bila Argentina vedno problematična država ? Tega Evita ne pove, razen v določenem doživljajskem kontekstu.
Evita nima širšega političnega programa, ne predava… Njen predsmrtni cilj je biti uradna podpredsednica.
Logično je, da če je žena predsednika Perona, sme biti druga v državi. (Tu sem med samo predstavo slišal pripombo, da je Evita malo Golobova).
Nekaj je reminiscenc, ki pričajo zlasti o Peronovem seksualnem življenju.
Vsekakor pa o večjih izkušnjah, kot jih je dotlej imela Evita. Na odru vidimo Peronovo ljubico, pri Eviti je nevarno sodelovanje z atraktivnim Chejem.
In teh relacij, težko bi rekli razmerij, je v muzikalu še nekaj. A so zelo hitre in mimobežne.
Predstava ima svoj hiter tempo, dinamiko, ritem, scensko dogajalno spremenljivost.
Muzikal Evita ima v režiji Svetlana Dramlić to za muzikal nujno večplastnost, kar pomeni, da na predstavo lahko gledamo z več perspektiv, ki pa morajo biti povezane v uspešno celoto.
In to tako, da ni ničesar preveč ali premalo. Če bi rekel, da bi se dalo predstavo malo skrajšati, ker se določeni prizori scensko ponavljajo, bi morda trčil ob tisto končno poanto; vizijo ali željo po še večjem političnem uspehu, ob zavedanju minevanja spričo bolezni, ki pa se v bolečinah spreminja v skoraj sanje in dela značaj Evite kljub vsemu (političnemu ali celo stremuškemu) človeški.
Morala muzikala bi lahko bila: ne moreš biti uspešen in slaven, če nisi človek. Če odideš z javne scene predno bi se spremenil in začel padati v negativiteto, navzdol, kar v onem času ni bilo malo takih političnih primerov, ohraniš pozitiven javni status in predvsem podobo.
Podoba pa je kot mozaik, sestavljena iz milijonov kamenčkov individualnih vtisov, presoj, doživetij…
Ali je Evita vse to zmogla prenesti; je, a v določenem loku in razponu, razvoju in doživljanju ne le argentinskega, ampak širšega in predvsem prelomnega časa. V takem obdobju nihče ne more ostati zgolj enoznačen ali enoplasten, ampak kar se da intenzivno živi svoj čas in doživlja svojo usodo.
Kaj bo rekla zgodovina čez osemdeset let, pa doživljamo npr. v Sloveniji sedaj, a bi se dalo pomisliti, da smo v onem času sami v NOB imeli kar nekaj pogumnih Evit.
Ali je želja po osebnem uspehu stremuštvo, povzpetništvo, preračunljivost in, kot vidimo v Eviti, očitek prostitucije ali že kar kurbe z ulice, kot slišimo v predstavi, je relativna ocena. Evita pride tja, kamor je zmogla, in to zelo visoko.
Če bi se vprašal, ali je glasbeno Evita briljantno napisan muzikal, bi to moral zanikati. V Križankah, na Kongresnem trgu in Cankarjevem domu smo videli že boljše muzikale, pa tudi izvedbe, še posebej one iz Londona, kjer se pokaže “genska” razlika med slovensko izvedbeno določenostjo in večjo internacionalno ter s tem avdicijsko izborno možnostjo, ko West End za vsako slogo razpiše mednarodno avdicijo in se prijavi do 500 kandidatk ali kandidatov iz vsega sveta.
V Križankah smo doživljali bolj slovenskost Evite, kar pomeni za odtenek ali dva manjši ekrazit izvedbene elementarnosti, strasti, poguma, notranje odprtosti ali razgaljenosti, razpon emocij, pri čemer je v nadaljevanju predstav (po zahtevnosti premiere) pričakovati tako rekoč razvoj notranjih izpovednih in izraznih moči povsem brez kakršnih koli zadreg. Muzikal je glasbeni žanr, ki si upa še več.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec