Mladinska knjiga je v svojo znamenito in sedemdeset let dolgo zbirko Kondor uvrstila obe najbolj znani klasični deli iz starogrške epike: Homerjevi Iliado in Odisejo v prevodu Jelene Isak Kres (Iliada) in dr. Kajetana Gantarja (Odiseja). Obe knjigi imata v skladu z uredniškimi načeli zbirke obsežna komentarja: David Movrin in Kajetan Gantar.
Naslovnico Iliade je narisala Jasna Andrić
Posebnost obeh izdaj je izbor spevov, ki so objavljeni v celoti, in onih, ki so umeščeni v celoto po povzetkih. Tako ima Iliada izbor spevov: prvi, tretji, šesti, deseti, štirinajsti, osemnajsti, devetnajsti, dvaindvajseti in štiriindvajseti. Povzetki so vsebinski, tako da predstavljajo vez med prejšnjim in naslednjim spevom.
Kot samostojna prevajalka objavlja prevode iz latinskega in iz starogrškega jezika. Prevaja tudi prozna in pesniška besedila iz moderne grške književnosti.
Njen največji podvig je prevod Iliade, ki je leta 2018 izšla v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi. V petdesetih letih prejšnjega stoletja jo je v celoti že prevedel Anton Sovrè, v novi izdaji pa je prevajalka izbrala devet spevov. S tem prevodom se je uvrstila v ožji izbor za Sovretovo nagrado za leto 2018.
V letu 2018 je presenetila s pesniškim prvencem za otroke Hiša norčij, v kateri se ilustracije Jelke Reichman zlivajo z njenimi igrivimi verzi o živalih. Besedila so nastajala po predlogi slik in ne obratno, kot je običajno.
Jelena Isak Kres, foto Saša Kovačič
Jedro Iliade so težave v grški vojski, ko se je bojevnik Ahil sprl s kraljem Agamemnonom in se užaljeno umaknil iz boja, ter dogodki, ki so naposled pripeljali do njegovega vnovičnega vstopa v bitko. Ahil se je seveda zavedal, kako pomembna je njegova moč, za Agamemnona pa je ravno ta moč postajala že nekoliko nevarna.
Iliada prikazuje posledice tega trenja na obeh straneh, tako na grški kot na trojanski. Od blizu pa Iliada ne spremlja le dogodkov v grškem vojaškem taboru, na bojišču pred Trojo in v samem napadenem mestu, temveč tudi vse, kar se hkrati odvija na višavah med olimpskimi bogovi. Ti še zdaleč niso nepristranski ali nedejavni, temveč po svojih močeh vplivajo na izid, včasih tudi s posegi na bojišču.
Prevajalka Jelena Isak Kres pojasnuje vse okoliščine njenega petletnega prevajanja. Sledi Homerska časovnica, iz katere so med drugim razvidni prvi slovenski poizkusi prevajanja, medtem ko je prvi celotni prevod Iliade in Odiseje objavil le Anton Sovre leta 1951. Prva četrtina prevoda Iliade pa je izšla že leta 1942 v zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov, predhodnici Kondorja.
Spremno besedo Na Homerjevih peščinah je napisal David Movrin.
Že uvodoma odpre problem, kje dejansko je Troja in ali je sedaj ugotovljena lokacija Hisarlik v Turčiji – imenovana Troja 7 a – pravilna. Ob tem citira znanstvenike, češ da Iliada ni zgodovinski učbenik in da se ne da dokazati, da je bilo uničenje Troje delo mikenskih vojščakov. In prav tako ni mogoče dokazati, da ni bilo. (Tu seveda ni omenjeno Sveto pismo in njegova zgodovinska verodostojnost). Opozori pa na osmo stoletje, ko si je grška kultura spet opomogla in je nastala Iliada. Spomni pa še, da so na igrah v Olimpiji leta 776 pr. Kristusom sodelovali vsi Grki. V 8. stoletju je nastala Iliada, ki pripoveduje o prvem skupnem grškem podvigu, o spopadu s tujo civilizacijo, v katerem so Grki po dolgih letih neodločenega izida slednjič zmagali.
Zanimiva je objava zadnje skice naselitvene plasti na griču v Hisarliku, kot jih je razumel vodja zadnjih arheoloških izkopavanj, Manfred Kofmann leta 2000. Od 3500 pr. Kr. do 1000 po Kr. O avtorju Homerju pa med drugim pove, da si je kar sedem mest lastilo naziv kraja njegovega rojstva: Smirna, Rod, Kolofon, Salamis, Hios, Argos in Atene. Opozarja pa, da so biografije o Homerju, ki so krožile v antiki, v resnici nastale več stoletij kasneje in so nezanesljive ali brez zgodovinske vrednosti.
Opozarja pa na vso zgodovino objav, zlasti na prvo tiskano Iliada, editio princeps iz leta 1488. Oskrbel jo je Demetrij Halkokondil, v Atenah Rojeni Grk, ki se je nekaj let pred padcem Bizanca v roke Turkov preselil v Italijo in postal profesor na univerzi v Padovi. Analiza vsega, kar sestavlja Iliado in njeno avtorstvo je zelo podrobna. Opazna pa je omemba sodobnosti v obliki postvojnih travm.
Dilema ostaja, kako je Iliada (pa tudi Odiseja) sploh nastala. V obeh so sledovi tako ustnega pesništva kot sledovi nove pisne kulture. A nihče si ne upa vprašati, od kod je nastala taka izobrazba, da lahko ali pripoveduješ, ali pa celo zapisuješ. Nemški filolog Friedrich August Wolf je že leta 1795 v razpravi Prolegomena ad Homerum trdil, da sta oba epa iz časa pred nastankom pisave in da Homer ni bil avtor v današnjem smislu, temveč je to kvečjemu ime za dolg in anonimen proces rojevanja obeh pesnitev. Homer sam dveh tako obsežnih del ni mogel napisati, ker koncepta pisave preprosto ni poznal. Nič ni bilo namenjeno branju, ampak le poslušanju. Homer, ki ga poznamo danes, ni tisti, ki bi ga lahko slišali iz ust njegovih grških sodobnikov, temveč je zgolj konstrukt, ki so ga od Solona pa do aleksandrijskih filologov na različne načine spreminjali, mu dodajali, ga popravljali in izboljševali. Goethe se je norčeval iz domnevnih sedmih Homerjevih rojstnih mest: Sedem se mest je pulilo za čast, da so njega rodila; zdaj ga raztrgal je Wolf – vsako naj vzame svoj kos.
Gregory Nagy je v svoji razpravi Homersko vprašanje (1996) predstavil pet časovnih razvojnih faz za nastanek Iliade. Pomembno je že prvo ali fluidno obdobje brez pisnih besedil; to obdobje sega od konca drugega tisočletja do sredine osmega stoletja. Drugo je formativno obdobje od osmega do šestega stoletja, še vedno brez pisanih besedil. Tretje obdobje je definitivno s središčem v Atenah s prvimi prepisi od sredine šestega do druge polovice četrtega stoletja… Četrto je standardizirajoče obdobje z večjim številom prepisov, od poznega četrtega do sredine drugega stoletja. Peto pa je najrigidnejše obdobje, ko besedila veljajo za praktično nedotakljiva in nastane Aristarhova redakcija Homerjevih epov sredi drugega stoletja pr. Kr.
Težko bi rekli, da je Homer kolektivni podvig, in prav tako težko bi odmislili vse, kar so besedilu pridala kasnejša stoletja. Koliko je bilo še drugih epskih poizkusov, koliko zakonitosti epskega sloga, koliko odmevov med konkretnimi pesniki, pisatelji, filozofi, kot je zapisal Nietzsche, so homersk bogovi “onkraj dobrega in zlega.”
Zanimiva je Aristotelova analiza Iliade, kot primer enotnosti kraja in dejanja, a je hkrati Iliada urejena tudi po načelih, ki niso aristotelovska.
Prav tako je zanimiva omemba posttravmatičnih stanj ali motenj starogrških vojakov. V Iliadi izgubi življenje 318 junakov, od tega jih ima 243 tudi imena. Ob vsem junaštvu je vojna za Homerja žalostna in ima katastrofalne posledice.
Časovne in druge razpredelnice so za bralca izredno zanimive, tako da bi bilo zanj celo bolje, ko bi se najprej lotil branja od zadaj, torej spremne besede.
Tu seveda ni možno postaviti vzporednic s sodobno Evropo leta 2026 in njenimi problemi, ki se zdijo skorajda nerešljivi. Namesto vojne med Rusko federacijo in Ukrajino ter posledično EU in ZDA, bi morala zmagati vizija Združenih držav Evrope. Ampak, da ne bo pomote, je o tem projektu predaval slavni britanski politik Winston Churchill že 19. septembra 1946 na Univerzi v Zürichu.
Iliada spregovori npr. o tem, kako se je Hektor poslovil od žene Andromahe in sinčka v njenem naročju, ki se ustraši čopa na očetovi čeladi, da se zavemo pošastnosti trojanske vojne in njenih katastrofalnih posledic.
To kar se dogaja v svetu danes, je kot nadaljevanje zgornje zgodbe: Oboroženi Hektor, ki vzame sina v roke in ga v njih poziba, je že predpodoba nekega drugega vojaka, Ahilovega sina Neoptolomea, ki bo po zavzetju Troje istega otročiča vzel v roke in ga treščil dol z obzidja.
Sodobni politični svet, beri Iliado, predno sam umreš. Ali ubijaš nedolžne otročičke v Gazi.
Naslovnico Odiseje je zasnovala Jasna Andrić
Odiseja je prvič izšla v Zbirki Kondor leta 1992 v prevodu dr. Kajetana Gantarja in z izborom likovne opreme ter komentarjem dr. Milčka Komelja, sedaj pa je spričo filma spet zelo aktualna in brana.
Speve je izbral, prevedel, vsebino preostalih spevov povzel ter spremno študijo in slovarček lastnih imen in strokovnih izrazov napisal dr. Kajetan Gantar. Knjiga ima prav tako kot Iliada marmorno poprsje Homerja iz Britanskega muzeja. To je rimska kopija izgubljenega helenističnega izvirnika iz 2. stol. pr. Kr, ki pa ga je fotografiral pionir Roger Fenton.
Dr. Kajetan Gantar, foto Wikipedija
Na platnicah na notranji strani knjige je Zemljevid antične Grčije, usklajen z dognanji novejših popotnikov in astronomov.
Iz spremnih besed in kronologije prevajanja obeh epov je razviden seznam okrog dvajset slovenskih prevajalcev, med katerimi je celotni prevod uspel le Antonu Sovretu 1950 in 1951 ob 400. obletnici prve slovenske tiskane knjige. Ilustrator je bil Marij Pregelj. Te ilustracije so bile na ogled na Pregljevi retrospektivi v Moderni galeriji.
Odiseja je spomenik svetovne književnosti, ki še danes prefinjeno osvetljuje temeljna vprašanja človeškega bivanja.
V Homerjevi epski pripovedi spremljamo dolgo in težavno vrnitev Odiseja v domovino po koncu trojanske vojne.
Na poti ga čakajo težke preizkušnje, ki razkrijejo njegovo iznajdljivost, vztrajnost in hrepenenje po domu.
Zgodba o potovanju prehaja v razmislek o poti skozi življenje, iskanju samega sebe in moči upanja.
Pesem mi, Muza, zapoj, o možu, ki mnogo je blodil
daleč po svetu okrog, ko sveto je Trojo razrušil,
videl je mesta premnogih ljudi, spoznal je njih misli,
mnogo gorja je na morju prestal in v srcu trpel je,
sebi da reši življenje, da drugim ohrani vrnitev.
Gantar je v svoji spremni besedi prav tako zelo luciden in obširen, a je z upoštevanje literature manj sodoben kot je bil David Movrin, saj ga navaja po njegovi novejši bibliografiji v svoji spremni besedi v Iliadi.
Avtor odpre bistveno vpašanje, ali si je možno zapomniti toliko verzov, kot jih imata Iliada (čez 15.000 verzov) in Odiseja (čez 12.000 verzov) ?
Odiseja je lažja, a izredno domiselna in do kraja skrbno pretehtana. Iz te ugotovitve Kajetan Gantar delo analizira dalje.
Zanimivo pa je, da je v obeh spremnih besedah še veliko odprtih mest in problemov, ki jih bo vsakršnim znanstvenikom za oni čas težko dokazati.
S Homerjem se je veliko ukvarjal slavni italijanski semiotik Umberto Eco, ki pa ga naša avtorja ne omenjata. Eco v svoji knjigi Vrtoglavi seznami Homerja v njegovem katalogu ladij v Iliadi obravnava kot enega izmed ključnih mojstrov katalogov in naštevanja v književnosti.
V knjigi Vrtoglavi seznami – La Vertigine della Lista (The Vertigo of Lists).primerja Homerjev slavni Katalog ladij (v Iliadi) z drugimi oblikami naštevanja. Medtem ko so nekateri seznami v književnosti končni in služijo redu ali popisu (kot npr. Ahilov ščit), Homerjevi seznami odpirajo vtis neskončnosti, pretiravanja in epske širine.
Eco poudarja, da se Homerjevo delo nenehno dotika meje tistega, česar se ne da ubesediti, kar ljudje skozi zgodovino počnemo prav s pomočjo naštevanja in seznamov, ko poskušamo ujeti celoto sveta.
Delo se začne z opredelitvijo razlike med dvema načinoma predstavitve, ki ju imenuje oblika in seznam . Oblika je popolna, sklenjena, končna predstavitev, obdarjena z redom in hierarhijo, ki ne spodbuja videnja stvari, ki niso tiste, ki jih predstavlja. Seznam ali katalog se uporablja, kadar so meje tistega, kar želimo predstaviti, neznane, kadar je število stvari, ki jih želimo predstaviti, zelo veliko ali neskončno, ali kadar je nekaj mogoče definirati le z naštevanjem njegovih lastnosti, ki so potencialno neskončne.
Ta dva načina predstavitve sta prisotna v literaturi in umetnosti že od antike, Eco pa v Iliadi najde dva pomembna primera: opis Ahilovega ščita (ki je oblika) in seznam ahajskih ladij (ki je seznam).
Eco je v intervjujih pogosto opozarjal na pisateljsko psiho – ko nekdo začne pisati romantično ali epsko delo, v sebi vselej nosi tiho željo ali misel, da bi postal novi Homer.
Knjiga je v slovenščini izšla pod naslovom Vrtinec seznamov (Modrijan, 2011).
Pri nas bi nazadnje to bil pesnik Boris A. Novak s svojim epom v treh knjigah Vrata nepovrata.
Nedvomno je in bo Homer večna tema za vse.
Marijan Zlobec