V knjigarni Celjske Mohorjeve družbe na Nazorjevi ulici 1 v Ljubljani je bila zelo odmevna predstavitev znanstvene monografije Matevž Ravnikar: prenovitelj slovenske proze in tržaško-koprski škof.
Ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore OFM je bil sopokrovitelj simpozija, vse fotografije Marijan Zlobec
Knjiga je nastala na temelju dvodnevnega mednarodnega simpozija v Ljubljani in Trstu.
Naslovnica
Na predstavitvi so sodelovali dr. Matjaž Ambrožič, dr. Irena Orel, Tomaž Simčič in dr. Luka Vidmar. Z njimi se je pogovarjal urednik monografije dr. Dejan Pacek.
K slovesnosti pa so praznično vzdušje dodali ravnateljica CMD dr. Tanja Ozvatič, ljubljanski nadškof in metropolit, msgr. Stanislav Zore OFM, dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani dr. Tadej Stegu in predstavnik Goriške Mohorjeve družbe dr. Renato Podbersič ml.
Dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani dr. Tadej Stegu
Monografija je druga knjiga v zbirki Testes temporum (Priče časov), izdali pa so jo Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Celjska Mohorjeva družba in Goriška Mohorjeva družba.
Uvod v nagovor ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. Stanislava Zoreta OFM
Njenemu izidu je, kot rečeno, pot tlakoval mednarodni znanstveni posvet o življenju in delu škofa Ravnikarja, ki je pred tremi leti potekal v Ljubljani in Trstu z rekordno udeležbo enaindvajsetih avtorjev, večinoma zgodovinarjev in literarnih zgodovinarjev.
Urednik knjige dr. Dejan Pacek
Knjiga je izšla ob skorajšnji 250-obletnici rojstva Matevža Ravnikarja.
Dr. Matjaž Ambrožič
Š𝐤𝐨𝐟 𝐌𝐚𝐭𝐞𝐯𝐳̌ 𝐑𝐚𝐯𝐧𝐢𝐤𝐚𝐫 (1776–1845) je markantna, četudi danes večinoma pozabljena in nerazumljena osebnost slovenske zgodovine. Kot eden od protagonistov slovenskega narodnega preporoda si je prizadeval za kultiviranje slovenščine ter njeno uveljavitev v javnem življenju.
Nagovor predstavnika Goriške Mohorjeve družbe dr. Renata Podbersiča ml.
𝐌𝐨𝐧𝐨𝐠𝐫𝐚𝐟𝐢𝐣𝐚 prinaša nova spoznanja in presega krivične in netočne stereotipe o Ravnikarju kot zadrtem janzenistu, avtorju neposrečenih rešitev jezikovnih vprašanj ter protiitalijanskem škofu.
Dr. Matjaž Ambrožič in urednik dr. Dejan Pacek
Zelo širok nabor avtorjev in raziskovalnih tem
Avtorji prispevkov: dr. Boris Golec, (Rodno okolje, rod in družinske razmere škofa Matevža Ravnikarja),
dr. Bogdan Kolar SDB, (Matevž Ravnikar – študent in učitelj v Ljubljani)
dr. Matjaž Ambrožič, (Matevž Ravnikar – bogoslovni profesor, ravnatelj semenišča in stolni kanonik)
dr. Marjan Turnšek, (Ravnikarjeva teološka, pastoralna in teološko – jezikovna usmerjenost)
dr. Luka Vidmar, (Matevž Ravnikar in slovenski narodni prerod)
Dr. Luka Vidmar
dr. Martina Orožen, (Ravnikarjev prispevek k oblikovanju skladenjske in besediščne norme slovenskega kranjskega knjižnega jezika)
Dr. Irena Orel
dr. Irena Orel, (Jezikovne posodobitve v Ravnikarjevih izdajah nabožnih in šolskih knjig)
dr. Samo Skralovnik, ddr. Nina Ditmajer Prando, (Okoliščine nastanka in recepcija Ravnikar – Zupanovega prevoda Pentatevha)
ddr. Irena Avsenik Nabergoj, (Starozavezni himnično liturgični obrazec o ljubezni med Bogom in Izraelci (2 Mz 20, 4 – 6; 5 Mz 5, 8 – 10; 7, 9-10) v prevodih Ravnikarja, Japlja in Volca)
dr. Alan Tedeško, (Ravnikarjev prevod spokornih psalmov iz hebrejščine)
ddr. Igor Grdina, (Od modernizacijskih reform prek revolucije do navidezne restavracije)
dr. Salvator Žitko, (Trst in tržaško – koprska škofija v Ravnikarjevem času)
Ivan Portelli, (Javno šolstvo v tržaško – koprski škofiji v letih škofovanja Matevža Ravnikarja)
dr. Ilaria Montanar, (O imenovanju, potrditvi, posvečenju in umestitvi Matevža Ravnikarja za tržaško – koprskega škofa)
dr. Liliana Ferrari, (Protokol škofijskega ordinariata v Trstu v letih 1831 – 1845)
dr. Miha Šimac, (Iz tržaškega škofijskega arhiva: eksemplarična primera vizitacijskega zapisnika Matevža Ravnikarja iz leta 1835)
Tomaž Simčič
Tomaž Simčič, (Škof Ravnikar in njegovi sodelavci)
dr. Renato Podbersič, (Mihael Verne – sodelavec škofa Ravnikarja)
Andreja Klasinc Škofljanec, (Oporoka škofa Matevža Ravnikarja)
Ivo Jevnikar, (Škof Ravnikar v slovenski in italijanski historiografiji ter publicistiki)
Tomaž Simčič, dr. Irena Orel in dr. Matjaž Ambrožič
Ta pregled celotne vsebine simpozija in knjige je sicer neobičajen, a je širši od zgolj posameznih predstavitev avtorjev, kot se je to dogajalo na tiskovni konferenci.
Ravnateljica CMD dr. Tanja Ozvatič
Dvodnevni posvet v Ljubljani in Trstu (18. in 19. aprila 2023) je organiziral Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete Univerze v Ljubljani v sodelovanju z Društvom slovenskih izobražencev iz Trsta in Inštitutom za socialno in versko zgodovino iz Gorice. Častno pokroviteljstvo posveta sta prevzela ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore in tedanji tržaški apostolski administrator nadškof Giampaolo Crepaldi.
Pozdravni nagovor dr. Tanje Ozvatič
Ravnikar je bil eden od protagonistov slovenskega narodnega preporoda. Leta 1815 je s pomočjo Žige Zoisa in Jerneja Kopitarja dosegel ustanovitev stolice za slovenski jezik na ljubljanskem liceju. V drugem in tretjem desetletju 19. stoletja je bil Ravnikar glavni izvrševalec Kopitarjevega programa slovenske kulture. Ta je dajal prednost književnosti za ljudstvo in ne visoki literaturi za višje sloje, za kar sta si nasprotno prizadevala France Prešeren in Matija Čop. Iz tega razloga je Ravnikar veliko truda vložil v prevajanje in prirejanje knjig nabožne in izobraževalne vsebine.
Njegovo najvplivnejše prevodno delo so Zgodbe Svetiga pisma za mlade ljudi v štirih knjigah (1815–1817).
Žal pa je proti Ravnikarju znan Prešernov epigram. Omenjen je že v uvodu urednika dr. Dejana Packa: “Gorjancov naših jezik potučvavši, si kriv, da kolne kmet molitve bravši.” Odnos med Francetom Prešernom in Matevžem Ravnikarjem je bil kompleksen. Kot študijski direktor ljubljanskega liceja je bil Ravnikar (duhovnik in kasneje tržaški škof) prisoten na vseh Prešernovih izpitih, ki jih je pesnik opravil z odliko. Kljub temu je bil Prešeren zelo kritičen do Ravnikarjevih jezikovnih in slovničnih nazorov ter ga je ostro zbodel, kot smo citirali.
Gosti v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe v Ljubljani
V zahvalnih nagovorih pred predstavitvijo knjige so se poklonilu spominu dveh pokojnih avtoric: dr. Ilarie Montanar in dr. Martine Orožen in jima knjigo posvetili.
Nadškof Stanislav Zore je najprej spomnil, da je bil škof Matej Ravnikar iz Vač, iz enega najmanjših kranjskih trgov, ki pa je postal znan kot slovensko geometrijsko središče. Iz Vač je topil v širši slovenski in mednarodni prostor. Že med šolanjem so odkrili njegovo nadarjenost, bil pa je sam že v šoli zelo dejaven. Ob tem je spomnil na današnje kriterije, s katerimi se trudijo vse dijake ocenjevati približno enako, potrebno pa bi bilo odkrivati talente in narediti vse, da se razvijejo. Spomnil je tudi na Ravnikarjeva kasnejša prizadevanja za to, da bi slovenske knjige prišle med ljudi in da bi jih razumeli. Ravnikar je učil ljudi kako biti ustvarjalen in kako dvigniti kulturo malega naroda. Tudi danes potrebujemo ljudi, da vsi skupaj stopimo naprej. Iz doslej ugotovljenega gradiva se pokaže Ravnikarjeva neverjetno bogata ustvarjalnost. Hkrati se je tedaj okrepilo spoznanje, da Slovenci bivamo na tem ozemlju že stoletja in da bo taka ustvarjalnost, kot jo je pokazal Matevž Ravnikar, potrebna še sedaj.
V nagovorih je bilo veliko zahval vsem sodelujočim, organizatorjem simpozija, sodelavcem… Največji je bil poudarek na Ravnikarjevi celoviti in ustvarjalno mnogostranski osebnosti, ki nas fascinira še danes.
Med sodelujočimi avtorji se je za končno fotografiranje pridružil še dr. Boris Golec.
Zgodovinarja dr. Peter Vodopivec in Tomaž Simčič
Knjiga je velika obogatitev podobe slovenskega naroda in njegove kulture v času, kot ga je zaznamovala cela plejada danes bolj znanih ljudi, kot je morda sam Matevž Ravnikar, ki pa je predstavljen primerjalno in v bogatem kontekstu, kar je razvidno iz zelo bogatega imenskega kazala, da bo bralec z lahkoto našel vse možne povezave. In teh je na desetine.
Sodelujoči na tiskovni konferenci, avtorji svojih razprav, so podrobno predstavili svoje poglede na Ravnikarja, zanimivo da na bolj literarno zgodovinskem in jezikovnem področju, na teološkem pa bolj kompleksno, postavili so ga v prostor med Ljubljano in Trstom po svoji funkciji in dejavnosti.
Marijan Zlobec
