Milan Vogel se je neznano kje pridružil prijatelju in sodelavcu iz Kulturne redakcije Dela Petru Kolšku; skupaj bosta v večnosti obujala spomine na nešteta srečanja, strokovne ekskurzije novinarjev Dela po vsej Evropi, dvakrat v New Yorku, v Maroku… na številna novinarska silvestrovanja in martinovanja z ekskurzijami in obveznim kulturnim programom. Menda skupaj na Delu več kot 34 let. Najlepše.
Milan Vogel
Z Milanom sem se v pokoju največkrat srečeval na poti med Centrom Rog in tržnico, na Žitnem mostu, Poljanskem nasipu…Nazadnje je peljal na sprehod svojega novega psa, Onega od prej, njemu najljubšega, je kruta usoda spočela napako, ko je pes ob prihodu v Semič, kjer je Milan vzdrževal podedovan Krakarjev vinograd s pravim domačim cvičkom in sadjem, pomotoma ostal v avtomobilu, medtem ko je bil Milan prepričan, da je, ko je odprl vrata, takoj zdirjal v naravo, kar psi najraje storijo. To se žal ni zgodilo. Ko je Milan opazil, da se pes vendarle že predolgo potepa naokrog, ga je začel iskati. Nikjer ga ni bilo. Končno ga je našel v avtomobilu mrtvega. V vročem avtu se je zadušil. Ta občutek krivde za smrt ljubljenega bitja ga je tako peklila, da je shujšal za sedem kilogramov. Težko se je precej kasneje odločil za novega, seveda zelo mladega psa sorodne pasme in velikosti.
Ta prigoda slikovito pove o Milanovi notranji občutljivosti, globokem občutku za prav, resnico, poštenje, mir ali mirnost, strpnost, kolegialnost, razsodnost, analitičnost, vztrajanje v dialogu za osvetlitev vsakokratne dileme ali problema, soočenja in pogovore brez konfliktov ali dokazovanja moči. To smo kolegi neštetokrat doživljali ob okrogli mizi Kulturne redakcije Dela v četrtem nadstropju, še poprej v sosednjem predelu, ki ga je zavzemalo uredništvo Naših razgledov, kjer je Milan najprej deloval, predno se je preselil v “kulturo”.
Po študiju slavist in etnolog je imel ogromno znanje in razgledanost, kot vsak novinar Dela v njegovih zlatih časih, je objavljal povsod in nenehno, tako da je njegovih objav na stotine. Največ je pisal o kulturni dediščini, spomenikih, specifičnih razstavah in knjigah, tako da mu je Slovensko etnološđko društvo za njegove novinarske prispevke podelilo Murkovo listino, kot priznanje za popularizacijo etnologije in obveščanje javnosti o dogajanju v etnološki stroki.
Milan je imel rad dve posebni pokrajini: Koroško in Belo krajino. S Koroške je izhajal njegov rod, v Semič je zahajal na posestvo pesnika Lojzeta Krakarja, s čigar hčerko Božo se je poročil in dobila sta sina Voranca Vogla, odličnega fotografa in fotoreporterja Dela. Milan je bil brat pesnika Hermana Vogla.
Upokojil se je 12. decembra 2012 in še dolgo ostal v stikih z bralci Dela, pa tudi poslušalci Radia Slovenija.
Na omenjenih domačih in mednarodnih ekskurzijah novinarjev Dela je bil reden udeleženec, ker so bili obiski kakih dvajsetih držav namenjeni spoznavanju vsaj enega časopisa v glavnem mestu, najbolj pa kulturi, če se spominjam Berlina, Barcelone, Montserrata, Figuerasa, Helsinkov, Stockholma, Kopenhagna, Londona, Windsorja, Stratforda, Casablance, Rabata, Marakeša, Firenc, Rima, Pariza, Talina, Rige, Vilne, Dublina, Glasgowa, Edinburgha, Reykjavika, Krakowa, Potsdama s Sanssoucijem, Lizbone, New Yorka, Ohrida, Bitole, Skopja, Skadra…
Na domačih ekskurzijah je bilo vedno dovolj časa za prijetna kulturniška druženja ob petju slovenskih, najraje ljudskih pesmi. V besedilih je bil Milan velik poznavalec, ne le prve kitice…
Umirjenost in poštenje, nadarjenost in delavnost, prodornost in zavedanje pomena kulture in še posebej ohranjanja slovenske kulturne dediščine so mu bili nekaj najbolj logično človeškega. Celovito osebnostnega in s trajno vrednostjo.
Ob upokojitvi je spoznal, da lahko del pokojnine nameni štipendiranju mladih nadarjenih ljudi v okviru botrstva. To mi je enkrat slučajno povedal, ne da bi se hvalil, ker tega ni nikoli počel.
Hvala za številna druženja, klepete, misli, spomine in skupno petje. Nekatere pesmi si v celoti znal samo ti in smo te z veseljem poslušali.
Marijan Zlobec