Mladinska knjiga je ob Kosovelovem jubileju – stoti obletnici smrti – izdala prav posebno knjigo pisem Srečka Kosovela prijateljici Fanici Obid, skupaj z njenimi Srečku. Naslov knjige je Ali vi še kaj pišete ? Čeprav so bila Kosovelova pisma že objavljena v Zbranih delih, pa daje posebna knjižna objava njunemu prijateljskemu in verjetno kar ljubezenskemu razmerju posebno mesto v literarni in širši javnosti. Prvič so namreč v eni knjigi objavljena pisma Srečka Kosovela in Fanice Obid v počastitev 100. obletnice smrti Srečka Kosovela. Literarni zgodovinarji sicer ne posegajo v Kosovelovo ljubezensko življenje ali doživljanje ljubezni, še posebej fizične ali seksualne. Je Kosovel umrl kot devičnik ? Mladinska knjiga na slavnostno in javno predstavitev Ali vi še kaj pišete ? še čaka. Kosovel je umrl 27. maja 1926 na svojem domu v Tomaju.
Kosovelova domačija v Tomaju, foto Wikipedija
Rokopisna zbirka NUK-a je bogatejša za pisma, ki jih je Srečko Kosovel poslal pesnici in aktivistki Fanici Obid, po pričevanju pesnikovih domačih zadnji osebi, s katero je pesnik govoril. Seveda je s tem mišljena zadnja zunanja, ne družinska oseba, saj je bila ob umirajočem Srečku zlasti njegova sestra Tončka. Kot je povedala prijateljici in ravnateljici Knjižnice Srečka Kosovela v Sežani Lučki Čehovin, je njen brat umiral v strašnih bolečinah in je ponoči dobesedno rjovel od vsega hudega. To je Tončka povedala Lučki, ne pa meni, čeprav sva se dobro poznala. Verjetno se je bala, da bi to kje zapisal. Lučka mi je to povedala precej let kasneje, že po Tončkini smrti. Fanica Obid je zelo pozno, a brez dvoma slutila, da se Srečko poslavlja, čeprav še zelo mlad. Njena ženska intuicija ji je povedala veliko, prav tako pa Srečko sam. Zato so pisma lahko samo en vidik ali dokument njunega odnosa, težko bi rekli razmerja. Je pa iz datumov pisem razvidno, da je zadnje Srečkovo bilo odposlano januarja 2026. Srečko Kosovel je konec februarja 1926 v Zagorju ob Savi nastopil na literarnem večeru in prebral esej Umetnost in proletarec. Po dogodku je zamudil vlak in čakal do jutra v mrzli čakalnici. To je ena verzija; druga je, da so se s kolegi sprli že na literarnem večeru, zamudili vlak in je Srečko odšel ven na mraz ali pa čakalnica ni bila več odprta. Vsekakor pa je takrat zbolel.
Je pa hkrati še eno ramerje, namreč med Srečkom Kosovelom in Zorkom Jelinčičem in idejo o ustanovitvi TIGR. Nekoč mi je Tončka Kosovel v Tomaju pripovedovala o tem, kako je Srečko neke nedelje nenadoma odpotoval z vlakom v Gorico. Takrat je vozil vlak mimo Dutovelj na Opčine in v Gorico. Morali bi pogledati datume, kdaj je bil Jelinčič pri vojakih (italijanskih) in je lahko odšel iz kasarne le ob nedeljah. Lahko pa bi se srečala v Gorici spričo možnosti potovanja za oba. Presenečenje je bilo v tem, ker Srečko sestri ni povedal ničesar, kar ni bila njegova navada. Dalo bi se sklepati, da sta govorila o ustanoviti odporniškega gibanja proti fašizmu. Iz biografije pa je razvidno, da se je po Kosovelovi smrti prav Jelinčič poročil s Fanico Obid.
Srečko Kosovel (1904 – 1926)
Živahno in vsebinsko bogato dopisovanje
Dopisovanje med Fanico Obid – Mirjam (1903–1940) in Srečkom Kosovelom (1904–1926), prvič skupaj objavljeno v tej jubilejni knjigi, je najbrž najbolj bogato in tematsko raznoliko v slovenski kulturni zgodovini. Zaobsega 54 pisemskih enot od aprila 1922 do januarja 1926 in dopisovalca si v njem izmenjujeta poglede na svet in na svoje mesto v njem: dijakinja tolminskega učiteljišča, doma iz naselja Bukovo pri Cerknem, se kaže kot iskrivo, razgledano, svobodomiselno dekle, prežeto z antifašizmom, domoljubjem in vero v enakopravnost žensk, ljubljanski študent iz Tomaja pa kot hitro dozorevajoč pesnik in mislec, organizator kulturnega življenja, strasten bralec in pozoren mentor.
Naslovnica Ali vi še kaj pišete ?
Zadnja oseba, s katero je Kosovel govoril pred smrtjo
Premišljujeta o literarnem ustvarjanju in družbeno pomembnih vprašanjih, a tudi o zelo osebnih stvareh. Njuno prijateljstvo postaja vse bolj zaupno, njune samorefleksije poglobljene, njuna intelektualna povezanost je trdno zavezništvo na daljavo. Medsebojna simpatija, ki povezuje in ohranja njuno korespondenco, je nesporna, a ljubezensko čustvo, ki bi se ob tem nemara lahko razraslo, ostaja pritajeno in zatajevano. Po pričevanju Kosovelovih naj bi bila Fanica zadnja oseba, s katero je, ko ga je obiskala, na smrtni postelji v Tomaju govoril pesnik.
Lepo in bridko prijateljstvo dveh mladih ljudi
Srečkova pisma Fanici so bila natisnjena in strokovno komentirana pred petdesetimi leti, Faničina, ki so veljala za izgubljena, pa trideset let kasneje in so tokrat prvič objavljena v Sloveniji. Zdaj ko jih beremo v »naravnem zaporedju«, marsikdaj zažarijo v novi luči in z drugačnim leskom, ob vsem drugem tudi kot pripoved o lepem in bridkem prijateljstvu dveh izjemnih mladih ljudi izpred stotih let.
Vsebina Srečkovih pisem ni skrivnost – objavljena so bila že v Zbranem delu, so pa v NUK pred leti dobili originalna pisma.
Kosovelovo pismo zgodovinarju Carlu Curciu
Pridobili so tudi pisma, ki jih je Kosovel poslal italijanskemu oficirju in zgodovinarju Carlu Curciu – pisal mu je v francoščini in se podpisoval kot Srečko iz Ljubljane.
Po besedah skrbnika Rokopisne zbirke NUK-a Marijana Ruperta je pridobljena korespondenca del zapuščine literarnega zgodovinarja, teoretika in kritika, profesorja Antona Ocvirka, prejeli pa so jo od njegovega sina Tadeja Ocvirka. Korespondenca je sicer že znana, saj je bila objavljena v Zbranem delu, ohranjena Kosovelova pisma pa je hranil Ocvirk doma.
Ocvirk, tudi sam pesnik, je bil Kosovelov sodobnik. V Franciji je študiral primerjalno književnost, po drugi svetovni vojni pa je zasnoval zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Kot pove Rupert, jo je uvedel prav s Kosovelom, ne pa s kakšnim starejšim literatom, denimo s Francetom Prešernom. Očitno je imel do Kosovela afiniteto, čeprav se ve, da se za časa življenja nista preveč dobro razumela, pravi Rupert. Omenjena pisma so sicer izšla šele v dodatnih zvezkih Zbranih del leta 1977, torej kar 31 let pozneje, je dodal skrbnik rokopisne zbirke.
Kosovel v Ovirku vsekakor ni videl pesnika. vrednega pesniške pozornosti. Ocvirk pa ni imel tedaj vpogleda v aktualno evropsko literaturo, še posebej pesniško avantgardo, ki pa je prav Kosovela izrazito zanimala. Ob omembi Ocvirkove zapuščine pa se poraja še eno vprašanje: kje je Černigojev oljni portret Srečka Kosovela, objavljen kot čb fotografija v Integralih ? Umetnostni zgodovinarju o tem molčijo, žal pa sta bila tiho tudi Ocvirk in oblikovalec knjige Brumen, ki je vsaj fotografijo moral od nekje dobiti za objavo. Ima originalno sliko Ocvirk oziroma njegov sin še vedno doma ?
Kosovel si je s Fanico Obid dopisoval v obdobju Integralov. Ob tem se velja spomniti na zaplet, ko jih Ocvirk ni vključil v prvi zvezek Zbranih del, kar so mu številni zamerili, saj danes veljajo za Kosovelovo temeljno delo in marsikdo se je spraševal, kam bi slovenska poezija krenila, če bi bili dostopni že prej, spomni Rupert.
Ocvirk ob pismih Kosovela Curciu piše, da so bili najprej v lasti italijanskega zgodovinarja, ki pa jih je nato podaril Cerkvi.
Fanica Obid (1903–1940), foto Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
Pisma Fanice Obid, ki je umrla ob porodu leta 1940, pa je Ocvirku podaril njen mož, vodja in ustanovitelj tigrovcev Zorko Jelinčič. O njem je sin Dušan Jelinčič napisal roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, za katerega je prejel nagrado Prešernovega sklada.
Prvo pismo Fanici Obid spremlja datum 8. junij leta 1922, njuno poznejše dopisovanje pa se je razvijalo v intelektualno navezanost. Fanica Obid je Kosovela med boleznijo večkrat obiskala v Tomaju. V tretji knjigi Kosovelovega Zbranega dela je objavljenih 36 pesnikovih pisem, ki jih je poslal pesnici in aktivistki s pesniškim imenom Mirjam.
Mladinska knjiga bo verjetno pripravila slavnostno jubilejno predstavitev knjige okrog datuma Kosovelove smrti. Ta naša predstavitev še ne pomeni dejanskega branja knjige in spremnih besedil, kar pomeni, da bo treba še kaj dopolniti.
(Po MMC RTV SLO, STA, M. K., MK in osebni spomini)
Marijan Zlobec