V Atriju ZRC SAZU se je začel celodnevni mednarodni znanstveni simpozij o akademiku Borisu Pahorju, svetovno znanem slovenskem tržaškem pisatelju, ki je pred meseci umrl, še predno bi dopolnil 109 let. Pobuda za simpozij je prišla z več strani, tako nekdanjega kulturnega ministra Jožefa Školča kot prvega pobudnika zbiranja literarne zapuščine Borisa Pahorja, Slovenske matice, ki bo verjetno izdala končni zbornik referatov, ZRC SAZU oziroma Inštituta za kulturno zgodovino ter NUK, ki hrani rokopisno zapuščino Edvarda Kocbeka in se v tamkajšnji Rokopisni oddelek že kakih deset let zgrinjajo množice rokopisev in pisem še Borisa Pahorja. Simpozij je namreč spregovoril tudi o Kocbeku kot Pahorjevemu dolgoletnemu oziroma desetletnemu prijatelju in sodelavcu.
Branje pisma in glasbena spremljava, vse fotografije Marijan Zlobec
Celoten naslov simpozija, ki se umešča v okvire raziskovalnega projekta Književna republika Borisa Pahorja (J6-4619) in ga na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU vodi izr. prof. dr. Urška Perenič in financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, je
Veliki simpozij o Borisu Pahorju (1913 – 2022) in njegovem duhovnem sopotniku Edvardu Kocbeku (1904–1981)
Za uvod v simpozij smo poslušali Moja suhota: Zadnje pismo Borisu Pahorju (avtorica zapisa Urška Perenič), ki ga je prebrala Eva Lipovšek ob kitarski spremljavi Neže Kočnik.
Eva Lipovšek
Napovedanega uvodnega pozdravnega nagovora prof. dr. Ota Lutharja, direktorja ZRC SAZU, ni bilo, ker se je opravičil spričo drugih obveznosti, kar meče čudno luč tako nanj osebno kot organizatorja ZRC SAZU, hkrati pa kaže na to, da digitalizacija v ZRC še ni segla kdo ve kako daleč, saj bi svoj nagovor lahko poslal po elektronski pošti, po video posnetku, poslal fizični tekst, ki bi ga v Avli ZRC nekdo v njegovem imenu prebral…, če so že prišli številni gosti, vključno s televizijsko ekipo RAI iz Trsta… Seveda ni bilo niti nacionalne slovenske televizije, ki je preobremenjena sama s sabo in svojo neprofesionalnostjo.
Oddelek za slovanske jezike Filozofske fakultete je pripravil priložnostno razstavo Pahorjevih knjig
Tako sta pozdravni govor imeli dr. Urška Perenič in dr. Neža Zajc, ki sta potem nastopili samostojno še enkrat.
Dr. Urška Perenič
Dr. Neža Zajc
Izr. prof. dr. Gregor Pobežin, predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, je imel precej čustven nagovor, čeprav se osebno z Borisom Pahorjem ni srečeval.
Dr. Gregor Pobežin
Viljem Leban
Viljem Leban, ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, je spregovoril v imenu hranjenja Pahorjeve rokopisne dediščine, ki je ogromna. Poudaril je, da je NUK varno zatočišče za dediščino, ob prihajanju zapuščine pod njihovo streho pa so bili presenečeli nad podjetnostjo organizatorjev prenosa. Pozval je, naj podobne zapuščine NUK izročajo tudi drugi.
Jožef Školč
Jožef Školč, prvi pobudnik zbiranja predpuščine Borisa Pahorja, je kot že poprej kulturni minister, kasneje pa sopotnik kulturnega dogajanja, opisal svoja druženja z Borisom Pahorjem. Teh je bilo veliko več, kot je v javnosti znano. Kot je povedal, so k Borisu Pahorju po dogovoru z njim prišli iz Ljubljane direktor Mladinske Knjige Peter Tomšič, urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša in avtor Pahorjevega spomenika, akademski kipar Mirsad Begić. Simpatično je bilo pripovedovanje o tem, kako je Pahor našel energijo, da je lahko govoril in govoril, tako da ga ni bilo možno zaustaviti. Izvedeli pa smo tudi, da se je že hitro, ko se mu je zastavilo vprašanje, kaj bo z njegovo zapuščino in kje bo ostala, odločil za prenos v NUK. Ker je tja začel oddajati svoje rokopise in pisma še za časa življenja, se je za to donacijo uveljavil pojem – predpuščina.
Alja Brglez
V imenu predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, ki je sicer častni pokrovitelj simpozija, je spregovorila voditeljica njegovega kabineta Alja Brglez. Spomnila se je številnih srečanj med Borisom in Borutom Pahorjem in jih evidentirala okrog petnajst. Omenila je zlasti srečanje v Trstu z italijanskim predsednikom Sergiom Mattarello prav ob obletnici požiga Narodnega doma oziroma italijanski vrnitvi tržaškim Slovencem v last in upravljanje, hkrati s podelitvijo dveh najvišjih državnih odlikovanj: slovenskega in italijanskega Borisu Pahorju. V pogovoru je kasneje omenila predsednikov predlog, da se prihodnje leto, ob 110. obletnici rojstva Borisa Pahorja, razglasi za leto Borisa Pahorja, kar je sicer na koncu svojega nastopa omeni in predlagal dr. Boštjan Turk, Brglezova pa za njim omenila Pahorjev predlog, ki pa ga bo lahko izpeljala le nova predsednica Nataša Pirc Musar.
Dr. Aleš Gabrič
Izr. prof. dr. Aleš Gabrič, predsednik Slovenske matice, je nastopil kot soorganizator v bistvu kar mednarodnega srečanja, saj sta prišla vsaj dva gosta iz Italije in Avstrije. Gabrič je povedal, da je “je bil Boris Pahor med svojimi številnimi opravili in angažiranji tudi sodelavec Slovenske matice. Pri njej je naletel na posluh, kakršnega pri nekaterih drugih založbah v Sloveniji,ki so nbile pod krepkejšim nadzorom in pritiskom oblasti, večkrat ni bil deležen. Pa s tem ne mislim le na pripravkljenist uoravnega odbora, da v založmniški program uvrsti njkegovo novo knjigo, temveč dobesedno, na voljo prisluhniti njkegovim besedam. Tudi pri tistih s precej daljšim društvenim, stažem od mojega nisem uspel izvedeti, približno kdaj se je začela tesnejša povezava Pahorja z našim društvom, precej enotni pa so si bili, da je bilo to še pred njihovim tesnejšim angažiranjem na Matici in da je Pahor, kadar je bil v Ljubljani, v njene prostore zelo rad zahajal.
Pahorjeve knjige na razstavi
Boris Pahor je v slovenski kulturni srenji sinonim za pokončno osebnost, zagovornika enotnega slovenskega kulturnega prostora, pravice do javnega izrekanja lastnih stališč in branika slovenske besede v vseh sferah družbenega življenja. Z odkrito besedo intelektualca, ki miselnih tokov ni usmerjal po jasno transiranih smereh ideologov in cenzorjev s plašnicami, je bil izstopajoča tarča vseprisotnih varuhov državnega reda in doktrine, ne glede na državni okvir, v katerem se je znašel. Nad njegovimi jasno izraženimi mislimi so se včasih namuznili tudi prijatelji, kot npr. Edvard Kocbek, ko je prebral Pahorjevo pohvalno oceno njegovih novel Strah in pogum, saj se je Kocbek zavedal, da odpirajo tovrstne besede možnost “mojim nasprotnikom, ki komaj čakajo na slabotne prilike, bodisi moje bodisi mojih prijateljev. (Edvard Kocbek – Dnevnik 1951, Cankarjeva založba, str. 201, str. 330).
Po nekajletni suši, ko so slovebske založbe očitno čakale, kdaj se bo cenzorjev prst obrnil navzgor in dal znak za poživitev literarne produkcije s Pahorjevimi romani, se je sprostitvi hitro priključila tudi Slovenska matica, ki ji v prvih povojnih letih novi oblastniki še niso dopustili vstajenja po vojnem pustošenju in se je morala v petdesetih letih tudi sama pobirati in soočiti z novimi izzivi. Njegovo prvo delo je pri Slovenski matici izšlo leta 1960, na začetku šestdesetih let, ko je Slovenska matica izdala tudi dela nekaterih njegovih prijateljev, ki še desetletja pred tem niso dobili možnosti za natis nekaterih svojih del. Poleg že omenjenega Edvarda Kocbeka npr. to velja tudi za še enega Tržačana, Lava Čermelja, ki ga je Pahor leta 1999 v govoru ob odprtju njegovega spomenika poimenoval glasnik “o etnocidu na evropski ravni” in poudaril, da spomeniki “ne bi smeli biti, samo neme priče preteklega časa, potem je prav, da se ob njih zamislimo tudi v teku našega sedanjega sprotnega življenja.” (Boris Pahor – Glasnik o etnocidu na evropski ravni. Glasnik Slovenske matice, XXIII, 1999, št. 1 – 2, vse 7o – 73 ).
Isto, kot je Boris Pahor zapisal o pomenu Čermeljevega dela, velja seveda tudi za pisca teh besed, Pahorja samega, saj tudi današnji posvet ponuja priložnost za ocenjevanje, kaj od tistega, za kar nas je zadolžil, je dejansko uresničenega v našem sedanjem sprotnem življenju.
Pahorjevi obiski Slovenske matice so se pomnožili, ko je bil za njenega urednika izbran Drago Jančar. V osemdesetih letih 20. stoletja so se vrstile izdaje njegovih knjig in Jančar je ocenil, da “smo bili njegova tako rekoč “domača” hiša v Sloveniji, s katero je rad sodeloval in prihajal k nam na pogovore, ki so daleč presegali uredniške in tehnične podrobnosti o njegovih knjigah. (Drago Jančar – In memoriam Boris Pahor (1913 – 2022).
Naj njegovo priljubljenost v vodstvenih strukturah društva ponazorim še s podatkom, ki mi je pred oči prišel šele tik pred tem simpozijem in bi bil morda potreben še kakšne dodatne poizvedbe. Sredi desetletja, ko je bil tako rekoč hišni avtor Slovenske matice, je le-ta pripravila predlog, da se Borisu Pahorju podeli Prešernova nagrada za leto 1986. Kljub tedaj že nedvomnemu splošnemu priznavanju njegovih pisateljskih dosežkov politični trenutek le še ni bil dovolj zrel, da bi do potrditve predloga tudi prišlo. Prešernova nagrada mu je bila – kot je razvidno tudi iz programa današnjega dogodka – nato za življenjsko delo dodeljena (šele) leta 1992, že v samostojni Sloveniji.”
Boris Pahor v spomin(janj)u najbližjih
Adrijan Pahor
Neusahljiva očetova želja po biti
Pravzaprav bi lahko rekel, da ga je od rojstva do smrti zaznamovala izrazita ljubezen do življenja in ustvarjanja. Tudi nekaj tednov pred smrtjo se je oprijemal katere koli možnosti, da bi svojo eksistenco osmislil, »odlašal« je, kolikor se je dalo, z neznanim, strah zbujajočim prehodom tja onstran, v neznano, v nedoumljivo in negotovo. Spraševal se je, kaj ga čaka tam onstran, ali vseobsegajoča oblast niča, popolna praznina, ali pa bo vendarle njegov duh dobil svoje zadoščenje nesmrtnega, saj je vendarle toliko vlagal vanj, zdaj ko se že mora sprijazniti s končnostjo telesa in vsega, kar je z njim povezanega.
Adrijan Pahor
Zadnj dve leti, posebno pa mesece pred smrtjo se je pogosto ukvarjal s krščansko eshatologijo. Bolj se je bližal koncu zemeljskega življenja, bolj ga je zanimalo vprašanje transcendence, obstoja posmrtnega življenja, vprašanje obstoja Boga – in če že obstaja, v kakšni obliki. Bral je, dokler so mu to dopuščale oči, zadnje čase je najraje segal po filozofih, ki so obravnavali vprašanja obstoja Boga in življenja v onostranstvu. Pogosto je omenjal Alberta Einsteina in se primerjal z njim, . češ da je kakor nemški nobelovec za fiziko, ki je svoj čas izjavilč, da je religiozen človek, ne pa veren. Oče je trdil, da je tudi sam religiozen človek, ni pa verjel v dogme in v cerkveno oblast, ni odobraval določenih zakramentov, češ da je to je ustvarila (moderna) Cerkev zaradi svojih pogledov na vero in cerkveno občestvo. V Knjigi o Radi je oče namreč napisal, »da bi ta zavest, da si mora pač človeška skupnost sama urediti način obstoja, koristila pri iskanju neke pravične organiziranosti. In če imenujemo takšno pojmovanje materialistično, potem bi rekel, da ta duhovnost, ki se je porodila v nas, svetuje, da smo skromni pred misterijem vesoljstva, in če nismo verujoči, to ne pomeni, da nismo globoko religiozni, kot je poudaril Einstein.«
Adrijan Pahor
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec