KRITIK.si

We Want Miles !, poklon 100. obletnici rojstva Milesa Davisa, se je letos v okviru evropske turneje na 74. Ljubljana Festivalu sinoči v nabito polnem Poletnem gledališču Križanke spominsko, doživljajsko in vrhunsko glasbeno zahvalil enemu najvplivnejših glasbenikov 20. stoletja.

Mladi Brane Rončel, foto dLib.si

Brane Rončel je kot organizator koncerta za ljubljanski festival spomnil na svoje že petdesetletno delo na področju organiziranja jazzovskih koncertov, pripravo televizijskih in radijskih oddaj ter intervjujev, med katerimi smo slišali nekaj minut njegovega še neobjavljenega pogovora z Milesom Davisom.

Nastopajoči

Brane Rončel je s Festivalom Ljubljana začel sodelovati za njegov prvi izvedeni program leta 1995, že prej pa je v Križankah napovedoval koncerte Ljubljanskega festivala jazza, potzem ko se je v sedemdesetih letih iz Have Tivoli preselil v Poletno gledališče Križanke kot tridnevni festival.

Naslov koncerta

V Križankah sinoči ni povedal, da odhaja in da jazz koncertov ne bo več organiziral, bil pa je deležen zelo toplih aplavzov in ovacij. Na tiskovni konferenci je povedal, da pripravlja dve knjigi z gradivom iz svojih arhivov (intzervjuji, srečanja, dogodki). In da se bo še bolj posvetil slikarstvu. Na obeh letošnjih festivalskih koncertih smo na platnu nad odrom videli projekcije njegovih slik, ki so v več letih nastajale v New Yorku.

Brane Rončel

Letošnji jubilejni projekt ima izjemen pomen za domače kulturno okolje, saj mineva natanko 35 let od edinega Davisovega nastopa v Sloveniji, ko je leta 1991 napolnil Cankarjev dom. Njegova zapuščina je na naših tleh še kako živa, saj so se ključni sodelavci iz njegovega prelomnega električnega obdobja ustvarjanja skozi desetletja redno pojavljali na domačih odrih.

Koncertna scena

Brane Rončel jih je kot soorganizator takratnega ljubljanskega koncerta kasneje sistematično umeščal tudi v svojo kultno televizijsko oddajo Brane Rončel Izza odra.

Drugi bobnar Anwar Marshall

V ljubljanske Križanke je prišla vrhunska zvezdniška zasedba, v kateri so blestele legende Marcus Miller, Bill Evans, Mike Stern in Mino Cinelu, pridružili pa so se jim še trije mlajši glasbeniki.

Sami virtuozi

Koncert je v bistvu obudil zelo dinamičen, vrhunski in izvedbeno izjemen izbor skladb z albuma iz leta 1981, posnetega med turnejo v Bostonu, New Yorku in Tokiu, ko so na vsakem koncertu dodali še po eno skladbo.

Vodja večera basist Marcus Miller

To edinstveno zvočno popotovanje skozi Davisov repertoar petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja pa so glasbeniki dopolnili še z brezčasnimi avtorskimi fuzijami z njegovih zadnjih prelomnih albumov, kot sta Tutu (1986) in Amandla (1989).

Trobentač Russell Gunn

Marcus Miller je bil ključni arhitekt Davisovega poznejšega obdobja; kot skladatelj in producent je ustvaril omenjeni kultni album Tutu, ki velja za eno najpomembnejših del sodobnega jazza in enega najbolj prepoznavnih mejnikov v Davisovi karieri.

Fotografija Milesa Davisa

Miller jer spregpvporil z odra in omernil Davisovo pavzpo v koncertni karieri, češ da med letoma 1975 in 1981 ni nastopal, se osvobodil svojih glasbenih sodelavcev in sopotnikov, potem pa je izbral generacijo mladih glasbenikov. “In to smo sedaj mi tu!”

Napoved večera in jubileja

Miller je govoril z odra tudi o časih pred tem, zlasti leta 1967 in 1968, ko je prišlo do prelomnega družbenega dogajanja in vrenja, ne da bi se politično izpostavil ali omenil kaj konkretnega. Ni omenil ne ZDA ne Evrope. Leta 1969 pa je sledil nov zvok z uporabo električnih inštrumentov, ki jih poprej ni bilo.

Prvi bobnar Minu Cinelu

Miller je v Ljubljano prinesel izkušnjo desetletij, a je verjetno preko Rončela obveščen, kdaj je nastal Ljubljanski festival jazza, še prej pa na Bledu. Je pa iz kronologije Rončelovega sodelovanja s Festivalom Ljubljana razvidno, da je Marcus Miller nastopil že na 51. Ljubljana Festivalu leta 2003, potem pa še na 67. Ljubljana Festivalu leta 2019. Tretji večer je bil morda najbolj jazzovski in hkrati emotiven, z avditorijem, kot si ga želi vsak glasbenik.

Izjemen kvartet

Miller je legendarni kvintet glasbenikov: saksofon, trobenta, bas kitara, kitara, tolkala dopolnil še z dvema glasbenikoma; logično da klaviaturista, manj pričakovano pa še z drugim bobnarjem, a je postalo hitro razvidno, da imata oba vsak svojo funkcijo, pa tudi sestavo samih baterij.

Trobentač Russell Gun

Starejši obiskovalci se spominjamo edinega koncerta Milesa Davisa v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Fotografije Braneta Rončela s koncerta pokažejo srebrno eleganco, v katero je s posebnim koncertnim dresom bil obogaten solist, kot bi mu obleke ne znal pripraviti noben slavni modni kreator. Davis je v tem smislu neponovljiv, ostaja pa večni vzor in navdih za mlajše in verjetno še najmlajše generacije.

Saksofonist Bill Evans

Na koncertu smo doživljali več zvočnih solov in še posebej duetov, kot da bi najprej tekmovala saksofonist in trobentač, potem pa še osrediščen bas kitarist in kitarist. Ko so zaigrali še skupaj, se je zdelo, kot da prihaja med nas jazzovski zvočni čudež popolnega glasbenega in izvajalskega ujemanja.

Bas kitarist Marcus Miller

Vsi so bili tako dobri, da je nemogoče postaviti hierarhijo, ker je vsakdo, ko je sam igral, zlezel na vrh lestnici, potem pa so se menjavali in vsi prišli na vrh. Miller je sicer omenil trobentača Russella Gunna, češ da je vreden Davisov naslednik. To njegovo predstavitev smo zlahka sprejeli.

Marcus Miller se je izkazal tudi kot pihalec

Miller je poleg albuma We Want Miles ! iz leta 1981 omenil In a Silent Way iz leta 1969. Na tem albumu ni nastopajočih na ljubljanskem koncertu.

Dialog

We Want Miles ! je dvojni album, ki ga je leta 1981 posnel jazzovski trobentač Miles Davis, produciral ga je Teo Macero, leta 1982 pa ga je izdala založba Columbia Records. Album združuje posnetke s prvih Davisovih nastopov v živo – po več kot petih letih koncertne pavze – v bostonskem klubu Kix 27. junija 1981. Druge skladbe so bile posnete v dvorani Avery Fisher Hall v New Yorku 5. julija in na posebej pripravljenem odru v dvorani Nishi-Shinjuku v Tokiu na Japonskem 4. oktobra istega leta. Miller je sicer omenil le tri mesta, a dodal, da je povsod nastala še ena skladba.

Izjemna glasbenika

Miles Davis se je po dolgem premoru, med katerim je pustil trobento pri miru in se osredotočil na ženske in kokain, vrnil v studio leta 1980, piše v njegovi avtobiografiji. Med snemanjem albuma The Man with the Horn je zamenjal nekaj članov in ustanovil skupino v živo, ki so jo sestavljali Mike Stern na kitari (ki je nadomestil Barryja Finnertyja), Al Foster na bobnih, Mino Cinelu na tolkalih (ki je nadomestil Sammyja Figueroo), Bill Evans na sopran saksofonu in Marcus Miller na bas kitari. Do takrat je minilo že šest let, odkar je zadnjič igral v živo.