Scenograf Matic Kašnik je z ustvarjanjem vertikale v obliki dvigajočega se kroga uspešno simboliziral dvig Evite v nebo slave, a jo je znal spustiti v prizemljitev v času odhajanja, bolečin, a spet ne brez iluzij in vizij. Ta scenski element naredi Evito zelo privlačno, ker je vsega ostalega, kot oblikovanja svetlobe (Tomaž Premzl), oblikovanja zvoka ( Katarina Ženko, Rene Nemec), 3D – animacije (Nervou-fx kolektiv, Voranc Kumar, Vincent Boon), Ul – video zasnova (Luka Tišler) ravno prav. Posebnost je dvig Evite v nebo, s čimer naj bi postala kot svetnica ?
Evita se dviga v nebo, vse fotografije Marijan Zlobec
Drugi zelo uspel scenski element Matica Kašnika je uporaba zrcal oziroma že kar celostenskih odbojnih možnosti podvajanja, potrajanja figur, zlasti Evite, pa tudi Cheja, ker zaživi v morda celo malo ironični, čeprav seveda vzvišeni podobi, v kateri vidi le samo sebe, pa ne avtorefleksivno, kamor ali na katero stran se obrne in pogleda. In ker ogledala ne lažejo, njen osrediščen položaj ostaja ter ji utrjuje samozavest in pomisel, da je na pravi strani življenja. Vizualno je ta element v predstavi zelo efekten.
Bolj je odprto vprašanje, kaj vse pomeni mavrični lok nad Evito. Tu je malo provokacije, ki prav gotovo presega čas iz življenja Evite. Ali pa ne, saj vsh podrobnosti iz onega v bistvu prelomnega časa ne vemo in poznamo.
Prav tako je odprto vprašanje, zakaj se Buenos Aires kot mesto scensko svetlobno tako amerikanizira, saj za to ni nobene potrebe.
Kostumografinja Jerneja Podbevšek Zhembrovsky je izdelala zelo primerne, če ne kar efektne kostume, ko je Evita razpeta med belo čistostjo in rdečo mnogoobraznostjo, bližjo karakterju kot ideologiji. A rdeča je kljub vsemu pozitivna, optimistična, danes bi v Sloveniji rekli “levičarska” ali še kaj hujšega, za kar pa ni osnove. Veliko je kontrastov tako za ženski kot moški zbor, malo Evito, pa tudi Peron nastopa v črni in predvsem beli uniformi, kar spominja na priljubljeno uniformo maršala Tita, nad čimer je bil fasciniran že Churchill leta 1944 med njunim prvim srečanjem na Visu. Belina ni militantna, ampak mirovniška.
Zgodba muzikala se začenja z Evitino smrtjo; 26. julija 1952, kot jo doživimo med projekcijo filma in prekinjenim predvajanjem, ki zacementira konec. Na odru tega sicer ni, je le razglas s strani odra v Križankah. Na drugi strani odra pa zbor v kostumih poje v latinščini Requiem aeternam dona Evita. Začenja se javno žalovanje za predsednikovo ženo, a mi vstopimo v retrospektivno zgodovinsko pripoved.
Koreografija Tetiane Svetlične je že na začetku, pred samim začetkom predstave postavila na oder plesni par, kasneje nastopajo plesalci v kontekstu povezav med odrskimi komentarji cele vrste nastopajočih figur in vodilnima likoma Evite in Perona. Tu nastajajo določene napetosti, bi se dalo reči, ko Peron o svojem odnosu do žensk ve več od nove ljubice Evite. Morda je v sami glasbi premalo elementov argentinske tipike, torej tanga in se koreografija rahlo oddalji od prepoznavnosti argentinske glasbene tradicije ter zgodovine. Postaja stilno drugačna. Skladatelj Webber je na to pozabil.
Kot koreografa argentinskega tanga sta podpisana Aleksander Golob in Tjaša Bobek.
Andrew Lloyd Webber se zdi, kot da je tu malo zamižal ali preslišal naša pričakovanja. Kako to občutijo v Argentini, pa ne vem. Dva odtenka več Argentine v glasbi bi raje videl. Muzikal Evita je premalo argentinska in preveč angleška glasba. Hibridna, vešče napisana, a ima zelo malo melodij, nad katerimi bi bil navdušen.
Zgodbo in libreto je literarno obdelal Tim Rice, ki prav tako nima povezav z Argentino in njeno kulturo, ampak je v bistvu angleški tekstopisec. Tako gledamo na Argentino in njeno zgodovino skozi angleške oči. Recimo že stavek Vladanje je več kot le zabavanje kmetov, je prej kot ne žaljiv. In tega v samem tekstu niti ni tako malo. Preveč je z eno besedo primitivnosti oziroma besedne grobosti. Si predstavljate, da bi Webber napisal muzikal o Titu, scenarist ali libretist pa bi bil Tim Rice ? Raje ne ! Verjetno bi vsi “ponoreli”.
Dramaturginja je bila Biserka Fortuna.
No, slovenski skladatelji bi morda imeli priložnost napisati naš muzikal Milan, (ker je naš prvi predsednik z ženo Štefko na premieri sedel v prvi vrsti zgoraj), kakšen drugi skladatelj pa muzikal Janez. Harmonikarjev imamo dovolj. Lahko pa bi nastal muzikal Milan in Janez, pa ne kot ljubezen dvoedina, kot je bil zapisal pesnik Ciril Zlobec. (Ne se smejati !)
Argentina je dobila nekaj o sebi, česar sama ni zmogla in je angleška tradicija muzikalov na West Endu izpadla kot njen odvod. Če bi rekel zloraba, bi bila huda beseda, a po svoje je tako.
Pevska zasedba v muzikalu Evita je bila solidna.
Sopranistka Sabina Cvilak je bila zelo suverena, v samem odrskem gibu, temperamentu malenkost preveč zadržana, v glasu pa bi raje videl malo več emocije, torej globine doživljanja, več izpovedne strasti, ker je vloga vendarle v stopnjevanju, a na odru ne občutimo prave elementarne moči ženske, njenega vokalnega volumna, žara in čara. Vtis je, kot da sama sebe nenehno nadzira in ne gre do konca strasti, da to v avditoriju začutimo. Vizualno, pojavno osebnostno je za Evito zelo primerna.
Skoraj bi rekel, da je njena interpretacija brez elementov pretresljivosti usode. Ne glede kakšna je kot lik, ostajajo dimenzije ženstvenosti, ki bi jih rad videl v večji meri. Cvilak bi se morala odrsko bolj razgaliti in biti manj “previdna”, če rečem še enkrat. Oder nima zunanjih konvencij.
Tenorist Mike Sterling je bil prav tako soliden, ker je v položaju predsednika, a hkrati moškega, ki si po propadu prvega zakona morda želi bolj dinamično novo žensko ? Izbira on ali Evita ? On je dovolj vzvišen, pokončen, odrsko prezenten, s kostumsko opremo predsedniški, političen. Glasovno je bil soliden, a so še možni presežki v smislu dramatizacije položaja in stanu.
V bistvu je bil največje vokalno in odrsko prezentno presenečenje Sergije Lugovski kot Che. Pevec ruskega očeta in srbske matere, kot mi je sama povedala po predstavi, se je z družino pri enajstih letih preselil v Slovenijo in danes živi v Celju. Pred dnevi smo ga slišali in videli na Poletni noči, ko je zapel že uvodnih Trideset let.
Bil je najbolj simpatičen v vsem muzikalu. Po svoji opravi, temperamentu in odrski prezenci sem dobil vtis, kot da gledam kakega Freddia Mercuryja. Kot kaže njegov nastop, ima večje perspektive, kot so se mu pokazale doslej. Popevka je zanj in njegove zmožnosti premalo. Opera, še bolj opereta, poleg muzikala seveda ? Znajde se v vseh odrskih položajih. Pojavno je zelo atraktiven, čuti oder in gledališke položaje, prav tako obvlada komunikacijo.
Odličen je bil tenorist Tim Ribič kot Agustin Magaldi na začetku, ker je želel dati argentinski obris sledečemu dogajanju. Ima srečo, ker zna igrati na kitaro in je to znanje spretno izkoristil. Čeprav je pred leti delno izgubil sluh, se to v njegovem vokalno močnem nastopu ni pokazalo. Zato mu velja še posebna zahvala, ker je tvegal nastop in ga uspešno izpeljal.
Nastopili so še Lucija Krašovec kot Peronova ljubica, ki ustvarja nekaj napetosti v kratkem ljubezensklem trikotniku, Mara Zorman kot mala Eva Duarte v modrini nedolžnega dekletca, Bogdan Stopar kot admiral, Boštjan Petek kot prvi oficir, Gregor Mlakar in Marko Škofič kot uradnika…
Panorama nastopajočih je diahrona; dobro ilustrira čas v svoji različnosti in zgodbo v njenem razvoju. Bistvena je logična vpetost v dogajanje, ki želi biti čim širše, a brez komentatorstva v vsebini petega ne gre. Tu prevladuje Che.
V tem smislu je muzikal dvoplasten: identiteto izpovedi seka opis, komentar, malce ironije ali kritike, celo hudobije. Ne pozabimo na ljubosumnost, ki je vedno spremljevalec politike.
Simfonični orkester SNG Maribor je Evito izvedel solidno, a se zdi, da je zvočna podoba vendarle slabša, kot če bi muzikal izvedli v Cankarjevem domu. Ni dovolj čiste igre, pa tudi lepote zvoka v svoji naravnosti. Morda bi ob ponovitvah prihodnje leto izbrali Cankarjev dom ali pa izboljšali akustične in zvočne pogoje, tako kot to uspe Angležem, ko pridejo v Križanke in sami poskrbijo za vse, ker nikomur ne zaupajo.
Zelo prepričljiv je bil operni zbor, s poudarkom na uvodnem Requiemu z ženskim zborom na desni strani avditorija, zunaj odra, a tudi z moškimi na odru oziroma v zaodrju. Ženski zbor nastopi še kasneje. Ta panoramski pogled nad celoto je na moč simpatičen.
Baletni ansambel SNG Marinor je splošno znan kot zelo dober ali odličen.
Dirigent Patrik Greblo je bil zadovoljen, možnosti na naslednjih treh predstavah je še precej. Moral pa bo poskrbeti za več natančnosti vseh v orkestru in zaokroženih, mehkih emotivnih do dramatičnih valovanj, tempo predstave je primeren, orkester pa ni preglasen.
Na koncu so bile stoječe ovacije in aplavzi, a je občinstvo, predno je vstalo, še malo oklevalo, kot da bi razmišljalo, ali je bila predstava dovolj dobra ali ne. Potem pa si je dalo pozitivnega duška.
V nadaljevanju, ko se zdi, da so bili vsi elitni gosti že na premieri, pričakujemo na naslednjih treh predstavah, da se bo ves ansambel bolj razpištolil, kot je nekoč uporabil samo svoj izraz sloviti slikar, avantgardist Avgust Černigoj.
Marijan Zlobec