Umrl je Janko Svetina, legendarni novinar Dela za šolstvo in znanost

V Ljubljani se je v spokojnem upokojenskem miru, v svoji družini z ženo, sinovoma in med vnuki poslovil Janko Svetina, legendarni novinar in komentator Dela, ves čas svoje delovne dobe v časopisu kot specialist za šolstvo in znanost; za vse šolske reforme in probleme, ki jih je bilo v zadnjih petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih letih toliko, da jih je uspel obvladati in predstavitveno ter komentatorsko spremljati samo on. Bil  je najboljši slovenski novinar za šolstvo.

Janko Svetina (1932 – 2020) je vso svojo delovno dobo preživel na Delu in bil formalno član Kulturne redakcije, ki je pod svojo “streho” vključevala tudi šolstvo, zatem še znanost, dokler ni prišlo do razdelitve med kulturo, šolstvom in znanostjo, tako da so se oblikovale tri redakcije; Kulturna s Književnimi listi, Znanost s svojo tedensko prilogo in še Šolstvo. S tem je Delo v preteklosti doseglo svoj neponovljivi uredniški in vsebinski vrh.

Svetina je bil “naš človek”, se pravi, da je spremljal sam šolski sistem, a bil hkrati do njega nenehno kritičen, kar se je pokazalo še posebej v avtorskih komentarjih, pa z neštetimi njegovimi reakcijami in posegi na Delovem zboru delavcev ali sestankih Aktiva novinarjev Dela ali Sindikata Dela, ko se je v spodnjih dveh dvoranah Delove stolpnice nenehno nekaj razpravljalo, debatiralo, volilo, polemiziralo, napadalo…, in kjer je marsikateri glavni urednik, pa tudi direktor dobival hude kritike na račun svojega dela iz ust samih zaposlenih, o čemer pa sam časopis skoraj nikoli ni poročal, saj je šlo za interne probleme. Kdor je od zunaj mislil, da je Delo “režimski časopis”, se je zelo motil. Vrata v demokracijo (razen napadov na Tita in ZKJ) mu je odprl že legendarni glavni urednik (od 1971 do 1977, ko je umrl) Mitja Gorjup.

Javni sestanki so postali kasneje, z lastninjenjem Dela, uvedbo sistema delitve števila delnic na 60 % v korist zaposlenih, preostalo pa skladov oziroma države. Poudarek pa je vendarle bil na tem, da postanejo zaposleni večinski lastnik celotnega Dela, kar je sicer veljalo za vseh deset tozdov.

Svetina se je ves čas zavedal pomena svojega “pokrivanja” šolstva in visokega šolstva, nekoliko manj znanosti kot take, čeprav je spremljal Univerzo in njeno širjenje in razraščanje iz Ljubljane najprej v Maribor in zatem v Koper, Novo Gorico… Ko je Svetina postal novinar Dela, je Slovenija imela kakih 15 tisoč študentov, okrog leta 1970, ko so se začeli študentski nemiri z zasedbo Aškerčeve (1971), pa je med zahtevami po večjih kapacitetah predavalnic, stavb in študentskih domov, ki so sicer v Rožni dolini že dosegli deset blokov, pa že za Bežigradom, zakrožila optimistična napoved, da bo okrog leta 1985 v Sloveniji že 25 tisoč študentov. Kot veste, so se vse te optimistične napovedi ne le uresničile, ampak še bistveno povečale.

Kolegi iz Kulture smo seveda spremljali Svetinovo delovanje tako po debatah kot številnih člankih in še posebej komentarjih iz dneva v dan. Ko je urednik Kulturne redakcije Dela Tit Vidmar, ko smo bili še na Tomšičevi, potem ko je prišel s seje uredniškega kolegija, zaklical :”Janko!”, je bilo vsem jasno, da se na področju šolstva nekaj dogaja in da bo Svetina moral takoj v akcijo. Za njim sta podobno uredniško reagirala nova kulturna urednika, najprej Slavko Fras in za njim Jože Volfand…Sledilo je obdobje, ko je Janko Svetina postal nekako sam svoj urednik, oziroma je bil še bolj zvest svojemu novinarskemu poklicu na področju, ki si ga je sam izbral. In postajal legenda. 

Janko Svetina je rad debatiral, polemiziral, se prijateljsko prepiral, rad je imel svoj prav, zagovarjal je argumente in bil hkrati zvest sopotnik šolskega sistema kot takega, z vsemi spremembami, razvojem in prehajanjem iz ene šolske reforme v drugo in tako naprej do upokojitve.

Janko je imel čisto poseben smisel za humor, ki ga je bilo “zunanjim opazovalcem” težko razumeti, pa tudi “notranjim” ne vedno. Večkat je zvenel kot paradoks, trditev in zanikanje hkrati, preizkušanje, kot kaj ga bo razumel sogovornik in ali se bo znal pravilno “odločiti”. Naj omenim le, kako mi je še v redakciji na Tomšičevi obljubil, da me bo odpeljal na Žale in bova skupaj odšla na Kocbekov pogreb. Jože Horvat, ki je bil določen za uradnega poročevalca s pogreba, je odšel že poprej. Bližala se je enajsta ura, Janku pa se še ni mudilo. “Janko, a greva,” sem ga vprašal. Segel je v žep in mi izročil žeton mestnega prometa. “Na!” To je bil njegov avto.

Svetina je bil sicer profesor slavistike, na Delu in v Naših razgledih je imel svoje vrstnike in novinarske ter uredniške sopotnike, kot so bili Janez Zadnikar, Stanka Godnič, Jože Snoj, Andrej Inkret, Slavko Fras, Jože Volfand, Olga Ratej, Jože Horvat, Štefan Kališnik, Vasja Predan, Bogdan Cepuder, Feri Žerdin, France Forstnerič, Stane Stanič, zatem Željko Kozinc, Alenka Puhar, Vesna Marinčič, Marijan Zlobec, Janez Strehovec, Branimir Nešović, Milan Vogel, Branko Sosič, Marjeta Novak Kajzer, Slavko Pezdir, Jelka Šutej Adamič, Ženja Leiler, Martina Rotar, Marko Crnkovič, Drago Medved, Vlado Žabot, Blaž Lukan, Lilijana Šaver, Peter Kolšek, Igor Bratož…, če omenim samo kolege iz kulturniških vrst “z Dela” nekako po letu 1970 in naprej štirideset, petdeset let.

Janko Svetina pa je bil ob tem šolskem poslanstvu zelo ponosen, da je bil aktivni sodnik na področju lahke atletike. V mladosti je namreč bil atlet. Najraje je nastopal kot sodnik na velikih tekmovanjih, še posebej rad pa je spremljal teke, kjer hitro pride do raznih napak, še posebej pri štafetah, v šprintih, skratka v hitrih disciplinah. Seveda je spremljal tudi druge atletske discipline; vedno v obvezni sodniški uniformi.

Ko so leta 1957 v Ljubljani pripravljali prvi slovenski festival telesne kulture, so okrajni odbori Zveze borcev NOB predlagali, da bi se v okviru festivala organiziral partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane. Prvi pohod se je odvil v sklopu festivala telesne kulture 23. junija 1957, ko je potekal tudi prvi tek trojk, kot ga poznamo še danes. Takrat je sicer v ekipi “trojk” teklo pet atletov.

Svetina je že na prvem teku, dolgem 36 km, zmagal: skupaj z Antonom Majcnom – Zvonetom, Cvetom Pavčičem, Rafaelom Klančarjem in Lojzetom Tratnikom. Janko je bil prvak tudi na tedanjem teku na deset kilometrov.

Janko Svetina je s svojo ženo Marinko, nekdanjo radijsko novinarko,  leta 2017 praznoval petdesetletnico poroke. Jankov brat je Jože Svetina, upokojeni učitelj, ki je bolj znan kot amaterski slikar, naivec. Njegov sorodnik je še Janez Svetina, psiholog in prevajalec, je bil prva civilna žrtev vojne za Slovenijo, ko ga je zadel strel iz mitraljeza JLA, potem, ko je poskušal fotografirati gorečo kolono vozil JLA, ki je prodirala proti radgonskemu mejnemu prehodu (28. junija 1991).

Janko Svetna je s svojo ženo Marinko imel dva sinova: oba sta se uveljavila v slovenskem znanstvenem in kulturnem okolju; dr. Matija Svetina je doktor znanosti in redni profesor za razvojno psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, Peter Svetina pa je pisatelj, pesnik, prevajalec in predavatelj na Univerzi v Celovcu.

Dragi Janko, tvoje šolstvo nenehno napreduje; zadnji podatek, ki sem ga prebral, kaže, da je imelo leta 2018 v Sloveniji zaključeno visokošolsko izobrazbo že 416.264 oseb. Verjamem, da o tako visoki številki nisi nikoli sanjal. Ampak Slovenci so te na cilju štiridesetletnega novinarskega šolskega dela za las premagali. Štoparico si prehitro zaustavil: v šolstvu, atletiki in v življenju.

Marijan Zlobec