KRITIK.si

Dočakali smo prvi poletni dan in noč, kot nam vreme letos ves čas ni prineslo pričakovanih visokih temperatur. Vse pa se je poklapalo, kot rečemo, z začetkom 71. Ljubljana Festivala, že od leta 2011 na Kongresnem trgu, kot smo slišali iz nagovora direktorja in umetniškega vodje Darka Brleka. Uživali smo v Poletni noči, tokrat v celoti posvečeni 75. letnici glasbenika in literata, pevca, prevajalca, kitarista Tomaža Domicelja. Na tiskovni konferenci je povedal, da 75 hkrati pomeni 57 let nastopanja. Napovedovalka Miša Molk je pri omembah njegovih zgodnjih pesmi res segla v oni čas, ki je bil za ene kar zlata sedemdeseta, Domicelj pa je povrsti nastopal doma in po Jugoslaviji ter dobival nagrade. Uradni naslov koncerta je bil Poletna noč Srečen dan.

Miša Molk se je od televizijskega nastopanja poslovila in iz rok Patrika Grebla prejela izbor pesmi iz Poletnih noči na LP ter krasen bel šopek rož, vse fotografije Marijan Zlobec

Darko Brlek je z odra priznal, da je pogled na polni Kongresni trg ob otvoritvah Ljubljana Festivala nekaj najlepšega, to pa se dogaja že enajst let. Prav tako je omenil že sedemnajstletno podporo ljubljanskega župana Zorana Jankovića festivalu in napovedal program, ki bo na različnih lokacijah: Kongresni trg, Križanke, Slovenska filharmonija, Cankarjev dom… trajal do 3. septembra in v Ljubljano pripeljal glasbenike iz vsega sveta.

Jubilej Tomaža Domicelja na Kongresnem trgu se je pripravljal zelo dolgo

Zorana Jankovića ni bilo, tako da je njegov pozdrav z dobrimi željami prinesel na oder podžupan Dejan Crnek, ki je pozdravil številne goste, med njimi delegacijo in županjo iz Sofije. Spomnil je, da je ravno Ljubljana Festival postavil mesto na zemljevid svetovnih festivalov, na koncu pa razložil pomen besede Ljubljana kot ljubljena in zaključil z “Imejte se radi!”

Saša Lešnjek s Snegom v maju

Poletno noč po tradiciji pripravljajo Simfoniki in Big Band RTV Slovenija, tokrat je za nekaj pesmi prišel na oder še Mladinski pevski zbor RTV Slovenija, vse skladbe je dirigiral Patrik Greblo, ki drži v svojih rokah vse programske niti, čeprav bi prav za sinočnji program na tihem ali na glas pomislili, da se glavni avtor Tomaž Domicelj ni predal, popustil ali se pustil voditi. A to so podrobnosti, ki so gledalcem skrite in najbrž veljajo za mnoge podobne dogodke. Za možno alternativo ne vemo, in morda je tako najbolj prav.

Nuška Drašček je pela o kulinariki s pesmijo Kaj naj jem

Vsekakor je bil večer v celoti vsebinsko zaokrožen; bilo je vsega ravno prav, uravnoteženo med ženskimi in moškimi glasovi, med generacijami glasbenikov, med starimi znanci naših odrov, nekaterimi manj znanimi ali bolj redkimi, ki pa so se izkazali kot Domiceljevi prijatelji in sodelavci.

Tokac s Špricer bluesom

Večer se je začel s tradicionalno orkestrsko izvedbo Poletne noči Mojmirja Sepeta ter v aranžmaju Jožeta Privška in Lojzeta Krajnčana. Prav tako je sam orkester nadaljeval s prvo Domiceljevo skladbo Danes bo srečen dan v aranžmaju Jožeta Privška, kar pomeni, da je bil naš slavljenec že zelo zgodaj deležen aranžmajev, kar se je pokazalo v vsem programu antologije ali izbora iz bogatega ustvarjanja. Mnogi ga poznamo in spremljamo že desetletja in se nam ves ta čas zdi njegova figura z vsemi karakternimi odtenki nekaj normalnega, tokrat pa je svojo klasičnost le še potrdil; posebej s končno Slovenskega naroda sin, ki se ji je glasovno pridružil še avditorij s svojim petjem. Pravzaprav moram reči, da je besedilo zelo primerno, patriotsko, pošteno in ponosno, skorajda zgodovinsko, temelji pa na dialogu med očetom, ki je bil vajen tujce klet, in sinom, ki se je odpravljal v svet in dobil rdeč cvet z napotkom: “Koder hodil boš z njim, vedi, da si le slovenskega naroda sin!” Te pesmi v tako množični in prepričljivi izvedbi še nismo slišali, kar kliče k ponovitvi še ob kakšnih drugih priložnostih. Sinoči so jo na koncu z odra zapeli vsi nastopajoči skupaj, mi pa pod odrom v avditoriju, ki mu nisem videl konca in je najbrž segel do Uršulinske cerkve ter s stojišči v park Zvezda.

Alfi Nipič je nastopil s pesmijo Zbogom, sin

Pri posameznih pesmih je bilo najbolj zanimivo in hkrati skrivnostno pričakovanje, kdo in kako bo pel Tomaža Domicelja. Na tiskovni konferenci je bilo to še skrivnost, sinoči pač ne. Bilo je potrebno precej premislekov, kdo je kateri pesmi najbolj primeren, tako da si je poslušalec lahko ustvaril svoje mnenje. Odločitev in izbor je bil bolj Tomažev, Patrik pa je poskrbel za aranžmaje tistih pesmi, ki orkestrske spremljave še niso imele.

Miša Molk je bila zelo spretna, saj slovensko popularno glasbo pozna in spremlja že desetletja

Prvič smo na koncertu prejeli natisnjen celoten program, kot ga žal v prejšnjih letih ni bilo, dodana pa so bila še vsa avtorska Domiceljeva besedila, ena pesem Zdaj sanjat smem v izvedbi Dinamitk pa je bila iz muzikala Mamma mia! v Tomaževem prevodu.

Dinamitke

Sam sem si nekako ustvaril lestvico, po kateri so se mi zdele pevke bolj prepričljive, zanimivejše, dojemljivejše za Domiceljeve novosti zanje; tu bi vsekakor rekel, da je bila dominantna Helena Blagne s svojo nekoliko “vokalno okrašeno” pesmijo Bil je tako prikupno zmeden, ko so melodijo zapeli še člani Mladinskega pevskega zbora. Heleni ta rahlo spogledljiva pesem pristaja ali kliče k vsebinski uresničitvi v realnosti. Ali pa se je že kdaj zgodila; bili so prikupno zmedeni, a tu je pevka najbrž naredila piko. Če je ni, pa ni nujno, da mi ugibamo.

Lara Baruca je interpretirala Banane

Zelo prepričljivi nastopi so bili pevke Lare Baruca s skladbo Banane, v priredbi Tadeja Tomšiča, pa bolj poetične, skoraj sentimentalne Saše Lešnjek s Snegom v maju, Tinkare Kovač ob dodanih nekaj melodičnih vložkih na flavti med suvereno interpretacijo Stare mame, Nuške Drašček s kulinarično satirično Kaj naj jem, ki ji karakterno zelo ustreza, Nina Strnad je ohranila svoj znani slog nastopanja, nekako bolj monoliten, umirjen, a poglobljen in ji je zato bila primerna skladba Prišel je kot pomlad. Katero pevko kot interpretko Avtomata bi Domicelj našel nad ali boljšo od Neishe, ki se je še spremljala na klavirju ? Bila je prava ali kar identična s Tomažem. Žensko panoramo sta dopolnili Anika Horvat z Danes bo srečen dan in Nina Pušlar z Življenje je lepo. Obe zelo eksplozivni. Dinamitke so pele skladbo ansambla ABBA, ki pa deluje na odru v Križankah bolj scensko prepričljivo.

Hamo

Moški ali pevci so bili bolj “razkropljeni” in bi pomislil, da je z izborom Tomaž Domicelj imel več zadreg. Je pa tu na delu čisto psihološki moment, ker je že prej vse sinočnje “moške” pesmi pel slavljenec sam. Biti boljši od Domicelja, ki je stokrat pel neko pesem, ki so jo drugi ali sinočnji povabljenci peli morda celo prvič, je nehvaležno. Najbolj so me prepričali Alfi Nipič z Zbogom sin, Hamo z Jamajko, Gojmir Lešnjak – Gojc je že čutil potrebo, da pred interpretacijo Bog me še ne mara z odra spregovori in se znebi treme…

Helena Blagne je zapela Bil je tako prikupno zmeden

Podobno Jan Plestenjak, ko je še pred petjem Ker te nima rad Domicelja povabil kot starega prijatelja na oder, da ga javno objame, a se mi je zdel med petjem rahlo otožen, skorajda “pogreben”, postaran, a vseeno nobel, kot se reče. Simpatičen je bil Marko Vozelj s Kamionarjem, podobno Dominik Kozarič z Brez sonca cvetja ni, v bistvu pa je kot nekakšen tujek, vsaj v primerjavi s svojimi drugačnimi nastopi, izpadel Mitja Ferenc s pesmijo Ko se zjutraj zbudiš. Dal bi jo peti kakšnemu mlajšemu ali celo novemu pevcu na Poletni noči, ne pa “prifarcu”.

Tomaž Domicelj je sam zapel Zakaj ne maram Mozarta v aranžmaju Milka Lazarja

Tomaž Domicelj je svojo interpretacijo odnosa do Mozarta programsko postavil bolj proti koncu, glede na napoved v programu; ni jasno, ali se je predolgo preoblačil v figuro slavnega skladatelja. Ali je želel biti še sam kot Mozart, je vprašanje povezano s tekstom, ki se zdi precej avtobiografski ter povezan s kot vilo lepo žensko, ki se je vselila v sosednji blok in doma ves čas igrala na klavir Mozarta. Pred oknom se je slačila in vsi mulci z ulice so jo hodili gledat. Sam izpovedovalec zgodbe je želel biti enak in kupili so mu pianino, a mu igranje ni šlo od rok, tako da je v njenih očeh ostal zgolj zijalo, sama pa se je zaljubila v drugega… Koliko je v resnici kriv Mozart, skladatelj sam ne ve, Domicelj pa je z nekaj stoletne distance znal narediti všečno zgodbo.

Dominik Kozarič

V Domiceljevi poeziji je, bi se dalo rečim več avtobiografskega, čeprav v domeni zabavne glasbe, ne pa kakšnih pesniških eksistencialistov, kot sta bila Dane Zajc in Gregor Strniša, ki pa je občasno znal napisati najboljše popevkarske pesmi. Dalo bi se ugotoviti, da je bila za Tomaža poezija, kot jo je zapisal, celo prvotnega pomena in s tem osnova za melodijo. Vse pa, kot rečeno, povezano z avtobiografskimi pripetljaji. Kaj je bilo lažje: poezija ali melodija, še ni znano. Orkestracije Domiceljevih melodij so pripravili že Jože Privšek, Vojislav Simić in Jure Robežnik, se pravi kar pred nekaj desetletji, kasneje Primož Grašič, Lojze Krajnčan, Dečo Žgur, Matjaž Mikuletič, Tadej Tomšič, Milko Lazar, Martin Žvelc, Aleš Avbelj in nazadnje še Patrik Greblo.

Anika Horvat

Sinoči je bilo morda manj Domiceljevih pesmi s socialno ali družbeno kritično vsebino ali celo provokativnih, a je že tako, da je za jubilej najboljša vsebina v pravi embalaži, vse pa dano občinstvu kot najboj dragoceno darilo.

Neisha

Patrik Greblo je bil zelo suveren dirigent, prav tako nastopajoči glasbeniki; boljši je bil Big Band, manj simfonični orkester, še posebej violine, vsaj v nekaj skladbah bolj medle.