Novinarji v primežu Beletrine in Svetlane Makarovič

V kulturi se nikoli, ali vsaj skoraj nikoli, ne zgodi, da o isti zadevi v enem samem dnevu slišiš dvoje povsem nasprotnih trditev in razlag. To je bilo ali se je dogajalo včeraj; najprej na tiskovni konferenci založbe Beletrina v Atriju ZRC, zvečer pa še na pesniškem nastopu Svetlane Makarovič, Mateja Šurca in mačka Kotika na predstavitvi knjige Luciferka v Mini teatru.

 

Kako je možno, da se Beletrina tako rekoč odpove svoji najbolj udarni knjigi, avtobiografiji Svetlane Makarovič z naslovom Luciferka, ki so jo že v prvi nakladi natisnili v zelo lepih 2500 izvodih, na dopoldanski tiskovni konferenci razglasi, da je Makarovičeva prepovedala, in to po pogodbi, razdeljevanje novinarjem in kritikom njene knjige, potem objavijo še uradno izjavo, kot sem jo dodal včeraj, čez nekaj ur pa doživiš prav nasprotni šok s trditvijo z odra literarnega večera, češ da v pogodbi izrecno piše, da avtor dovoljuje založbi, da do dvajset izvodov knjige nameni njeni promociji ?

Kotik Anje Novak je imel pomembno literarno-dramsko nalogo

Obstajata dve pogodbi ? V skrajnosti bi se dalo pomisliti tudi na to, saj sta avtorja knjige dva: Svetlana Makarovič in Matej Šurc. Ampak potem bi morala biti vsebina glede omenjenih promocijskih knjig diametralno nasprotna.

Kotik

Problem je v tem, da sta se tako direktor Beletrine Mitja Čander kot avtorica Svetlana Makarovič sklicevala na pogodbo. Ona je sinoči v Mini teatru omenila njen 14. člen, ki govori o promociji knjige. To je bil njen kritični vidik ali popolno razhajanje v trditvah obeh “strani”.

Kotik v interpretaciji Anje Novak na klavirju se bere

Drugi “razkork” pa je povezan s samo vsebino Luciferke. Svetlana Makarovič je zatrdila, da je urednik Beletrine in urednik njene knjige, sicer pesnik Aleš Šteger samovoljno, brez njene vednosti in privolitve na koncu knjige dodal še nek svoj zapis, ki niti ni čisto jasno podpisan z imenom in priimkom, ampak le kot Štegerrrrr. (Ta tekst ima sicer naslov Za konec še opomba, no, v bistvu predenje urednika).

Makarovičeva je omenila četrti člen pogodbe, po katerem je pred izdajo oziroma objavo potrebna avtorizacija končne verzije knjige. To pa stori pesnica Svetlana Makarovič. Tega pa ni bilo.

Makarovičeva je v Mini teatru izrecno poudarila, da je urednik knjige Aleš Šteger svoj tekst v knjigi podtaknil in da je zato z Beletrino opravila za vedno in da bo zbrano delo svoje poezije (v treh knjigah) izdala pri Mladinski knjigi.

Trije avtorji Luciferke

Ti zapleti spominjajo na pranje umazanega perila v javnosti, seveda pa postajajo glavni krivci spet novinarji, saj brez njih se še maček Kotik ne obuje.

Svetlana Makarovič je vse življenje povezana z glasbo

Svetlana Makarovič je vse to (in še več) povedala takoj na začetku literarnega večera v Mini teatru in pozvala novinarje, če je kdo slučajno v dvorani, da se oglasijo pri njej in Mateju Šurcu, da jim bo lastnoročno izročila (svoje) izvode knjig. Prav tako je omenila, da Beletrina na njen literarni večer v Mini teatru ni dala svojih knjig, da bi obiskovalci lahko Luciferko kupili kar tam in bi se ona komur bi želel podpisala.

Glede na bistvena razhajanja v trditvah bom prosil direktorja Beletrine Mitjo Čandra, da mi pokaže pogodbo, v kateri piše, da je Svetlana Makarovič prepovedala razdeljevanje recenzijskih izvodov. V izjavi Beletrine sem včeraj citiral zadnji stavek, ki se glasi:“Recenzijski izvodi na zahtevo avtorice žal niso na voljo, ker želi, da tudi novinarji in literarni kritiki knjigo kupijo.”
Zame je pomembno, kaj je sinoči Svetlana Makarovič javno rekla, ni pa seveda še dokaz, kaj dobesedno piše v pogodbi oziroma kako se njena izrecna zahteva pismeno in pravno zavezujoče kaže.

Za novinarje je bilo dovolj knjig očitno iz avtorskih kvot ali nakupov : Matej Šurc jo izroča novinarki One Niki Vistoropski

Ta incident je v bistvu zelo žalosten, ker kaže med drugim tudi na to, da celo literatura oziroma založništvo pada na nivo dnevne politike, kjer se iz dneva v dan in iz ure v uro vedno bolj laže.

No, kakorkoli že gledamo ali se bo na koncu izšlo, knjiga je tu in še ni bila umaknjena, čeprav je Svetlana Makarovič omenila, da bo knjiga verjetno končala na sodišču in v mlinu. No, malo bo treba še počakati in zadeve prespati. (Beri zmanjšati pesniški ego obeh vpletenih “strani”).

Literarni večer je bil zamišljen kot pogovor med pesnico Svetlano Makarovič in njenim biografom Matejem Šurcem ter hkrati intervencijo mačka Kotika. Malo sem sinoči sproti dajal na FB, ker je internet v dvorani deloval.

Na prvi pogled bi lahko rekel, da je Luciferka zelo dinamična in vsebinsko pestra knjiga. Matej Šurc je ugotovil, da je knjiga Luciferka manifest upora, ker je avtorica upornica proti vsem: staršem, učiteljem in profesorjem, partiji, Cerkvi, družbi in uredniku Štegru. V bistvu ta trditev drži.

(Ni bilo sicer rečeno, a okoliščine, ki jih sedaj pripovedujem, naravnost kličejo raziskavo, kaj hudega vse so literarni uredniki naredili avtorjem kot svojim literarnim konkurentom v naši literarni zgodovini).

Svetlana Makarovič je prostodušno dejala, da je to knjigo težko in nerada pisala, da pa so z Beletrine nanjo nenehno pritiskali, naj jo napiše. Omenila je še, kako je urednik Šteger nenehno izgubljal živce.

Med posamezniki, ki jih v knjigi omenja, je izpostavila svoj odnos ali ljubezen s sinom Edvarda in Pepce Kardelj Borutom. V knjigi podrobneje piše, kako sta nameravala s pomočjo sina Aleksandra Rankovića na hitro in skrivaj odpotovati na Madagaskar, a ju je Udba že na Tržaški (ali Dolenjski) cesti zjutraj zaustavila…Omenila je, da je bil Borut mil človek in dober pesnik, ki je dočakal žalosten konec. (Ni pa izrecno rekla, da se je ustrelil).

Luciferka pisateljici Mojci Kumerdej: “Tudi ti!”

Maček Kotik je bral odlomke iz knjige. Lik Kotika kot samostojnega pripovedovalca v knjigi me spominja na novelo Pasje srce Mihaila Bulgakova, v kateri nastopa kot pripovedovalec pes. Makarovičeva je povedala, da je bil urednik knjige Aleš Šteger proti Kotiku v knjigi. Iz vsebine bi se hitro dalo razbrati zakaj. Makarovičeva ga namreč ironizira kot “lepi Šteger”.

V knjigi je veliko poglavij, ki bodo marsikomu pomenile pravo odkritje. Tako o svojih profesorjih na Akademiji za igralsko umetnost govori s spoštovanjem in občudovanjem (Vida Juvan, Pino Mlakar, Stane Sever), medtem ko pri profesorju zgodovine gledališča Filipu Kumbatoviču- Kumbi prostodušno prizna, da je na izpitu precej dvignila krilo, da so se pokazala njena lepa stegna in ji je profesor dahnil:”Naj vam bo za eno tanko šest.” In Makarovičeva zatem dodaja. “Tako si prikurbam ta izpit.”
Ampak od tu dalje nisem več plačan, da poročam. Bom dodal, ko bosta plačali obe strani.

Marijan Zlobec