Salzburške slavnostne igre so sporočile, da je umrl njihov vsakoletni glasbeni gost, in to desetletja dolgo, italijanski pianist Maurizio Pollini. Najprej prinašam njihovo originalno vest.
Maurizio Pollini na koncertu v veliki festivalski dvorani v Salzburgu leta 2015, foto SF/Marco Borrelli
“In Maurizio Pollini, the music world has lost one of the very great, one of the most essential pianists of our times. His annual performances since his 1973 debut were among the unforgettable, stellar highlights of the Salzburg Festival. Commanding a stupendous technique, an incorruptible intellect and interpretational courage, Maurizio Pollini far exceeded what might be expected of a pianist of his rank.
Maurizio Pollini v Salzburgu 2019
His repertoire ranged from Johann Sebastian Bach’s piano works and the great classical and romantic repertoire to the music of our time. Maurizio Pollini had the ability to make the works of Arnold Schoenberg, Luigi Nono, Salvatore Sciarrino, Karlheinz Stockhausen, Pierre Boulez and others resound so that they were transformed into unique, revelatory listening experiences.
His ‘Progetto Pollini’ as part of the Salzburg Festival set standards which continue to reverberate today. His personal integrity will remain unforgotten. The Salzburg Festival bows before Maurizio Pollini, a great artist, an incomparable pianist and a true friend,” thus Artistic Director Markus Hinterhäuser.
Sin racionalističnega arhitekta Gina Pollinija in glasbenice Renate Melotti (sestre kiparja Fausta Melottija), že od otroštva nadarjen z izjemnim glasbenim talentom, se je začel učiti klavir pri Carlu Lonatiju in nadaljeval študij pri Carlu Vidussu. Leta 1957 je prejel drugo nagrado na velikem mednarodnem glasbenem festivalu v Ženevi med 222 kandidati iz vse Evrope (prvo nagrado je prejela Martha Argerich; leta 1959 je prejel prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju v Seregnu.
Pollini v Varšavi, foto Wikipedija
Po diplomi na milanskem konservatoriju, (kjer je študiral tudi kompozicijo), je leta 1960 zmagal na Chopinovem tekmovanju v Varšavi. Takrat je Arthur Rubinstein, član žirije, po poslušanju Pollinija, nagovoril ostale člane: “Ta mladenič že tehnično igra bolje kot vsi mi!” Izjavil je, da je bila njegova interpretativna zrelost “veliko boljša od zrelosti drugih konkurentov.” Kasneje je glasbeni kritik in strokovnjak za pianiste Piero Rattalino, ki je bil priča izvedbi 4 Chopinovih Etud med tekmovanjem, vzkliknil: “Ta mladenič bo ali postal največji pianist na svetu ali pa bo končal v umobolnica!”. Etude so še posebej znane po svoji izjemni tehnični zahtevnosti, zato je bila izvedba 4 izmed njih na tekmovanju in to pri tako mladih letih za tiste čase izjemno dejstvo, ki je povzročilo senzacijo (tudi glede na zelo visoko raven glasbe).
Po zmagi nekaj časa ni igral, a med letoma 1960 in 1968 naredil za založno EMI nekaj posnetkov. Posnel je le Chopinovo glasbo. Nikatera dela niso nikoli bila objavljena po naročilu maestra, ki se je raje izognil, da bi ga javnost označila za interpreta izključno Chopinove glasbe. Maestro je zato za približno leto in pol odpovedal načrtovane koncerte po vsej Evropi, v tem obdobju pa je poglobil svoj študij klasične, romantične in sodobne glasbe. Studijske posnetke, ki so ostali neobjavljeni več kot petdeset let, je leta 2011 prvič objavila založba Testament.
Istočasno se je udeleževal specializacije pri Arturu Benedettiju Michelangeliju, ki je potekala v njegovi vili v bližini Bolzana, kjer je mojster gostil svoje učence. Med poukom je Pollini prejel številne dragocene nasvete (zlasti »veličastno prstno polaganje trilčkov«, ki jih uporablja še danes), kar je nedvomno prispevalo k njegovemu usposabljanju in ustvarjanju tesne vezi z instrumentom.
Tečaji pa so trajali razmeroma kratko, saj bi za Pollinija daljši študij pri Michelangeliju pomenil igranje, »kot je hotel maestro«, česar ni cenil. Michelangeli pa je dejal, da je bilo “Pollinija zelo malo za naučiti.”
Od sredine šestdesetih let je začel pomembno koncertno kariero, nastopal je z velikimi evropskimi, ameriškimi in azijskimi orkestri. V ZDA je debitiral leta 1968 z igranjem Boulezove Druge sonate – s čimer je čezmorskemu občinstvu prvič pokazal svoje zanimanje za sodobno glasbo.
Leta 1972 je podpisal ekskluzivno pogodbo z Deutsche Grammophone in imel svojo prvo turnejo na Japonskem leta 1974. Po letu 1980 je, čeprav ob redkih priložnostih, opravljal dejavnost dirigenta.
Maurizio Pollini, foto Wikipedija
Pripadnost prosvetljeni milanski meščanski družini je vplivala na njegovo široko izvenglasbeno izobrazbo in izbiro, da se kot vsestranski intelektualec udejstvuje ob različnih priložnostih, tudi na političnem in družbenem področju.
Maurizio Pollini in Claudio Abbado leta 1991
S Claudiom Abbadom ga je povezovalo prijateljstvo in desetletja plodno umetniško sodelovanje.
Za slovensko glasbeno kulturo je zelo pomembno, da je na Salzburških slavnostnih igrah na nekem koncertu v veliki dvorani Mozarteuma kot pianist spremljal nastop naše mezzosopranistke Marjane Lipovšek.
Umrl je v Milanu 23. marca v starosti 82 let.
Pollinija sem prvič v živo videl v milanski Scali leta 1979, ko je dirigiral in hkrati izvajal samo Mozartova dela. Sledila so srečaja na Praški pomladi, na Dunaju in večkrat Salzburgu, kjer sem lani opazil, da ugaša.
Nekajkrat sem ga nagovoril, naj pride v Ljubljano. Vprašal me je, kakšna je dvorana in kakšen klavir. Žal se gostovanje ni uresničilo, čeprav sva prvič o tem govorila že v Pragi pred več kot tridesetimi leti. Vedno bolj se je reduciral le na kakih pet, šest dvoran na svetu.
Maurizio Pollini je hotel le glasbeno popolnost. In v tem je najbolj uspel ter se zapisal večnosti.
Marijan Zlobec