Letošnje leto je na Slovenski matici posvečeno Ivanu Cankarju, saj smo za mlade maturante številnih gimnazij v naši dvorani na Kongresnem trgu in po Sloveniji priredili vrsto predavanj o Ivanu Cankarju, Slovenski matici in njegovem romanu Na klancu. Desetega maja se bomo namreč spominjali 150-letnice pisateljevega rojstva.
Ivan Cankar je bil med letoma 1900 in 1908 hišni avtor Slovenske matice. Njegov profesor na ljubljanski realki je bil Fran Levec, ki je skoraj dve desetletji vodil Matičin knjižni odsek, med letoma 1893 in 1907 pa je bil tudi predsednik našega najstarejšega kulturnega in znanstvenega društva. Že zgodaj je torej opazil pisateljev izjemen talent in ga z vnaprejšnjimi plačili honorarjev spodbujal, da čim več piše. Tako je Cankar v samo osmih letih pri Slovenski matici izdal kar deset svojih proznih del, med njimi pri le šestindvajsetih letih roman Na klancu (1902), ob vstopu v četrto desetletje svojega življenja pa še roman Martin Kačur (1906).
Dragoceno in izjemno plodno sodelovanje med Ivanom Cankarjem in Slovensko matico pa se je s slovesom Frana Levca s predsedniškega mesta nenadoma zaključilo, avtor in založba sta se za zmeraj, celo radikalno razšla. O svoji nekdanji založniški hiši je pisatelj v uvodu v zbirko črtic Moje življenje pozneje ostro zapisal: »Nedavno je Slovenska Matica razpošiljala po naših krajih formular, na katerega naj bi ljudje napisali poglavitne zanimivosti iz svojega življenja in nehanja. Tudi jaz sem dobil tak formular, pa nisem vedel, kaj bi z njim. Besedilo je bilo namreč hrvaško, moj občevalni jezik pa je doma edinole slovenski. Državni uradi so se naučili slovenščine, morda se je bo sčasoma tudi Slovenska Matica. /…/ Iz teh in takih razlogov sem izročil formular dekli, da podkuri z njim.«
Kaj se je torej zgodilo z društvom, ki je bilo ustanovljeno prav z namenom, da skrbi za slovenski jezik, omiko, knjigo in znanost, da je nenadoma začelo izdajati obvestila v »hrvaščini«? Za Franom Levcem je predsednikovanje Slovenski matici prevzel Fran Ilešič, ki je podpiral ilirizem in postopno stapljanje slovenščine z drugimi južnoslovanskimi jeziki. Takemu stališču pa se je Ivan Cankar odločno uprl. Raje se je odrekel svoji založbi in se odpovedal zanesljivim honorarjem, kot da bi na domačih tleh pozabil na slovenski jezik. »Moj občevalni jezik pa je doma edinole slovenski«, je jasno poudarjal in to svojo misel vse do svoje smrti tudi dosledno živel. V predavanju Slovenci in Jugoslovani, ki ga je predstavil v Ljubljani leta 1913, je zavzeto nasprotoval ideji o kulturnem združevanju, celo stapljanju med južnoslovanskimi narodi: »Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo; toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim, čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu.« In svojo trditev je še stopnjeval: »Naši do omedlevice navdušeni ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj v Varaždinu. /…/ To, kar ilirci počenjajo, je že delirij.« Še več, svoje predavanje je zaključil s šokantnim spoznanjem: »To je: premalo gledamo nase, premalo mislimo nase! Ljudje so zdaj med nami – saj jih lahko vsak dan slišite – ki bi nas najrajši kar prodali – kar dali vbogajme. Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov.«
Spričo takih besed ni presenetljivo, da Cankarjeva smrt, o kateri obstajajo zelo različna, celo nasprotujoča si poročila, še danes zbuja dvom o tem, ali je pisatelj umrl zaradi nesrečnega padca ali pa je bil žrtev šovinističnega pretepa. Morda lahko to skrivnost razkrije tudi ena od njegovih posmrtnih mask, ki jo še vedno ponosno hrani Slovenska matica.
Ponosno zato, ker tudi v svojem 163. letu starosti Slovenska matica ohranja pot, ki jo je utemeljeval veliki avtor slovenske moderne, to je pot spoštovanja naše narodne zgodovine in kulturnih posebnosti, pot spomina na našo dragoceno pisno, snovno in nesnovno dediščino, predvsem pa pot neomajne skrbi za slovenski jezik. Matičino zvesto »hojo za Cankarjem« potrjujejo tudi knjižne novitete, ki jih bomo predstavljali v mesecu maju: delo svetovno uveljavljenega arhitekta Milana Zdravka Kovača o izgubljenih urbanističnih, arheoloških in arhitekturnih dragocenostih naše prestolnice, pesniški poklon mesecu maju izpod peresa tržaškega Slovenca Marka Kravosa, znanstveni spomenik kulturnemu zgodovinarju, gledališčniku, bibliotekarju in prevajalcu Brunu Hartmanu in Dobri nameni prof. dr. Dimitrija Rupla o nastajanju samostojne slovenske države in njenem razvoju.
Dr. Ignacija Fridl Jarc,
tajnica-urednica Slovenske matice