»Prizadevamo si preučiti notranje življenje likov, stanje njihovih čustev. Vse tisto, kar navzven redko vidimo. Nekakšen zoom v njihove osebnosti.« Tako režiserka in koreografinja Gabriela Carrizo opisuje svoj pristop k uprizoritvi Carmen, pa tudi filozofijo belgijske plesne skupine Peeping Tom, katere soustanoviteljica je. Carrizo, ki jo navdihuje film, uporablja tehniko zooma: posamezni liki so poudarjeni, čas je raztegnjen, notranja stanja pa so vizualizirana z gibanjem, svetlobo in zvokom. Namen tega je osvetliti predvsem psihologijo Carmen in Don Joséja, poudariti njuna protislovja in občinstvu ponuditi izkušnjo, ki združuje resničnost z nadrealnostjo, ostrino s poezijo.
Režiserka Gabriela Carrizo, foto Jan Friese
Charlie Skuy, član skupine Peeping Tom, ki sodeluje pri koreografiji produkcije, opisuje oder kot živo, organsko telo. Izziv je v to fizičnost vključiti več kot 100 nastopajočih – pevcev, plesalcev, igralcev, velikega zbora in otroškega zbora. Režiserka Carrizo dodaja: »Načeloma delamo z izjemno fizičnostjo. Včasih se telesa plesalcev tako globoko preobrazijo, da postanejo več kot le človeško telo. Poskušamo okrepiti notranja stanja likov, ki nastopajo na odru. Na primer, en plesalec služi kot Don Joséjev alter ego. Hkrati s pevcem na dodaten, metaforičen način uteleša psihologijo vloge.«
Delujejo znotraj tega liminalnega prostora med različnimi ravnmi realnosti. Carrizo se v skladu s tem odpoveduje realističnemu okolju v Sevilli v korist abstraktnega »pokrajinskega organizma«: »Vendar pa obstajajo trenutki, ko predstavimo španske elemente, na primer v obliki originalnih kostumov toreadorjev. To je kot parfum Španije, ki se širi skozi celotno produkcijo. Mimogrede, sam Bizet ni nikoli stopil v Španijo. To je kot sanje. V sanjah imaš določen slutnjo nečesa in se vprašaš: od kod to prihaja? To je občutek, ki ga želimo prenesti v zvezi s Sevillo.«
Charlie Skuy
Režiserka meni, da je zgodba o Carmen in Don Joséju zelo aktualna in aktualna. Don José ne želi delovati zgolj kot mačo, temveč kot posameznik, ki ga zaznamujejo družinsko okolje, družbeni pritisk in moško nasilje, ki ga obdaja. Carrizo razpravlja o femicidu, ponavljajoči se temi v operi in žalostni resničnosti v mnogih družbah – vključno z in še posebej v njeni domovini Argentini. Želi dekonstruirati tradicionalne upodobitve moškosti in ženskosti ter razkriti strukture moči, ki hranijo nasilje. Na splošno bi lahko produkcija navdihnila občinstvo, da sprejme nove perspektive in se odmakne od tradicionalne podobe vloge Carmen, dodaja.
Pogovor na terasi, foto Jan Friese
Jonathan Tetelman v tej produkciji uteleša Don Joséja, ki ga sprva upodablja kot prijazno, empatično osebo, ki hrepeni po ljubezni in priznanju. Razvoj Don Joséja od ljubečega in strastnega moškega do obsesivnega in agresivnega moškega je mogoče zaslediti tudi v glasbi. »Nekoliko distancirano občudovanje do Micaële, ki ga goji na začetku, se ob srečanju s Carmen sprevrže v strastno obsedenost in ga na koncu spremeni v tisto, česar se najbolj boji,« pravi Tetelman.
Carrizo poudarja: »Bistvo je, da Don Joséja prikažemo kot kompleksnega posameznika, posameznika z vsemi njegovimi protislovji – gre za to, da na oder postavimo človeka. Osredotočamo se ne le na njegovo psihološko strukturo, temveč tudi na njegovo okolico. Na primer, njegova mati je zanj zelo pomembna in jo bomo pogosto videli na odru. Poleg tega Don José kot vojak živi v kontekstu nasilja, nenehno soočen z drugimi moškimi.« Carrizo Carmen in Joséja ne vidi kot osebi iz preteklosti, temveč kot osebi naše sedanjosti. Meni, da je pomembno, da lahko gledalec vzpostavi čustveno povezavo z obema.
Jonathana Tetelman
Glede naslovne junakinje si Gabriela Carrizo želi ustvariti novo, netradicionalno Carmen, ki presega znano podobo. Tesno sodeluje z Asmik Grigorian pri redefiniranju vloge z ženske perspektive. V bistvu verjame, da bi lahko bila Carmen katera koli ženska, tukaj in zdaj, ženska za sosedom. »V naši igralski zasedbi imamo izjemno srečo, saj imava Asmik Grigorian in Jonathana Tetelmana. Oba sta čudovita človeka in izjemna pevca. Carmen je za Asmik prvenec. Želimo ugotoviti, kdo je ta Carmen. V tem ustvarjalnem procesu se močno zanašam na Asmikin instinkt kot izvajalke.« Brez razkrivanja podrobnosti Carrizo nakazuje, da je uprizoritev namenila posebno pozornost koncu opere. Carmenino sprejemanje usode lahko razlagamo kot končni izraz njene svobode in nadzora nad lastnim življenjem: »Gre za drugačen pogled na ljubezen, kar pomeni ljubezen v širšem smislu – ne le ljubezen do določene osebe, partnerja, ampak ljubezen do človeštva, ljubezen do vesolja.«
(Po tiskovnem sporočilu)
Marijan Zlobec