Dvodnevno gostovanje slavnega beneškega opernega gledališča Teatro La Fenice na 74. Ljubljana Festivalu je velika priložnost, da spoznamo izvedbo njegove večne opere Seviljski brivec v izvirniku, se pravi na najvišji ravni italijanske sedanje operne produkcije. Zgodovinski pregled Seviljskega brivca skozi italijanske vire pokaže, da so v Benetkah prvič uprizorili opero leta 1817 v gledališče San Moisè, leta 1819 v gledališču San Samuele, leta 1822 v gledališču San Luca, v beneškem Teatro La Fenice pa so prvikrat uprizorili Seviljskega brivca 3. avgusta 1825, po slovenskih virih pa v ljubljanski Operi že leta 1820 v izvedbi gostujočega italijanskega gledališča.
Prizor iz Seviljskega brivca v Benetkah
Rossini se je rodil leta 1792 v glasbi naklonjeni družini, njegov oče je bil mestni hoprnist in trobentač, sicer pa javni izklicevalec mestne hiše. Mati je bila pevka pri popotni skupini. Že kot otrok je z zaslužkom, ki ga je prejel s petjem v cerkvenem zboru, prispeval v družinski proračun. Najprej je študiral v Lugu in nato v Bologni pri opatu Mattei. Leta 1806 se je vpisal na Liceo musicale v Bologni. Star deset let se je učil tudi čembalo. Sicer pa je v Bologni hodil na tečaj kontrapunkta, violončela in klavirja. Leta 1806 so ga sprejeli tudi na Accademio filharmonico.
Z osemnajstimi leti je v Benetkah izvedel svojo prvo opero buffo – La Cambiale di matrimonio, ki je občinstvu takoj ugajala. V naslednjih petih letih je napisal šestnajst oper. Pri dvajsetih je z opero Pietra del paragone osvojil milansko Scalo, pri enaindvajsetih letih pa je z opero Tancredi v Teatro La Fenice izzval prvi rossinijevski delirij. Njegovo slavno operno delo Seviljski brivec je prišlo na odrske deske gledališča Argentino v Rimu. Znana anekdota, da je operno partituro napisal v kratkem času trinajstih dni, je povsem verjetna, saj je znano, da je pogosto napisal tri do štiri opere letno. Do konca leta 1822 je deloval kot hišni skladatelj impresarija in lastnika igralnice Barbaie v Neaplju, smel pa je delati tudi za druge impresarije. Tam je spoznal pevko Isabello Colbran, za katero je napisal nekaj opernih vlog. Z njo se je leta 1822 tudi poročil in odpotoval na gostovanje v London.
Deloval je še v Parizu, kjer je vodil Théatre Italien in od bourbonskega kralja Charlesa X. prejel sinekuro inšpektorja petja. V letih, ko je živel v Parizu, je napisal serijo oper, imenovanih dramma serio, v katerih je iskal dramske resnice. S temi deli se je končal svet belkanta. Vrhunec njegovega ustvarjanja je bila velika opera v francoskem jeziku Viljem Tell, uprizorjena 1829. To je njegova zadnja opera. Star sedemintrideset let se je tedaj odločil, da se povsem odpove pisanju oper. Po uspehu Viljema Tella je odpotoval v Bologno, kjer je režiral svoje opere v Teatro comunale. Zaradi gmotnih interesov v času francoske revolucije se je vrnil v Pariz. Ludvik-Filip mu je ukinil rento in Rossini se je tožil celih pet let. Med tem ga je podpiral seviljski bankir Alexandre Aguado, ki ga je leta 1832 povabil v Madrid. Tam so ga sprejeli na dvoru, bogat prelat don Manuel Varela pa je naročil Stabat mater.
Med zdravljenjem v Aix-les-bains je leta 1832 spoznal, Olympe Pelissier, s katero je živel po ločitvi od Isabelle Colbran. Po smrti prve žene se je z njo leta 1845 tudi poročil. Postal je borzijanec in živel od trgovskih špekulacij. Nekaj let je preživel v Milanu, kjer so ga obiskovali različni tedaj znani umetniki. Leta 1840 je, kljub krizam depresije, prevzel vodenje bolonjskega Licea Musicale. Po nekaj letih je odšel za sedem let v Firence, leta 1855 pa ponovno v Pariz. Tudi tukaj je v svojem salonu sprejemal znane umetnike, ministre, vladarje in finančnike. Gledališča sploh ni več obiskoval, večinoma je bil doma in prirejal vsako soboto družabne večere s koncertom in imenitno večerjo. V tem času je napisal Malo slavnostno mašo, imenovano tudi »prva salonska maša«. Bila je zelo izvirna z zvočnimi efekti in zelo moderna, saj je združevala ravnovesje med pobožnostjo in modernostjo.
Zadnja leta je bil bolehen, silno nervozen in vraževeren. Bal se je smrti, petka in številke 13. Leta 1868 se je skladateljevo zdravje poslabšalo, 13. novembra 1868 je umrl v svoji hiši v Passyju v Parizu.
Kako nadarjen je bil kot operni skladatelj priča seznam ustvarjenih oper do Seviljskega brivca leta 1816.
- Ženitna menica (1810)
- Demeter in Polibio (1806)
- Ciro v Babiloniji (Ciro in Babilonia, ossia La caduta di Baldassare) (1812)
- Priložnost dela tatu (1812)
- Gospod Bruschino (1813)
- Tankred (Tancredi) (1813)
- Italijanka v Alžiru (L’Italiana in Algeri) (1813)
- Turek v Italiji (1814)
- Elizabeta, angleška kraljica (1815)
- Torvaldo in Dorliska (1815)
Vsebina opere Seviljski brivec
Prvo dejanje: Grof Almaviva z godci priredi na seviljski cesti podoknico svoji oboževanki Rozini. Rozinin varuh, doktor Bartolo, bi sam rad svojo varovanko za ženo, saj ima precejšnje imetje. Zato ji prepove, da bi se prikazovala ob oknu. Brivec Figaro, ki je prišel pod izmišljenim imenom v Sevillo, obljubi grofu Almavivi za plačilo pomoč v njegovi ljubezenski avanturi. Grof se izdaja za siromašnega Lindora, Figaro pa mu svetuje zvijačo, naj se preobleče v vojaka, ki ima nakazilo za stanovanje, in naj poskusi pridobiti dostop v Bartolovo hišo. Priložnost za to je zelo primerna, ker je ravnokar v mesto prispel nov vojaški regiment.
Drugo dejanje: Rozina piše pismo Lindoru in mu v njem prizna svojo ljubezen. Figaro večkrat pride v hišo kot brivec in prevzame dolžnost, da bo dostavil pismo na pravi naslov. Ko sliši, da se Bartolo vrača domov v družbi učitelja glasbe, mojstra Bazilia, se naglo skrije in prisluškuje njunemu pogovoru. Tako izve, da sta starca sklenila grofa očrniti pred Rozino. V hišo vdre Almaviva v vojaški obleki in zahteva, da ga doktor Bartolo nastani v svojem domu. Med njima izbruhne prepir, grofu pa se kljub temu posreči, da izroči svoje pismo Rozini. Bartolo noče privoliti v njegovo nastanitev, ker ima sam listino, s katero je oproščen takih uslužnosti. Grof ne odneha, temveč žene vedno večji krik in vik, dokler se zaradi hrupa ne začnejo zbirati pred hišo ljudje. Naposled pride še mestna straža in na Bartolovo zahtevo zgrabi predrznega vojaškega rogovileža. Ko pa grof pošepeta vodji straže svoje pravo ime, ga ta veli izpustiti in odide z ljudmi iz hiše.
Tretje dejanje: Čeprav se mu prvi načrt ni posrečil, se Almaviva drugi dan pritihotapi v Bartolovo hišo kot učenec domnevno bolnega učitelja Bazilia, da bi namesto njega imel z Rozino glasbeno uro. Bartolo gre sprva na led, in medtem ko Figaro starca brije, najde Almaviva priložnost, da sporoči Rozini načrt za beg. Ko pa se nepričakovano pojavi še Bazilio, ga grof podkupi in odpravi, preden se Bartolo zave sleparije. Nazadnje se tudi v njem vzbudi sum zaradi čudnega muzikanta, požene njega in Figara iz hiše, pošlje po Bazilia in mu naroči, naj takoj pokliče notarja.
Četrto dejanje: Bartolo bi rad še danes sklenil z Rozino ženitno pogodbo in tako prehitel nezaželenega tekmeca. Rozino pridobi na svojo stran, ko ji natveze, da jo Lindoro snubi za grofa. Ogorčena Rozina mu izda načrt za beg in celo izjavi, da se je pripravljena z njim poročiti. Bartolo pohiti po stražo, da bi preprečil domnevno ugrabitev. Med strašno nevihto se povzpnejo zarotniki skozi okno v hišo. Užaljena Rozina se jim upre, grof pa ji naposled le dopove, da sta Lindoro in Almaviva ista oseba. Rozina tako srečna privoli v poroko, in ko prihiti Bazilio z notarjem, jo takoj sklenejo. Ob grožnjah podpiše pogodbo kot priča tudi Bazilio. Ko prisopiha Bartolo s stražo, je prepozen, zakaj Rozina je že srečna grofova žena. Skopuški Bartolo je razočaran, a se brž potolaži, ko mu grof pove, da se odpoveduje kakršnikoli doti. Le zviti Figaro dobi čedno nagrado. (Vsebina je iz programa Ivane Mrzlikar).
»Vedno delaj Barbiera! Vedno Barbiera!« je Beethoven svetoval Rossiniju, ko ga je srečal na Dunaju. »Priznam, da ne morem mimo prepričanja, da je Seviljski brivec zaradi obilice resničnih glasbenih idej, komičnega žara in resnicoljubnega deklamiranja najboljša opera buffa, kar jih obstaja.« Tako je Verdi leta 1898 zapisal francoskemu kritiku. Rossini ni nikoli doživel večjega uspeha kot z Brivcem. Še danes je to delo, ki je bilo premierno uprizorjeno leta 1816 v gledališču Teatro Argentina v Rimu, najbolj znana opera buffa na svetu. Skoraj vsaka številka ali arija je glasbeni biser: »Largo al factotum« (Figaro), »La calunnia« (Don Basilio), »Una voce poco fa« (Rosina), koncertat »Zitti zitti, piano piano« in druge.
Prva uprizoritev Seviljskega brivca na Slovenskem je bila 21. decembra 1820 v ljubljanski Operi v izvedbi italijanskih gledališčnikov. Seviljski brivec je od leta 1816 do 1821 dosegel izvedbe na več kot dvajsetih evropskih opernih odrih, a je bila Ljubljana vseeno pred Münchnom, Leipzigom, Brusljem, Madridom, Amsterdamom… Dunaj je, tako kot Pariz in Lizbona, gostil Seviljskega brivca eno leto pred Ljubljano. Beneški gledališki list objavlja te podatke, a za Ljubljano ne ve. Pravi pa, da sta bili po premieri v Rimu že istega leta 1816 izvedbi v Bologni in Firencah, leta 1817 pa še v osmih drugih italijanskih gledališčih ter v Barceloni. V monografijah so še podrobnejši podatki.
Najbolj prepoznaven prevod in prepesnitev italijanskega besedila v slovenščino je delo Nika Štritofa. Vse uprizoritve po drugi svetovni vojni, razen tiste iz leta 2009, so bile izvedene v njegovem prevodu.
Največje število predstav Seviljskega brivca v SNG Opera in Balet Ljubljana je bilo leta 1953 (110) in 1973 (114 predstav).
Festival Ljubljana predstavljajo Rossinijevega Seviljskega brivca v izvedbi opernega gledališča Teatro La Fenice v sodelovanju z Italijanskim inštitutom za kulturo, Veleposlaništvom Republike Italije v Sloveniji in italijanskim Ministrstvom za kulturo.
Marijan Zlobec