Celodnevni simpozij o pisatelju Borisu Pahorju in pesniku ter politiku Edvardu Kocbeku je prinesel ali predstavil gradiva za debelo knjigo. Nekateri so govorili na pamet ali nekoliko drugače, kot so svoje referate sami povzeli še pred začetkom simpozija, tako da bo potrebna še njihova avtorizacija. Omenili smo že uvodni nastop Pahorjevega sina Adrijana Pahorja in iz njega objavili prve odstavke, ki so pokazali na zelo tehten, premišljen in natančen uvid v Pahorjev svetovni nazor, odnos do krščanske vere, Cerkve, Boga, še posebej Svete Trojice in Svetega Duha, ki je bil za Pahorja največja skrivnost…, končno sporočilo pa je še posebej pomembno glede samega pogreba akademika Borisa Pahorja, saj je ta bil opravljen s slovesno mašo in cerkvenim obredom ter pridigo. Adrijan Pahor je to v svojem referatu utemeljil in odgovoril na vprašanje, zakaj je Pahor imel krščanski pogreb, ko pa, kot je bilo večinoma znano, ni hodil v cerkev in je ves čas oziroma v svoji publicistiki veljal za liberalca. Adrijan Pahor je za objavo poslal integralni in s tem avtorizirani tekst.
Adrijan Pahor, vse fotografije Marijan Zlobec
Spoštovano občinstvo, dober dan. Najprej bi se želel zahvaliti organizatorjem za povabilo na ta simpozij o mojem očetu. V svojem prispevku sem strnil nekaj odtenkov, refleksij, občutkov in informacij, ki se nanašajo na zadnja leta oziroma mesece očetovega življenja, o čem sva se pogovarjala in čemu je čisto na koncu posvečal največ pozornosti.
Prihod v cerkev na pokopališču pri Sveti Ani v Trstu
NEUSTAVLJIVA OČETOVA ŽELJA PO BITI
Pravzaprav bi lahko rekel, da ga je od rojstva do smrti zaznamovala izrazita predanost življenju in ustvarjanju. Tudi nekaj tednov pred smrtjo se je oprijemal katere koli možnosti, da bi svojo eksistenco podaljšal in osmislil, »odlašal« kolikor se je dalo z neznanim, strah zbujajočim prehodom tja onkraj, v neznano, v nedoumljivo, negotovo. Spraševal se je, kaj ga čaka tam onstran, ali vse obsegajoča oblast niča, popolna praznina, ali pa bo vendarle njegov duh dobil svoje zadoščenje nesmrtnega, saj je vendarle toliko vlagal vanj, zdaj ko se že mora sprijazniti s končnostjo telesa in vsega, kar je z njim povezanega. Zadnji dve leti, posebno pa mesece pred smrtjo se je pogosto ukvarjal s krščansko eshatologijo. Bolj se je bližal koncu zemeljskega življenja, bolj ga je zanimalo vprašanje transcendence, obstoja posmrtnega življenja, vprašanje obstoja Boga in če že ta obstaja, v kakšni obliki. Bral je, dokler so mu to oči dopuščale, zadnje čase je najraje segal po filozofih, ki so obravnavali vprašanje obstoja Boga in življenja v onostranstvu.
Ves čas je bilo slovesno
Pogosto je omenjal Alberta Einsteina in se primerjal z njim, češ da je kakor nemški nobelovec za fiziko, ki je svoj čas izjavil, da je religiozen človek, ne pa veren. Oče je trdil, da je tudi sam religiozen človek, ni pa verjel v dogme in v cerkveno oblast, ni odobraval določenih zakramentov, češ da je to ustvarila (moderna) Cerkev zaradi svojih pogledov na vero in cerkveno občestvo. V Knjigi o Radi je oče namreč napisal, »da bi ta zavest, da si mora pač človeška skupnost sama urediti način obstoja, koristila pri iskanju neke pravične organiziranosti. In če imenujemo takšno pojmovanje materialistično, potem bi rekel, da ta duhovnost, ki se je porodila v nas, svetuje, da smo skromni pred misterijem vesoljstva, in če nismo verujoči, to ne pomeni, da nismo globoko religiozni, kot je poudaril Einstein.«
Postavitev krste in vencev
Take in podobne teme so ga najbolj pritegnile, zato se je rad zapletal v živahne debate s tistimi, ki so bili na tem področju podkovani, posebno s poklicnimi filozofi. Približno od stotega leta naprej je bral in študiral predvsem filozofijo, filozofijo religije in pisal, dokler je mogel, zadnja leta pa je bil glede branja in seveda pisanja odvisen od drugih, kar je bila zanj velika omejitev, saj je vedno želel biti pri tem samostojen. Največkrat smo mu brali iz časopisa ali knjige sestra in jaz, včasih tudi pomočnica. Želel je biti informiran z vsem, kar se je dogajalo po svetu in doma, predvsem v matični Sloveniji. Natančno sem mu moral poročati o poteku zadnjih parlamentarnih volitev. Rad je sprejemal obiske tistih, ki so bili in so še zdaj družbeno, politično in kulturno angažirani, da je lahko z njimi dialogiral o vsem, tudi o tistih problemih, ki so ga najbolj »mučili«, torej o problemih, povezanih z imanenco in transcendenco, politiko, zgodovino 20. stoletja in seveda literaturo. Z velikim zanimanjem je sledil vsemu, kar je bilo zadnje čase o njem napisanega, ponatisnjenega ali prevedenega.
Pahorjevi sorodniki
Sicer pa se je njegovo razmerje do krščanske vere in krščanstva nasploh začelo oblikovati že v družini in nato z vpisom na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru. Logično nadaljevanje ali nadgradnja tega razmerja je bil nato študij v semenišču v Gorici, kjer se je začela dolga teološka introspekcija, ki se je potem še dodatno razvijala in izoblikovala (pred in) med drugo svetovno vojno. Ni dvoma, da ga je od tradicionalnega krščanstva distancirala že popustljiva vatikanska politika do fašizma. Sodelovanje Vatikana s fašistično diktaturo in predčasna upokojitev škofov Fogarja in Sedeja sta trčili ob njegovo vse bolj izstopajočo narodno zavestjo. Še bolj se je od krščanstva oddaljil neposredno po taboriščni izkušnji. Spraševal se je, čemu vse to zlo in trpljenje. Če že sprejemamo zlo kot danost, kot človekovo življenjsko sopotnico, potem težje sprejemamo koncept Boga kot utelešenje dobrote, če človeka pahne v takšno nepojmljivo preizkušnjo. Za človeško logiko je to nerazložljivo, če ne paradoksalno. Če vse to zlo izvira iz človeka, potem ni imanentno tudi Bogu, njegovemu stvarniku? Tako se je spraševal in največkrat dobil odgovor, da se človek sam odloča za dobro ali zlo, Bog mu prepušča to svobodo?! V zvezi s tem mi je večkrat ob gledanju dokumentarcev, na katere je ob brskanju po telelevizijskih programih slučajno naletel (dokler je zvečer pred spanjem vklopil televizor) zaupal, da se mu upirajo prizori iz narave, v katerih močnejša žival ujame in raztrga šibkejšo zgolj zaradi preživetja. Kako lahko Bog to dopušča?
Nadškofijski vikar Karel Bolčina
V Knjigi o Radi pravi še, da »če je Bog eminentno vsemogočna in eminentno razsodna oseba, potem bi v predvidevanju, kako se bo življenje razvijalo na planetu Zemlji, kako bi se živali morale klati za preživetje in kako bi se razvilo človeško bitje, potem bi moral narediti vse, da do takega razvoja ne bi prišlo. Tako je, če sodimo z našim razumom o dobrem in slabem. Predstavljam si namreč, da gazela trpi, ko tiger zasadi zobe v njeno telo. Tega sam ne vzdržim, ugasnem televizor. In predstavljam si, da bi vsemogočno dobro bitje predhodno izključilo nastanek bolečine.«
Organist Tone Potočnik in pevci
Kljub temu tudi po drugi svetovni vojni ni prenehal s poglabljanjem v filozofijo religije. Pritegnila sta ga Spinoza, pa tudi Berdjajev, ki je bil eden izmed njegovih najljubših mislecev. Njegova interpretacija Boga kot luči ga je fascinirala, kot ga je prepričala Spinozova teorija »Deus sive natura« (Bog ali Narava), ki ga je zbližala s panteistično razlago božje prisotnosti. Pravil je, da ima raje Kristusa, ki govori o ljubezni, kot Kristusa na križu…Zagotovo je že zgodnje prijateljevanje s pisateljem Edvardom Kocbekom vplivalo na očetov odnos tudi do krščanstva in obenem političnega prepričanja. Nedvomno ga je Kocbek zbližal z idejami krščanskega socializma, z izrazitim antikapitalističnim pogledom na družbeno ureditev, manj pa s svojim krščanskim konceptom, da kot kristjan prevzema zgodovinsko nalogo, ki ga konstituira ne samo v njegovem prepričanju kot vernika, ampak tudi kot zagovornika koalicije, ki bo po vojni spremenila značaj slovenske politike in ga ustoličila kot aktivnega državljana. In če ga je Dostojevski s svojimi Brati Karamazovmi in Zločinom in kaznijo zbližal s krščanskim etosom, sta ga prilagodljivi papež Pij XI., posebno pa taboriščna izkušnja od njega za daljši čas oddaljila.
Ministrska trojka ob krsti v cerkvi: ministrica za notranje zadeve mag. Tatjana Bobnar, ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon
Dolgoletno prijateljstvo s Kocbekom je vplivalo na očetovo politično, kulturno in literarno prepričanje. Kocbek je bil njegov svetovalec in mentor na začetku literarnega ustvarjanja, spodbujal ga je in mu dajal nasvete, kritiziral in svetoval, kaj mora v svojih tekstih izboljšati, spremeniti. Ko sem se zadnje čase z očetom pogovarjal o Kocbeku in mu poročal, kaj sem o Kocbeku bral ali sam napisal o njem, je vedno rad prisluhnil in ne da bi ga kar koli vprašal v zvezi z njim, na dolgo obnavljal spomine na najbolj kočljive trenutke njunega poznanstva. Trdil je, da je Kocbek z vstopom v NOB zagotovil njegovo pluralnost in postavil temelje za povojno demokratično družbo, osnovano na demokraciji in večstrankarskem sistemu. Z odstranitvijo Kocbeka in njegovega krščanskosocialnega gibanja je povojno komunistično vodstvo preprečilo oblikovanje nove slovenske družbe, ki bi bila jamstvo za uveljavitev kasnejše slovenske državne identitete.
Nadškofijski vikar Karel Bolčina
Obžaloval je dejstvo, da izjemni literarni prepoznavnosti Kocbeka ni sledilo tudi večje razumevanje njegovega družbenega vpliva, ravno nasprotno, njegova marginalizacija zaradi
Strahu in poguma prej in znanega intervjuja kasneje je nekako zapečatila njegovo usodo. Namigoval je na znano Kocbekovo obsodbo usmrtitve tisočev Slovencev, ki so se po vojni
zatekli v Avstrijo in so jih Angleži vrnili jugoslovanskim organom in nepopisno gonjo, ki jo je uprizorila proti njemu politična oblast. Očetu je bilo seveda žal, da je Kocbek plačal tako
visok davek zaradi intervjuja z njim, čutil se je krivega, saj ga je dalj časa prepričeval, baje okoli pet let, in je Kocbek po dolgotrajnem oklevanju nato vendarle pristal. Zaradi sankcije, ki ga je doletela, oče ni smel k njemu v Ljubljano, tudi potem ko se je Kocbeku zdravstveno stanje slabšalo. In tudi ko bi po vsej verjetnosti lahko šel, si ni upal. Bal se je zavrnitve mož
postave v uniformi, čeprav je že zdavnaj potekel predvideni čas prepovedi vstopa na jugoslovansko, oziroma slovensko ozemlje. Kljub prepričevanju matere, da nima kaj tvegati,
da gre vendar k bolnemu prijatelju in da ga bodo na meji v najslabšem primeru samo zavrnili, ni hotel prestopiti meje, vse dokler mu niso iz Slovenije sporočili, da ni več ovir za vstop v državo. Iz omenjenega razloga se oče ni udeležil Kocbekovega pogreba, malo pred smrtjo sva se zglasila pri njem jaz in moja žena z namenom, da mu izročiva nekatere tekste. Sprejela naju je Kocbekova žena Zdravka, medtem ko je bil Kocbek že zelo slab in me ni prepoznal.
Povzdigovanje
Oče je, kot mi je znano, zadnjič videl Kocbeka v Münchnu, v Nemčiji, sredi februarja 1980, kjer se je nekaj časa zdravil, vendar je bil ta že močno načet od bolezni in so bili njegovi trenutki prisebnosti in lucidnosti takrat že bolj redki. Oče je nato prvič po prepovedi prestopil mejo 9. januarja 1985, ko se je udeležil prireditve v Cankarjevem domu, torej skoraj deset let po objavi knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa.
Pogled na obred
Zadnji meseci očetovega življenja so bili tako zaznamovani z obujanjem spominov na dolgoletne prijateljske odnose s književniki, zadnji tedni pa še posebno z razmišljanjem o posmrtnem življenju. Nekajkrat se je te zahtevne teme lotil tudi v pogovoru z mano. Bolj kot smrt človeškega telesa ga je mučilo vprašanje, kaj bo z njegovim duhom. Tudi glede tega je odgovor iskal v Spinozovi filozofiji: pravil je, da človeka in njegovo naravo zaznamuje to, k čemur stremi in da ima vsak človek pravico, da sam izbira med dobrim in zlom. Na podlagi njegovih dejanj, še posebno, če so ta «res aeterna«, bo lahko človek postal tudi večen. Idealen človek naj bi bil torej tisti, ki se je odločil za »ljubezen do vprašanj duha«. Človek lahko doseže milost in božanskost samo preko ljubezni. V zvezi s tem je meni pa tudi mojima otrokoma večkrat poudarjal, da ocene, uspehi, študijski naslovi niso tako pomembni, pomembno je to, kar je človek v svojem življenju dobrega naredil, ustvaril: to je bila tudi ena izmed t.i. točk njegove duhovne oporoke.
Blagoslov groba
Nekaj dni pred smrtjo me je po daljšem času zopet presenetil z zanj neobičajno temo o troedinem Bogu ali Sveti Trojici. Njegovo iniciativo je bilo možno razložiti kot željo po bližini v trenutku soočenja z absolutnim. Iz njegovih besed je bilo možno razumeti, da če že verjamemo v obstoj Boga Očeta in Boga Sina, iz koga potem izvira Sveti Duh, v obstoj katerega ne moremo biti čisto prepričani. Odgovoril sem mu, da je Sveti Duh res tista izmed treh Božjih oseb, ki nam je najmanj domača in ob kateri marsikateri zahodni katoličan začuti določeno negotovost in nedorečenost. Na njegove izražene dvome sem skušal odgovoriti, da če je prepričanje mnogih kristjanov, da so končni cilj (krščanskega) življenja dobra (duhovna) dela, se po dobrih delih odpiramo Svetemu Duhu in božji milosti. Kdor pa razume, da je cilj krščanskega življenja naravnanost k Svetemu Duhu in se mu predaja, ta se z gotovostjo približuje Bogu. Kajti prejemanje Svetega Duha, ki v nas nujno veča ljubezen do Boga in do bližnjega, nas pripravlja tudi na večno življenje. Te besede so ga pomirile in mu vrnile zaupanje v absolutno dobro, saj je bil sam pri sebi prepričan, da je v življenju naredil marsikaj dobrega.
Trije ministri ob grobu
Verjetno bi bilo treba v luči njegovih zadnjih razmišljanj in pogovorov iskati odgovor na vprašanje, zakaj si je želel krščanskega pogreba z mašo. Morda prav zato, ker se je hotel od
tuzemskega bivanja ločiti v skladu s tem, kar je »zahtevala« ali narekovala družinska krščanska tradicija…. Ali pa morda zaradi imanentne krščanske zavesti, da se vrača navsezadnje tja, od koder je po milosti Božji tudi prišel na ta svet?
Adrijan Pahor
Jožef Školč, Vera Radić in Zdravko Duša ob Pahorjevem grobu
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec