V okviru letošnjega 19. Festivala Pranger, ki se še odvija v Rogaški Slatini vse do sobote, so danes razglasili prejemnika Stritarjeve nagrade 2022, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev že 25. leto zapored za izredne dosežke na področju literarne kritike mlajših generacij. Stritarjev nagrajenec je Muanis Sinanović.
Muanis Sinanović, foto Maša Pirc
Komisija za Stritarjevo nagrado 2022, ki jo sestavljajo Robert Kuret (lanskoletni nagrajenec in predsednik žirije), Veronika Šoster in dr. Zoran Pevec, je v utemeljitvi o nagrajenemu mlademu kritiku Muanisu Sinanoviću izpostavila, da je ena od najbolj opaznih kvalitet njegovih kritik »nesamoumevna kontekstualizacija, pa naj bodo to različne literarno-umetnostne tradicije ali pa teoretično filozofski okviri […]. Za to je potrebna tudi določena osebna senzibilnost, ki si jo Sinanović kot kritik tudi dopusti.« Ter zaključuje, da »njegove kritike zaznamuje prepoznaven slog, ki potrpežljivo artikulira večplastnost tako literarnega dela kot konteksta, v katerem se nahajata literatura in kritik sam«.
Muanis Sinanović se podelitve nagrade ni utegnil udeležiti. Nagrado v njegovem imenu je v Aninem dvoru v Rogaški Slatini prevzel Dejan Koban, ob prisrčnih čestitkah predsednika žirije za Stritarjevo nagrado 2022 Roberta Kureta in direktorice Festivala Pranger Urške P. Černe, ki je nagrajenca že leta 2016 povabila kot kritika selektorja. Nagrajenec je vnaprej pripravil govor, v katerem je ugotovil, da je treba “kljub rahlemu izboljševanju, opozoriti na sistemsko nezadostnost pri podpori kritiškega poklica”. Večer se zaključuje s pesniškim branjem Natalije Milovanović, Cvetke Lipuš, Kristine Hočevar, Mete Kušar, Kristine Kočan in Jerneja Županiča.
Utemeljitev strokovne žirije
Muanis Sinanović je na področju literarne kritike že dobro uveljavljeno ime. Od začetkov na Radiu Študent do Literature, Vrabca Anarhista, Radia ARS je za njegovo pisanje značilno razbiranje vpisovanja mnogih vrst ideološkosti v literaturo in tudi v sam razmislek o njej. Ena od najbolj opaznih kvalitet njegovih kritik je nesamoumevna kontekstualizacija, pa naj bodo to različne literarno-umetnostne tradicije ali pa teoretično-filozofski okviri, ob čemer literaturi in sebi ne dopušča ležernosti in jo bere kot izrazito sodobni oz. današnji bralec, ki se zaveda družbeno-zgodovinskega trenutka, v katerem živi in ki včasih bolj včasih manj vidno vpliva na oblikovanje literarnih del in način njihovega vrednotenja. Za to je potrebna tudi določena osebna senzibilnost, ki si jo Sinanović kot kritik tudi dopusti. A pri tem je potrebno poudariti, da ne gre za zapiranje literature v nek zasebni kontekst, ampak da se osebna interakcija dogaja na nivoju, kjer je izrazito pogojena z bivanjem tako v zgodovinskem momentu določene družbe kot v specifikah literarnega ali kulturnega miljeja v Sloveniji. Ravno zaradi tega lahko tudi ugotovimo, da njegove kritike zaznamuje prepoznaven slog, ki potrpežljivo artikulira večplastnost tako literarnega dela kot konteksta, v katerem se nahajata literatura in kritik sam. Žirija torej meni, da Muanis Sinanović zaradi svojega konsistentnega kritiškega dela, ki ga zaznamujejo tudi zareze in prenavljanje lastnih pristopov, prejme letošnjo Stritarjevo nagrado za obetavnega mladega kritika.
Zahvala nagrajenca
Pozdravljeni,
precej žal mi je, da nocoj ne morem biti z vami. Posebej še, ker sem odlično zastavljeni, organizirani, miselno izzivalni ter obenem sproščeno uživaški Pranger vedno rad obiskal.
Stritarjeve nagrade sem se enako razvesil kot nagrad, ki sem jih prejel za svoje pesniško delo. Kritika je zame namreč v enaki meri kreativno delo kot pisanje literature. Literarnega dela ni brez dela bralca, in idealen kritik je tudi idealen bralec, ki s svojim slogom delo ne zgolj konceptualizira, temveč v kritiki tudi razkriva svoje notranje izkustvo branja, prav tako kot pesem razkriva neko izkustvo sveta. Veseli me, da je žirija v mojem primeru pripoznala to celovitost in se potrdila, da se obe vlogi lahko združita v eni osebi, ne da bi se medsebojno spodbijali.
Rekel sem, da literarnega dela ni brez bralke in da je idealni kritičarka tudi idealna bralka. Litararno delo ne stoji samo na sebi: pisano je z mislijo na branje, postopki dela so usmerjeni k postopkom branja. Kritika ima nepogrešljivo vlogo v literarnem procesu, v življenju dela. Zato je treba še enkrat več, kljub rahlemu izboljševanju, opozoriti na sistemsko nezadostnost pri podpori kritiškega poklica.
Honorarji za opravljeno delo so še vedno prenizki in ideja, da bi se kritičarka ali kritik svojo eksistenco temeljila na kritiškem delu, trenutno deluje utopično. Če želimo imeti podprto literarno produkcijo, moramo imeti tudi ustrezno podprto kritiško. Ni malo nadarjenih kritikov, ki se zgodaj odpovejo svojemu poklicu ravno zaradi nezmožnosti preživetja na svojem področju, hobi pisanja pa si iz spoštovanja do tege dela, ki zahteva ustrezno koncentracijo in čas, ne želijo.
Nagrada ni samo potrditev opravljenega dela, temveč tudi zaveza za nadaljnje. Če sem se v preteklosti kdaj spraševal o relevantnosti in smislu svojega kritiškega dela, če kdaj pri kakšnem kritiškem besedilu nisem dal vsega od sebe, se zdaj čutim zavezanega, da vsako kritiko spišem s polno posvečenostjo in enako strastjo. Za to spodbudo se želim zahvaliti podeljevalcem nagrade.
Vsem želim prijetno nadaljevanje večera v Rogaški Slatini!
Muanis Sinanović
Muanis Sinanović (1989) je avtor štirih pesniških zbirk, knjige esejev in kratkega romana. Za pesniško delo je prejel nagrado slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec (2012) ter kritiško sito (2021). Piše predvsem literarne in filmske kritike. Prve večinoma objavlja v reviji LUD Literatura ter na portalu Vrabec Anarhist, druge pa v revijah Ekran in Kino ter na radiu Ars. Eseje, kjer premišljuje družbene in umetnostne pojave, objavlja v revijah Razpotja, Maska, Gledališki list in drugih. Deloval je na Radiu Študent, sourejal revijo I.D.I.O.T., portal Kriterij.si ter knjižno zbirko Nova znamenja.
Marijan Zlobec