Zjutraj ob kavici mi skoraj vsak drugi, tretji dan polepša razpoloženje naš mladi košarkar Luka Dončić. Postal je največja zdravstvena in psihološka terapija slovenskega naroda, boljši od vseh zdravnikov, kaj šele zdravstva.
Luka Dončić ob sprejemu evropskih prvakov na Kongresnem trgu septembra 2017, vse fotografije Marijan Zlobec
Hote ali še bolj nehote je stopil na prag edine verjetnosti in resnice, ki drži kot pribita, razgaljena, ima prav in ne pušča dvomov, medtem ko je vse drugo javno življenje in na vseh ravneh precej ali ponekod že kar povsem drugačno.
Ne vem, koliko se on tega svojega zdravstvenega poslanstva, ki v nekem smislu kaže priprošnjiškost, zaveda, saj o tem nima niti časa razmišljati niti ne živi doma, da bi občutil naše tegobe iz dneva v dan. Naše malenkosti, zavist, sleparije, kraje, laganja, brezpredmetne parlamentarne razprave, neučinovitost vlade, nesposobnost ministrstev, počasnost vsakršnih koristnih aktivnosti, nesposobnost črpanja sredstev EU s projekti, ki jih birokracija spričo svoje lenosti ni sposobna udejaniti niti na pripravljalni stopnji… Na drugi strani pa občutil še revščino in vse večje siromaštvo ter brezperspektivnost tako mladih kot starih.
Luka Dončić je v le nekaj mesecih, ko ne mine dan, kaj dan, ura, da se v naših medijih ne pojavi on, prevzel vlogo prvega slovenskega športnika z največjo publiciteto vseh časov.
Slovenski narod je elementarno začutil bližino tistega, kar bi ga dvignilo višje v vsakršnih statistikah, predvsem pa v razpoloženju, optimizmu, pričakovanjih, željah, ki se bolj zanesljivo uresničujejo kot darila Miklavža, Dedka Mraza in Božička.
Naraščanje čaščenja Luke Dončića napoveduje romarske obiske slovenskih navijačev na njegove tekme v Ameriki, bolj kot romanja v Lurd, Komposteljo in Fatimo ali vsaj tako kot k Mariji Pomagaj na Brezje.
Miro Cerar, dobitnik tridesetih kolajn na olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih, je ob osemdesetletnici povedal, da moraš biti do orodja, konja z ročaji, pošten in iskren, sicer te vrže dol.
Kako se ta iskrenost in poštenost kažeta v košarki, razen da igraš čim bolj čisto, da nikogar ne tepeš, spotikaš, vlečeš za majico, surovo odrivaš …ne vem (še). Veliko je odvisno od karakterja osebe, da ne rečem osebnosti, zorenja in prehoda v zrelost športnika, še predno stopi na igrišče. Čisti karakter polaga vse v svoje znanje.
Poslušam abotne komentarje o njegovih copatih, o pogodbah, ki jih še nima, a mu lahko prinesejo stotine milijonov, celo milijardo…, nič pa o njem kot človeku.
Slovence najbolj zanima denar, še posebej od nekoga drugega.
Je Luka Dončić v tem trenutku že humanist ? Zagleda mladega navijača ob izhodu iz dvorane s transparentom, na katerem pove, da je prišel iz Kanade na njegovo tekmo, Luka pa si sname copato in mu jo da v spomin, potem zagleda še drugega podobnega navijača in mu da še drugo copato? Dobro, to še ni humanizem v pravem smislu, a nakazuje možnost in pot do bližnjega.
Z vstopom v državna poročila na nacionalnem radiu in televiziji ter v drugih medijih je bolj kot Luciferka on sam postal Lucifer, nosilec luči.
Marijan Zlobec
2 odziva na “Sveti Luka, nosilec luči, prosi za nas”
S “svetim” Luko Dončićem so se slovenski mediji in še posebej njihovi uredniki in poročevalci športnih redakcij neprofesionalno in diletantsko dotaknili lažnih metafizičnih oz. religijskih razsežnosti svojega poslanstva in populističnega ustvarjanja ter nekritičnega prenapihovanja športne mitologije in idolatrije.
Čeravno gre nesporno za izvrstnega posameznega igralca, a zgolj posameznega člana ene od ekip ameriške profesionalne košarkarske lige, je zdaj v rokokojsko mitološko razbohotenem žargonu naših športnih medijskih kibicev postala Dončićeva ekipa, Dončićeva zmaga … in po tem vzorcu je nenadoma postalo naravno da enako velja za Dragićevo, Oblakovo, Iličićevo ekipo, zmago, poraz …, kot da bi bili vsi ti “naši svetniki s športnega Olimpa” že kar edini zvezdniki in nemara celo edini lastniki in menedžerji vrhunsko dragih, vodenih in menedžiranih profesionačnih športnih ekip oz. nadnacionalnih profesionalnih športnih podjetij.
Ali si predstavljate, kako smešno bi bilo, če bi na nekritični populistični način športnih kibicev in medijskih mitomanov kdaj v medijih poročali tudi o “naših” visokih in uglednih funkcionarjih v svetovni banki za razvoj, o naših uglednih znanstvenikih in univerzitetnih profesorjih na prestižnih svetovnih univerzah in inštitutih, o naših glasbenih umetnikih v najuglednejših svetovnih simfoničnih orkestrih in opernih hišah itd. itn.?
Seveda slednjih “naših” mednarodno uspešnih znanstvenikov, umetnikov, zdravnikov, izumiteljev, finančnikov … noben medij, noben urednik in noben novinar praviloma niti ne “povoha”, kaj šele da bi skušal s kakim mnogo bolj skromnim in stvarnim poskusom medijske mitomanije in idolatrije spodbuditi tudi širšo javnost k boljšemu poznavanju in večjemu spoštovanju sveta znanosti, umetnosti, izumiteljstva …
“Kruha in iger” je edini imperativ porumenelih medijev in pohlepne industrije nenehnega spektakla, ki mu kot sužnji najbolj zvesto in vdano služijo prav športni gladiatorji oz. zvezdniki Dončićevega tipa ter njihovi zvesti in servilni medijski promotorji, svečeniki in častilci.
Prosim, objavite ta tekst še v mnenjih in pismih bralcev. Soglašam.